Polet, pohodništvo - Iztok Tomazin: Na trekingu nas lahko doleti vse, kar je možno tudi v vsakdanjem življenju, poleg tega pa še marsikaj, kar je lahko davek »nadstandardnih« doživetij, obremenitev in eksotičnih lokacij.
Pred obiskom nekega območja se dobro seznanimo s tamkajšnjimi nevarnostmi, ukrepanjem in možnostmi organizirane pomoči. Koristen je posvet z osebnim zdravnikom, zlasti za bolnike s kroničnimi boleznimi, ki morajo imeti načrt in zdravila za ukrepanje med morebitnim poslabšanjem osnovne bolezni. Oglejmo si nekatere zdravstvene nevšečnosti, ki nam lahko zagrenijo ali preprečijo turo, včasih tudi resneje ogrozijo zdravje ali celo življenje.
Žulji
Med najpogostejšimi nadlogami pohodništva so žulji. Boleče zoprnije nam lahko otežijo ali celo onemogočijo popotovanje. Recept za preventivo je preprost: kakovostni, udobni, primerno veliki in čim bliže našim stopalom oblikovani pohodni čevlji, ki so najpomembnejši del pohodniške opreme. Seveda se na dolgo pot ne odpravimo z novimi, obvezno jih moramo prej preizkusiti in uhoditi. Na stopala seveda sodi par, še bolje dva kakovostnih, dobro oprijetih in elastičnih nogavic, ki odvajajo vlago in so oblazinjene na pravih mestih. Če kljub temu pridelamo žulje, je pomemben del kompleta prve pomoči v našem nahrbtniku material za oskrbo žuljev in ran, od razkužila, obližev, gaz in povojev do škarjic in lepilnega traku.
Poškodbe okončin
Med hojo po neravnem terenu je znatna možnost zvinov in drugih poškodb okončin, zato ne pozabimo na elastične povoje, trikotne rute in lahke, prilagodljive opornice, še posebno če potujemo v skupini. Bolečine zaradi poškodb, preobremenitev ali drugih vzrokov lahko lajšamo z analgetikom, najbolje s takim s čim manj možnimi sopojavi, npr. s paracetamolom. Če imamo zdrav želodec in ledvici, lahko uporabimo tudi nesteroidna protivnetna zdravila.
Opekline in sončarica
Sonce omogoča čudovite razglede, lepe fotografije in dobro razpoloženje, žal pa tudi manj prijetne posledice, kot so opekline, vnetja oči in sončarica. Še posebno na večjih nadmorskih višinah in v zasneženem okolju so nujna kakovostna očala s popolno UV-zaščito, ustrezno zatemnitvijo in okvirom, ki preprečuje vdor svetlobe od strani. Zatemnjena očala brez UV-zaščite so za oko celo nevarnejša, kot če jih sploh ne bi imeli. Zaradi zatemnitve se zenici očes razširita, tako da do najbolj občutljivega očesnega ozadja pride še več škodljivega sevanja. Kožo zavarujemo z ustreznimi kremami z dovolj visokim zaščitnim faktorjem, odvisnim od tipa naše kože. Še posebno občutljiva je otroška koža. Ne pozabimo, da krema deluje le omejen čas, še posebeno če se znojimo. Pokrivalo, najbolje klobuk s širokimi krajci, nas lahko obvaruje pred sončarico in deloma pred opeklinami obraza. Že izražene sončne opekline zaščitimo in zdravimo z ustreznimi kremami in obvezilnim materialom.
Higienske in prebavne težave
Pogosto se soočimo s slabimi higienskimi razmerami, vključno z oporečno vodo, ter zaradi tega s težavami s prebavili, zlasti drisko. Tudi tu je preventiva najpomembnejša. Za čiščenje rok še posebno pred obroki poleg vode in mila uporabljajmo razkužilo v tekočini ali gelu. Če je možno, za pitje in čiščenje zob uporabljajmo ustekleničeno ali vsaj dobro (dovolj dolgo!) prevreto vodo. Sicer si pomagajmo s tabletami za razkuževanje vode, skupinam priporočamo tudi uporabo filtrov. Ob izraženi driski je temelj zdravljenja zadosten vnos soli in tekočin, najbolje z oralno rehidracijsko soljo. Oglje, probiotiki in zdravila za »umiritev« črevesja, npr. loperamid, so koristni dodatki v hujših primerih, ko uporabimo tudi antibiotik, seveda takega, ki deluje na pričakovane povzročitelje driske. Po vrnitvi domov ne pozabimo na laboratorijski pregled blata, drugače nam nadležne klice lahko še dolgo grenijo življenje.
