Planinski vestnik - Santo Pečenko: Spomin na kalvarijo iz leta 1951

Moj prosti čas je bil v tistem obdobju omejen na čas poletnega mesečnega dopusta. Vse bolj popularna je postajala hoja v hribe, še posebej v visokogorje. Za mojo idejo o večdnevni turi na Triglav se je, poleg Nene, navdušila tudi njena starejša sestra Vera. Starši so jo imeli za resnejšo in bolj študiozno od mlajše vihrave sestre in tako glede tega ni bilo težav.
Predlagal sem pot, ki sem jo poznal in sem jo prehodil komaj leto dni prej s prijateljema Bojanom Pavletičem in Brankom Korošcem. Stekle so priprave. Dekleti sta napolnili nahrbtnika, ki bi bila še za kobilico Martina Krpana težka. Dopovedoval sem jima, da se na tako dolgi hoji in strmih vzponih vsak dekagram teže spremeni v kilograme. Žalostno sta gledali, ko sem izločal vse, kar ni bilo nujno potrebno, predvsem hrano. Bilo je vsega nekajkrat preveč, kot smo za nekaj dni potrebovali.
Natančno smo se dogovorili o času odhoda: naslednjega dne s prvim popoldanskim vlakom do Jesenic in naprej. Moja začetna postaja je bila Ljubljana, Nena in njena sestra pa naj bi na isti vlak vstopili v Kranju. Na vlak bi morali v vsakem primeru, tudi če bi se morda zaradi številnih potnikov zgrešili. Bi se pač našli pozneje. Dogovor je bil fiksen in ga skorajda ni bilo moč spreminjati.

V času po vojni, ko še ni bilo mobitelov
Že prej sem o pohodu na Triglav pripovedoval znancu Karlu Karu. Takoj je bil pripravljen, da se nam pridruži. Bil je izkušen in meni je bilo prav. Zavedal sem se odgovornosti, če bi sam vodil dve dekleti v visokogorje. Vera naj bi po pripovedovanju imela nekaj malega izkušenj, Nena pa nič. Pot, po kateri smo nameravali, je bila nekaj let po osvoboditvi le za silo vzdrževana in ponekod komaj prehodna. Še danes, strokovno zavarovana in opremljena, ni čisto brez nevarnosti.

Več dni vnaprej nisem mogel določiti točnega dneva odhoda. S Karlom je veljal dogovor, da se pripravi in čaka na moj telefonski klic. Takrat še skoraj ni bilo zasebnih telefonov. Zvečer dan pred odhodom sem odšel na pošto in naročil telefonski pogovor. S Karlom naj bi se o vsem dogovorila zjutraj. Imel bi dovolj časa, da bi iz Domžal prišel v Ljubljano, potem bi skupaj nadaljevala proti Kranju.
Načrt se je izjalovil. Namesto naročenega telefonskega pogovora mi je poštna uradnica zjutraj sporočila, da poziva na razgovor niso vročili. Čakali so na moje zagotovilo, da sem pripravljen posebej plačati stroške prenosa obvestila. Za telefonski pogovor je bilo prepozno. Privoščil sem si nekaj pikrih besed in to je bilo vse. Z dekleti v Kranju tudi nisem mogel vzpostaviti telefonske zveze in moral sem na vlak, sam.
Na kranjski železniški postaji ni bilo pretirano veliko potnikov. Odprl sem okno. Opazil sem dekleti v planinski opravi z nahrbtniki in jima pomahal. Opazili sta me, veseli, da je bilo konec negotovosti, ki se običajno plazi v glavah ob možnosti, da se je morda kaj zapletlo.
