Primorske novice - Jasna Arko: Koprčan Darko Turk razkriva lepote Istre, Krasa in Brkinov ljubiteljem zdravja in narave
Vsako leto spozna na novo vsaj dva tisoč ljudi, ki jim na okrog deset kilometrskih sobotnih ali nedeljskih pohodih po Istri, Krasu in Brkinih razkriva nedotaknjene kotičke narave. Koprčan Darko Turk, desetletja rekreativni pohodnik, za istrsko in vse preostale podružnice Društva za srce organizira pohode že več kot 14 let. Na pohode za srce in dušo se podaja tudi s
Prijatelji Istre. Vodništvo opravlja brezplačno.
Koprčana Danila Turka je redno hojo po naravi pred dolgimi leti prisililo zdravje. Po resni bolezni je po nasvetu zdravnikov tedaj, ko je še delal v dekanski Lami, začel odkrivati koristi gibanja v naravi. Sprva sta ga spremljala tudi otroka, nato ga je vsakdanja hoja tako prevzela, da se je rad odpravljal v naravo, ne glede na vreme in letni čas. "Zdravje se je začelo izboljševati," pripoveduje. "Narava me je ozdravila. Zdaj grem v naravo vsak teden in vodim pohode kot prostovoljec. Ne vem več, kaj so bolezen, utrujenost, zlovoljnost, živčnost ... Še prehlajen nisem nikoli."
Tudi markacije
Še preden je postal znan ljubiteljski organizator pohodov, ki jih brezplačno
prireja tudi na prošnjo podružnic slovenskega Društva za srce za ljudi iz vse Slovenije, je bil dolgo tudi v Obalnem planinskem
društva. "Bil sem zadolžen za markacije," omenja. "Od leta 1988 sem jih obnavljal na pohodniških poteh, še zdaj šo dobro vidne. Mnoge so delo mojih rok. Veliko poti smo tudi očistili in uredili." Ponosno pove, da je bil del skupine, ki je izdala vodnik po Čičeriji in Krasu, ki je še vedno uporaben.
Gibanje poživi duha in telo
Turk je pred leti sodeloval tudi s Koronarnim društvom slovenske Istre in za člane organiziral ter vodil srčnim bolnikom prilagojene pohode. "To so poti, označene s srčkom modre in rdeče barve - -da se ve, za koga so primerne," dodaja. Ker gibanje poživi duha in telo, vsakdo pa potrebuje tudi sprostitev v naravi, se je že pred leti oblikovala ljubiteljska skupina pohodnikov s Turkom na čelu. Podajajo se na daljše, štiri urne ture, včasih pa s kolesi, v manjših skupinah. "Nismo društvo. Pravimo si Prijatelji Istre. Dobivamo se ob sobotah
zjutraj in gremo vsakič kam drugam po Istri in Čičariji. Meja za nas ni!"
Ni pomembno, kdo in kaj si
Njegovi pohodi so nekaj posebnega - ni zaželeno govoriti o sebi, svoji službi, položaju. Niti priimkov si ne povedo: "Kličemo se po imenu, se pošalimo, opazujemo naravo, zelišča, si izmenjujemo recepte. Največja nagrada so ob slovesu zadovoljni obrazi ..." Turk pohodnikom postreže z zanimivimi podatki: "Predstavim značilnosti krajev - od geografskih, kulturnih, zgodovinskih, etnoloških do kulinaričnih. Vse to sem dodobra raziskal. Morda me tudi zato tako pogosto kličejo," se smeje. Pokaže koledar, kjer so vse sobote in nedelje vnaprej zasedene za različne skupine. Po navadi štejejo od 25 do 150 ljudi. "Tako se na leto zvrsti vsaj okrog 2000 novih pohodnikov. Ob tem pa me kličejo in prihajajo na ture tudi stari znanci," pristavlja in dodaja, da se je z mnogimi spoprijateljil.
Le oprema in dobra volja
Pohodniki, ki jih vodi po neokrnjeni naravi, so srednjih in poznih srednjih let, nekateri pridejo z vnuki. Kaj potrebuješ, ko prideš prvič? Darko Turk pravi, da
le primerne, dovolj kakovostne pohodniške čevlje, udobna oblačila, anorak in
nahrbtnik. "V njem je obvezna plastenka navadne vode, morda kakšna majica
in nogavice, in vsekakor pohodniška malica. Ne pretežka hrana," našteva Turk. "Preveč jesti na postanku med pohodom ni dobro. Sam ne malicam, jem šele po pohodu, čeprav ne gre za naporno hojo."
Nikar vetrnic
Drago Turk je goreč zagovornik ohranjanja narave. Preveč je lepa in predragocena, da bi se smeli spravljati nad njo - pa naj gre za nepremišljeno izkoriščanje njenih darov, za golosek, izkopavanje zaščitenih rastlin ali za vsiljevanje postavitve vetrnic. "Prav načrti za vetrnice na Krasu so me spodbodli, da sem organiziral pohod zoper to namero. Prepričan sem, da bi bilo to nedopustno in bi nam vsem škodilo. Še najbolj naravi in zdravju okoliških ljudi," se razvname Turk. Tudi nekaterim domačinom, zagovornikom postavitve vetrnic je skušal odpreti oči in jim dopovedati, "da tistih nekaj soldov, ki bi jih dobili za svojo zemljo, ne odtehta škode, ki jo takšne vetrnice povzročijo v naravi in na zdravju prebivalcev. Sicer pa bi se morali bolj odgovorno zavedati, da je treba pustiti tudi zanamcem še prijazno, lepo okolje z vsem tistim naravnim, samoniklim in bujnim rastjem, ki dandanes sprošča in navdušuje vse, ki ljubimo okolje, naravo in tudi sebe, svoje zdravje in svoje bližnje, ki jim želimo le najboljše."
JASNA ARKO