Steklina
Steklina je v nekaterih državah vključno s pohodniško priljubljenim Nepalom še vedno velik problem. Izogibajmo se psom, mačkom in drugim možnim prenašalcem, tudi netopirjem. Če nas sumljiva žival ugrizne ali opraska, moramo rano takoj skrbno očistiti s čisto, tekočo vodo in razkužiti. Čim prej moramo poiskati zdravstveno pomoč, saj nas lahko zaščiti le pravočasno cepljenje. Steklina je še vedno neozdravljiva, smrtna bolezen.
Višinska bolezen
Posebno poglavje pohodništva je višinska bolezen, ki nastane zaradi nizkega zračnega pritiska na višini in pomanjkanja kisika v zraku, kar vpliva na številne organe, najbolj na možgane. Dodatno vplivajo mraz, napori, izsušenost, stres. Tako za vrhunske alpiniste kot za običajne pohodnike velja preprosto pravilo: »zboli vsak, ki se prehitro povzpne previsoko«, občutljivi ljudje lahko že na višini nad 3000 metrov, torej tudi v evropskih gorah. Med spoloma ni razlik, bolj ogroženi so starostniki, kronični bolniki in otroci. V občutljivosti za vplive višine so velike individualne, deloma gensko pogojene razlike. Najpogostejši znaki višinske bolezni so glavobol, slabost, bruhanje, utrujenost, izguba tek in motnje spanca. Običajno izginejo v enem do treh dneh, če se prizadeti med tem ne vzpenja. Smrtno nevarna pa sta zapleta višinske bolezni, pljučni in možganski edem, ki vsako leto terjata smrtni davek med himalajci in med pohodniki. Za pljučni edem je značilno predvsem vse težje dihanje in stopnjujoči se kašelj, prizadeti se lahko zaduši v nekaj urah, za možganskega pa predvsem glavobol, spremenjeno vedenje, motnje ravnotežja in zavesti vse do nezavesti. Smrt lahko nastopi že v dvanajstih urah. Najboljša preventiva višinske bolezni in omenjenih zapletov je aklimatizacija s postopnim pridobivanjem višine. Nad višino 3000 metrov naj ne bi pridobivali več kot 300 metrov na dan, koristno je tudi, da se vsak dan povzpnemo nekaj sto metrov nad višino, na kateri bomo prenočili. Mnenja o preventivi oziroma pospeševanju aklimatizacije z zdravili so deljena. Priporočamo jih ogroženim ljudem in tistim, ki si iz različnih razlogov ne morejo privoščiti primerne aklimatizacije. Najmanj škodljivi so izvlečki rastline gingko biloba, najbolj znan od zdravil pa je acetazolamid (diamox). Za zdravljenje že izražene višinske bolezni pa uporabljamo številna zdravila od diamoxa, dexametazona do inhalacijskih zdravil in kisika, kar pa na trekingu ni vedno dosegljivo oziroma sodi v pristojnost zdravnika. Daleč najpomembnejši del ukrepanja ob zapletih višinskih bolezni je takojšen sestop čim niže, kar prizadetemu močno zmanjša težave, lahko mu celo reši življenje.
Ugrizi kač
Ugrizi kač v Evropi praviloma niso smrtno nevarni, veliko pestrejši in potencialno nevarnejši je tovrstni živelj zunaj evropskih dežel. Glavni ukrepi prve pomoči so enaki ne glede na vrsto kače: varnost, pomiritev in strogo mirovanje poškodovanca, čiščenje in sterilno pokritje mesta ugriza, imobilizacija prizadetega uda, odstranitev vsega, kar bi motilo krvni obtok ob pričakovanem otekanju (prstani, ure …). Pri mnogih neevropskih vrstah kač priporočamo tudi povijanje z elastičnim povojem od prstov čez mesto ugriza proti trupu. Računajmo z možnostjo dolgotrajnega oživljanja! Čim prej v zdravniško oskrbo! Zarezovanje, izsesavanje, gretje, hlajenje, uporabe različnih mazil, prevezovanja uda med mestom ugriza in srcem so opuščene, odsvetovane metode.