Poleg dveh pohodnic, ki sem ju pričakoval, se je z nahrbtnikom tu znašla še ena. Nisem je poznal. Helena, njuna soseda, se je predstavila. Slišala je, da gremo na Triglav in se je kar sama pridružila. Nikomur ni bilo prav po volji, še najmanj meni. Sedaj sem imel na skrbi kar tri. Z Neno sem računal. Zanjo sem prevzel skrb in odgovornost. Njena sestra Vera je nekako spadala zraven in je imela vsaj nekaj izkušenj. Tretja, Helena, nič od tega, čista nadloga z neverificirano samozavestjo. Bilo je prepozno, da bi se je otresel. Vklopil sem svoj optimizem in dano dejstvo sprejel.
Izstopili smo v Kranjski Gori, takrat je do tja še vozil vlak, in pot pod noge. Kratek postanek v Mihovem domu, čaj. Potem naprej, po ovinkih, ki jih ni in ni hotelo biti konec. Niti en sam avtomobil ni peljal mimo nas, tako nismo imeli tistega slabega občutka, zakaj bi hodili, če bi se lahko peljali. Pot do koče na Vršiču se je vlekla dlje, kakor je pisalo v planinski karti. Dan se je nagnil v noč. Ležišča v koči so bila zasedena. Prostor smo si našli na klopeh; meni dovolj udobno ležišče, dekletom verjetno malo manj. Meni se niso pritoževale.
Na hlačah pumparicah, takrat so bile razpoznavni znak vsakega planinca, se mi je na zadnjem žepu utrgal gumb. Nena se je ponudila, da mi ga prišije. Hlač seveda nisem slekel, šivala je kar na moji 'riti'. V koči niso tratili s svetlobo, morda ji je bilo nekoliko nerodno, bala se je, da me s šivanko ne zbode ali pa, da mi poleg gumba k hlačam ne prišije še spodnjic. Ko sem hotel žep zapeti, ni šlo. Gumb mi je prišila kar poleg gumbnice, ne da bi vedela, zakaj. Odrezala ga je in znova prišila, tokrat na pravo mesto. Mene je to zabavalo, tudi ona se je smejala, a bolj kislo. Tudi v poznejših letih, če sem jo zaradi tistega gumba dražil, ji ni bilo prav po volji.

Zlovešči temni oblaki nad triglavskim pogorjem
Zjutraj zarana, ob šesti uri, smo krenili v dolino, do izvira Soče. Nismo imeli dovolj časa, da bi iskali pravi izvir natančno tam, kjer je voda prihajala na površje, a gotovo nismo bili daleč stran. Na skali ob strugi sem našel moška sončna očala. Odlična, takih pri nas takrat ni bilo moč dobiti, zagotovo jih je izgubil kakšen tujec. Še Bond bi jih bil vesel.
Pot skozi Trento se je vlekla. Krajši postanek smo imeli le ob ogradi, ki je obkrožala in varovala arboretum. Po mojem prepričanju si zaradi svoje majhnosti in zapuščenosti tega imena niti ni zaslužil. Počivali smo šele na planjavi pod strmino, ki je segala visoko pod nebo. Še isti dan jo je bilo treba premagati, da bi prišli do Tržaške koče na Doliču. Dekleta so plašno pogledovala v skoraj navpično in na videz neprehodno ostenje, kjer steze, Komarča imenovane, skoraj ni bilo opaziti. Bolj bi jim bila pri srcu položnejša, zato pa nekajkrat daljša, vijugasta 'mulatjera'.
Utrujenost po več kakor sedemurni neprekinjeni hoji in po popoldanskem suhem obroku je začela podaljševati počitek. Bili smo že v časovni zamudi in dekleta sem komaj spravil pokonci. Pogled v nebo ni kazal nič dobrega. Temni oblaki so se podili nekje nad Doličem in triglavskim pogorjem. Bil sem v dilemi, ali naj gremo naprej, kakor je bilo načrtovano, ali pa naj se vrnemo nekaj kilometrov nazaj do hotela Zlatorog, kjer bi lahko prenočevali. Vedel sem, da po Komarči in do Tržaške koče kljub slabšemu vremenu ne bi smelo biti težav. Prišli bi še do noči in tam prespali. Vrniti se bi bila čista izguba časa.