Piki žuželk
Piki žuželk so praviloma, a ne vedno, manj nevarni. Delno nas pred njimi lahko zaščitijo repelenti, različne elektronske napravice in ustrezna oblačila. Včasih lahko takoj po piku z gretjem mesta pika dosežemo vsaj delno razgradnjo strupa. Pozneje, če se pojavi vnetje, sta koristna lokalno hlajenje in uporaba protivnetnih krem. Včasih se po piku žuželke, kačjem ugrizu, vnosu nekateri vrst hrane ali zdravil pojavijo hude, celo smrtno nevarne alergijske reakcije. Takrat je takojšnje zdravljenje izjemnega pomena. Ljudje z znano alergijo na pik žuželk bi morali vedno imeti pri sebi tako imenovani »antišok komplet«, v katerem so tablete antihistaminika in kortikosteroida, še bolje tudi avtoinjektor z adrenalinom. To je tudi obvezni del opreme za prvo pomoč skupine, še posebno na pohodu v eksotičnih krajih.
Različne okužbe
Okužbe se nam lahko zgodijo kjer koli in kadar koli, še posebno med trekingom zaradi slabših higienskih razmer in pogosto zmanjšane odpornosti ob pomanjkljivi prehrani in naporih. Hitro smo pri dilemi, kdaj uporabiti antibiotik in ali ga sploh imeti v potovalni lekarni. Uporaba antibiotikov je v strokovni presoji zdravnika, ki na trekingu pogosto ni zraven. Z neprimerno, nepotrebno uporabo antibiotikov naredimo več škode kot koristi. Vsako vročinsko stanje, bolečine in kašelj sami po sebi še zdaleč niso utemeljeni vzroki za uporabo antibiotika. Če smo namenjeni v zelo odročne kraje brez možnosti za hitro zdravniško oskrbo, pa je smiselno vzeti s seboj tudi ustrezne antibiotike in se oskrbeti z navodili za njihovo uporabo, a ta tema presega vsebinski in prostorski okvir članka.
Svet se srečuje s pandemijo nove gripe. Najlaže se okužimo na poti do izhodišča naše ture – na letališčih in drugih zelo obljudenih krajih. Pred odhodom na pot se pozanimajmo o stopnji ogroženosti krajev, kamor smo namenjeni. Zaščitne rokavice in maska sodijo v nahrbtnik, če se odpravljamo v zelo ogrožene kraje s slabše razvito zdravstveno službo, je primerno vzeti s seboj tudi tablete tamiflu.
Ne pozabimo na cepljenja, ki so za nekatere kraje obvezna ali vsaj priporočljiva. S tetanusom se lahko okužimo že, če imamo majhno rano. Za potovanje v kraje, kjer je možnost stika s klopi, torej tudi za večino evropskih pohodniških destinacij, je zelo priporočljivo cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu. Za druga potrebna cepljenja dobimo potrebne informacije na zavodih za zdravstveno varstvo.
Nujna oprema
O opremi za prvo pomoč na trekingu obstajajo številni priročniki. Priporočam posvetovanje z osebnim zdravnikom, še bolje z zdravnikom, ki ima znanje in izkušnje iz potovalne in višinske medicine. Vzeti moramo čim manj, da lahko prenašamo v nahrbtniku, a hkrati vse, kar bi lahko bilo potrebno, kar se hitro zdi misija nemogoče. Idealno je imeti satelitski telefon, ki omogoča komuniciranje neodvisno od lokalnih omrežij; lahko se povežemo z zdravstveno ali reševalno službo nekega območja, lahko se posvetujemo tudi z zdravnikom v domovini.
Z dobro telesno in duševno pripravo, kakovostno in preizkušeno opremo ter previdnostjo med popotovanjem se lahko opisanim nevšečnostim izognemo ali jih vsaj omilimo, tako da treking ostane to, kar naj bi bil: čudovito doživetje, ki nas izpolni na različnih ravneh, toliko kot smo zmožni sprejeti. Srečno pot!
Prim. mag. Iztok Tomazin, dr. med.