Vstopili smo na stezo, speljano v strmo skalnato pobočje, ki je bila od daleč videti kot stena. Največkrat ni dovoljevala pokončne hoje. Vero sem poslal naprej, sam pa sem kot zadnji opozarjal na previdnost pri gibanju in navidezno lahkem plezanju. Vztrajal sem na usklajenosti stopinj z oprijemi rok, tako da je bila vsaj ena roka vedno v prijemu skale. Da lahka plezalna pot le ni bila tako nedolžna, je pričalo kar nekaj plošč v opomin in spomin smrtno ponesrečenih planincev.
Kakšnih sto metrov smo bili visoko, ko smo opazili trojico, ki je krenila po močno serpentinasti mulatjeri. Zgradili so jo Italijani, da so po njej z mulami oskrbovali nekdanjo obmejno vojašnico na Doliču, odtod tudi ime. Videli so nas in zaključili, da obstaja tudi nam znana krajša pot. S klicanjem smo se zmenili, da jih počakamo.
Pridružila se nam je podobna skupinica, kakršna je bila naša: moški in dve ženski, ena brez planinskih izkušenj. Dva moška in pet žensk je sestavljalo našo novo pohodno skupino. Precej zaskrbljujoče, bi rekel, a se mi je vseeno zdelo bolje kakor prej. Prerazporedili smo se, da sem prevzel vodenje na čelu skupine, za mano Nena in za njo Vera, Tončka, Helena, Ksenija, ženske pomešane glede na izkušnje, in kot zadnji Jože. Kolona se je proti vrhu premikala počasneje, kakor sem bil predvideval, a je nisem priganjal. Pomembnejša mi je bila varnost in do Tržaške koče na Doliču sem imel v rezervi še nekaj ur časa. Razen moških opozoril na nevarnejših mestih, kako in kam stopiti, je bila ženska govorica omejena na vprašanja, ali je še daleč. Kaj drugega kot mojih ohrabrujočih odgovorov niso mogle pričakovati in vendar se je to ponavljalo kar naprej.

Tržaške koče ni več, pozimi jo je podrl plaz!
Skoraj pred izstopom iz strme Komarče na položnejšo pot na Doliču smo srečali dva planinca. Vračala sta se v dolino. Pozdrav, običajen v planinah, potem pa bolj iz navade, da nekaj rečem, sem ju vprašal:
»Koliko je še do Tržaške koče na Doliču?«
»Kakšne koče,« sta mi v en glas odvrnila.
»Tržaške koče, tu zgoraj vendar,« sem se čudil njuni nevednosti.
»Če misliš tisto zgoraj, Tržaške koče ni več, pozimi jo je podrl plaz.«
Naprej ni bilo več kaj spraševati. Hiteli smo vsak svojo pot. Nisem mogel verjeti. Kmalu za tem nas je v to prepričal velik kup desk, pomešanih z ruševinami. Nepričakovano smo se znašli v silno nevarni situaciji. Prav nad našimi glavami so se podili vse gostejši in temnejši oblaki in slišati je bilo grmenje. To ni obetalo nič dobrega. Do noči sem imel na voljo le še časovno okrnjeno železno rezervo. Najprej sem pomislil, da bi si v ruševinah uredili zasilen bivak. Sam, za sebe, bi to verjetno storil, a tu so bile neizkušene ženske, ki bi jih lahko v dolgi noči zajela panika. Nisem vedel, kaj vse lahko prinese nevihtna noč, in tudi primerne opreme za prenočevanje zunaj nismo imeli. Lahko bi prišlo do podhladitve, naprej nisem hotel razmišljati.
Strah pred ogromno odgovornostjo sem globoko v sebi preprosto zatrl. Začel sem delovati podobno kakor v kriznih vojnih časih, tega sem bil vajen.
»Gremo do Planike; če pohitimo, ni daleč,« sem rekel vzpodbudno. Če bi jim razkril, da nas čaka še uro in pol hoje, bi bilo za izmučene ženske preveč. Gorska prečna steza je bila razmeroma položna, ponekod nezavarovana in nevarna. Na nekaj mestih je potekala čez previsne stene, ki jih je bilo treba prečkati po klinih. Ni bilo druge izbire. Pot do Planike nam je bila edini izhod iz krize, ki nas je nepripravljene doletela. V skupini se še niso zavedale nevarnosti, le Jožeta sem opozoril, da se vrsta ne sme razvleči ali pretrgati. Za vsako ceno moramo ostati skupaj.
Moja časovna zlata rezerva je bila prav tolikšna, kolikor smo potrebovali do Planike. Imel sem le slabo žepno svetilko in bal sem se, da nas zajame noč. Da bi pridobili na času, smo po ravnem tekli, če le pot ni bila nevarna. Nahrbtniki so opletali in skakali gor in dol kakor neuki jezdeci na splašenih konjih. Bili smo na območju oblakov, ki so se kot meglene gmote podili naokrog in nas obsipali z rosnimi kapljicami. Platnene jakne, ki so jih imele moje sopotnice, so jih zaradi slabe in še neuveljavljene impregnacije le za silo varovale pred močo. Sam nisem imel niti take, nosil sem le gornji del trenirke. Če sem že moral biti moker, je bilo vseeno biti moker v trenirki ali brez nje, in sem jo slekel. Stlačil sem jo v kolikor toliko nepremočljiv nahrbtnik in si s tem zagotovil, da sem po prihodu v kočo lahko kaj suhega oblekel.

Obnemogli v neurju
V takem, komaj vzdržnem in neprijaznem okolju smo prečkali najbolj nevarne prehode po zakovičenih klinih, brez uporabnih varovalnih jeklenih vrvi, ki so bile večinoma potrgane ali izruvane.
»Vsaka naj gleda le v steno in naprej, nikakor ne pod sebe,« sem jim zabičal.
Bal sem se, da bi katera popustila zaradi omotice ali strahu. Vsak posebej, korak po korak, smo prečkali navpične stene. Ocenil sem, da smo že mimo najnevarnejšega dela poti, ko je kolona začela pešati. Utrujenost je bila prevelika. Za počitek ni bilo časa in vedel sem, da bi jih težko spet dvignil na noge.
»Je še daleč?« so se vse pogosteje pojavljala vprašanja.
»Še petnajst minut,« sem odgovarjal vedno enako.
Vrsta se je začela po sredini trgati. Jože se je zadaj držal dobro, a njegov vpliv je segal le do prve pred njim. Vmes, zdaj ena, zdaj druga, so zaostajale. Hrabril sem jih, a je zaleglo za malo časa, kakor da jim je iz glave izpuhtelo.
Okoli nas se je razbesnela nevihta. Treskalo je zgoraj in spodaj, strele so švigale mimo nas v globeli. Kamenje je padalo, kakor bi ga sejal naokoli. Veter je divje žvižgal ob skalnih robovih. Za nameček so se od časa do časa usule debele dežne kaplje. Naša pot je bila ponekod nekoliko v zatišju, na izpostavljenih mestih, v skalnih prepadnih usekih pa hudo nevarna. Nenadni sunki vetra so bili tako hudi, da bi lahko koga odneslo v globel. Vztrajal sem na tem, da smo vsa ta kritična mesta preplazili po kolenih in trebuhu. Moje nagovarjanje in glasno prepričevanje ni več zaleglo. Pri nekaterih sem opazil nekakšno odsotnost, zmedenost, koraki so jim bili mlahavi, bal sem se nepredvidljivih reakcij.
»Glej, vidim kočo,« mi je nekajkrat rekla Nena, prva za mano, nekatere pa so ji pritrdile. Puščal sem jih v dobri veri, da sem jih le spravil naprej za tistih sto metrov.
Potem jih nekaj ni hotelo naprej, sedle so in hotele obsedeti. Vsako prigovarjanje je bilo kakor bob ob steno.
»Moramo naprej. Če obstanemo, je po nas,« sem se preveč dobro zavedal našega položaja. Odgovoren sem bil za njihova življenja, še posebej za Neno in njeno sestro Vero.
»Pusti nas, reši se, če se moreš,« mi je govorila Nena. Kolono je zajela brezvoljnost, vdanost v usodo, kar je bilo v našem primeru bolje od panike. Táko stanje sem moral nujno prekiniti in njihove misli podrediti svoji volji. Začel sem neusmiljeno ukazovati:
»Naprej! Dvigni se! Dajmo! Zmoreš!« in tako naprej. Dvigoval sem jih na silo, na zmedene obraze je padlo tudi nekaj ne prehudih klofut, potrebnih za streznitev. V gorskem viharju sem kolono uspel spraviti pokonci in naprej. Da ne bi začele ženske spet razmišljati po svoje, sem na njih kar naprej kričal, jih vzpodbujal in jim pretil, vse hkrati.
»Dajmo, dajmo, ne ustavljaj se, ne razdvajaj se, še malo,« nisem dovoljeval zaostankov. Tudi sam sem izgubil občutek za čas, nisem točno vedel, koliko hoje je še do koče.
Neni sem vzel nahrbtnik in ji določil, da je hodila pred mano; tako sem jo imel stalno na očeh. Opazil sem, da raje hodi prva kakor druga; nisem se zmotil. Še danes je tako. Vlekli smo se korak po korak. Pot je postala varnejša, brez tistih globeli pod nogami. Tudi veter je od časa do časa popustil in si nabiral novih moči. Mrak pod debelimi visečimi oblaki tik nad nami se je začel prevešati v noč. Stezi čez melišče smo komaj sledili. Pogledal sem po njej navzgor in opazil razsvetljena okna koče. To ni bila fatamorgana.

Pomoč s Planike
Veter z dežjem je ponovno divje v valovih tulil čez čistino. Nisem dovolil, da bi v zadnjem trenutku prišlo do nesreče. Ženske so bile izčrpane do popolne onemoglosti. Iz sebe so iztisnile vso energijo, do konca, tudi rezervno.
»Lezite na tla, naj se nihče ne gane, takoj pripeljem pomoč,« sem jim odrešujoče ukazal in tega mi ni bilo treba ponavljati.
Pohitel sem kar naravnost navzgor in planil v kočo. Ni jih bilo veliko videti v njej in še ti so me začudeno pogledali. Ob taki uri in takem vremenu?
»Pomoč potrebujem,« sem zaklical in odvrgel oba nahrbtnika.
»Kje,« se je odzval eden bolj sloke postave. Bil je gorski reševalec.
»Tu spodaj,« sem mu odvrnil in že sva oba stekla naravnost navzdol po melišču. Pograbil sem Neno, toliko, da je vstala.
»Primi me okoli vratu.« To je rada storila, tak sem imel občutek. Do koče sem jo nesel 'štuporamo', ni se mi zdela težka. Pred vrati koče me je spustila, saj ni hotela, da jo nesem noter, v kočo, le podpirati sem jo smel.
Vrnil sem se na melišče, po Vero, ki si je že nekoliko opomogla. Vzel sem njen nahrbtnik in ji pomagal navzgor. Ne bi je mogel nositi, saj je bila po postavi težja od sestre.
Gorski reševalec je bil hitrejši od mene. V tem istem času je dve dekleti prenesel, zadnji pa pomagal skupaj z Jožetom, ki pomoči ni potreboval.
Naša pohodna skupina je bila pod streho, na varnem. Oblekel sem suho trenirko. Bil sem v odličnem stanju, utrujenosti skoraj nisem čutil. Prijazna oskrbnica je vedela, kaj potrebujemo. Ne da bi kaj naročali, nam je v velikih lončkih prinašala sladek čaj z limono. Verjetno je imela že pripravljenega, na zalogo. Nikoli boljšega.
Nenadoma sem se začel tresti po vsem telesu. Prijel sem kovinski lonček s čajem, ga približal ustom, piti pa nisem mogel, saj se je roka preveč tresla. Poskusil sem z obema in tudi ni šlo. Uspel sem šele po približno desetih minutah, ko sem se za silo umiril. To se je zgodilo, ko je z mene padlo breme velike odgovornosti; ne prej in ne pozneje se mi ni zgodilo kaj takega. Ležišča v koči so bila zasedena. Na skupno ležišče bi morali v sosednjo 'depandanso' dvajset metrov vstran. Skrbnica je opazila razočarane poglede. Dodelila nam je manjšo stransko sobo. V dežju je iz soseščine kar sama vanjo znosila žimnice in nam na tleh uredila skupno ležišče. Res požrtvovalna je bila tista oskrbnica doma na Planiki.
Izčrpane telesne moči smo morali čim prej obnoviti, s hrano, seveda. Moji glavni spremljevalki Nena in Vera sta si dobro zapomnili in še praktično preizkusili rek o spreminjanju dekagramov v kilograme. Z veliko naglico sta hiteli iz svojih nahrbtnikov vleči vso hrano, da bi se je znebili. Drugi niso bili tako prizadevni, še najmanj Helena.

Sestop mimo Triglavskih jezer
Za hitro pridobitev novih moči sem imel poseben recept. Pri oskrbnici sem si sposodil večjo in manjšo skledo. Deset jajc, ki sem jih prinesel, sem v manjši posodi brez beljakov zmešal s sladkorjem. V večji sem stepel beljake v trd sneg in vse skupaj zmešal. To naj bi bil eliksir moči in življenja. Jedle so ga; ne prav z navdušenjem, le ker so mi skušale verjeti. Nena se je še najbolj trudila, verjetno bolj zaradi mene. Vem, da jajc s sladkorjem nikoli ni marala.
Zjutraj naslednjega dne se je skupina ločila. Pozdravi ob slovesu, izmenjava naslovov in obljube, da se spet srečamo, ki se niso nikoli izpolnile. Pot nas je vodila na Kredarico, bolj natančno v dom na Kredarici. Vreme je bilo slabo. Z Vero sva ujela tistih nekaj uric in se povzpela na vrh Triglava, Nena pa se je morala vzponu odreči. To ji je uspelo šele nekaj čez dvajset let pozneje, s starejšim sinom Bojanom in seveda z menoj. Dolg naši najvišji gori je bil tako končno poravnan.
Sestopali smo dan pozneje v lepem, kristalnem dopoldnevu. Spet nazaj proti Planiki in Doliču, potem pa čez Hribarice in naprej mimo Triglavskih jezer. Vajenim vsega hudega se nam je zdela pot lahka in kratka. Spotoma smo utrgali še nekaj planik, ki jih je bilo takrat na policah med skalami še v izobilju. Nena je včasih zaostajala, a ne zaradi utrujenosti. Navduševala se je nad šopi gorskega cvetja v skalnih razpokah, ki jim nisem vedel imena, le to, da so zaščitene.
Triglavska jezera smo občudovali spotoma. Dovolj je bilo namočiti prst ali dlan v mrzlo vodo. V koči pri Triglavskih jezerih smo obredno razbremenili nahrbtnike vsega tistega, kar smo lahko spravili vase. Še obvezen žig in naprej. Nahrbtnikov skoraj nismo več čutili, tako so bili lahki. Le Helenin je ostal težak kakor takrat, ko smo v Kranjski Gori izstopili z vlaka. Ves čas ga ni odprla. Kar je od doma odnesla, je tudi nazaj domov prinesla. Nihče ji ni ničesar rekel, le muzali smo se na njen račun. Kaj je bilo v njem, ni nihče izvedel.
Pri domu Savica smo si oddahnili, potem pa v Bohinjsko Bistrico in na vlak proti Ljubljani.
Pohod na Triglav, bilo je davnega leta 1951, se mi je zarisal globoko v spominu.

Santo Pečenko