Delo.si - Simona Bandur: Najboljši slovenski vodniki veliko delajo v tujini, preko tujih agencij.
Delo gorskega vodnika bolj kot le poklic zveni kot sanjska služba – ne le za nekoga, ki si drzne osvajati najvišje vrhove in najzahtevnejše poti v nepredvidljivih razmerah, temveč za marsikaterega sanjača. Pri nas je tistih, ki so zapisani na seznam gorskih vodnikov z mednarodno licenco, okoli 70, le nekaj se jih s tem delom tudi preživlja.
Tisto, česar so se še pred nekaj leti lotevali le redki avanturisti, je v marsikaterem primeru danes skoraj turistična odprava, recimo kolone ljudi, ki se vzpenjajo na najvišji vrh sveta, Mount Everest. To je nemara ekstremni primer, vsekakor pa je zanimanje za zahtevne gorniške podvige in plezanje po najzahtevnejših smereh čedalje večje, s tem pa povpraševanje po gorskih vodnikih.
A tudi to je poklic kot številni drugi, le da zahteva v marsikaterem pogledu precej več znanja in veščin. Predvsem pa izkušenj. Že za pristop k usposabljanju za gorskega vodnika mora imeti kandidat za seboj določeno število alpinističnih vzponov, med njimi tudi takšne, ki so psihofizično zahtevni, je povedal predsednik Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS) Klemen Gričar, ki opravlja ta poklic približno deset let. Pogoja sta še srednješolska izobrazba in uspešno opravljen sprejemni izpit.
Po pet vodnikov vsaki dve leti
Šolanje traja tri leta in vključuje tečaje gorskega vodništva, vodenj v skali, ledu in snegu ter turnega smučanja. Poleg tega mora gorski vodnik poznati osnove vremenoslovja ter geologije in vede o ledenikih, poznati mora pasti snega in plazov, obvladati veščine taborjenja in zasilnega bivanja v naravi, prvo pomoč in načine obveščanja v primeru nesreče ... Po teh izpitih postane kandidat pripravnik za gorskega vodnika; pripravništvo traja do leto in pol, na koncu opravi izpit in se vpiše v imenik gorskih vodnikov, ki ga je treba obnoviti vsako leto.
Skoraj tako kot psihofizične sposobnosti so pomembne osebnostne lastnosti vodnikov, predvsem sposobnost dela z ljudmi, včasih tudi v kriznih razmerah, zato morajo poznati osnove metodike, didaktike, pedagogike in psihologije.
Pri nas pripravlja usposabljanje za gorske vodnike omenjeno združenje; praviloma vsaki dve leti. »Ponavadi se ga udeleži okoli deset kandidatov, približno polovica ga tudi konča, kar pomeni, da dobimo vsaki dve leti štiri ali pet novih gorskih vodnikov,« je povedal Klemen Gričar.
Na seznam vseh vodnikov je pri nas zapisanih 79 ljudi, od tega sta dva z licenco ZGVS, osem je pripravnikov in trije člani, ki so neaktivni oziroma prostovoljni. Vsi drugi imajo mednarodno licenco IFMGA (International Federation of Mountain Guides Associations – Mednarodna zveza združenj gorskih vodnikov), vendar je malo takih, ki se s tem delom tudi preživljajo. Teh je po Gričarjevi presoji le kakšna dva ducata; nekateri delajo samo v Sloveniji (tudi v kombinaciji s kakšnimi drugimi dejavnostmi, denimo višinskimi deli), nekateri večinoma po tujini, kjer je zaslužek boljši.
Pri nas je priporočena dnevna tarifa za najem gorskega vodnika za lažje ture 200 evrov (cena ne vključuje stroškov za prehrano in prenočišče ter prevozov). Ta tarifa je po Gričarjevih besedah primerljiva s cenami v Italiji, Avstriji ali Nemčiji. Precej boljše je plačilo v Franciji, kjer dobijo vodniki od 300 do 500 evrov na dan.
Gastarbajterji
Klemen Gričar in nekateri drugi slovenski gorski vodniki, med njimi Tomaž Jakofčič - Jaka, ki je pred tremi leti vodil prvo komercialno odpravo na Everest, preživljajo poletja v Franciji, kjer delajo prek tujih agencij. Odkar namreč velja v Evropski uniji prost pretok delavcev, lahko vodniki vseh držav brez ovir delajo v drugih državah članicah (prej so lahko slovenski vodniki v tujino vodili samo slovenske skupine). V slovenskih Alpah, ki so v primerjavi z vrhovi v drugih državah zelo dobro označene, je namreč premalo dela za vse vodnike. Prednost dela v drugih alpskih državah pa ni le možnost boljšega zaslužka, ampak imajo vodniki tam tudi priložnost, da spoznajo še kakšne nepoznane terene, je dejal predsednik ZGVS.
Gričar je zadnje tri mesece (vodniška sezona je na vrhuncu od junija do konca septembra) v Argentièru pri Chamonixu, kjer opravlja vodenje prek tujih agencij. V času pogovora se je ravno vrnil s šestdnevne ture, imenovane Spaghetti Tour okoli Monte Rose (4634 metrov), najvišjega vrha v Švici in drugega najvišjega v Alpah in zahodni Evropi. Kot je povedal, je v tem času na tem območju približno 20 vodnikov, ki se redno srečujejo ob večerih, si izmenjujejo informacije, se pomenijo o strankah in vzponih … »Je konkurenca, a vsi imamo delo. V tem času ni mogoče dobiti gorskega vodnika za Mont Blanc (4810 metrov), ker so vsi zasedeni že veliko vnaprej.« Res je, da to pomeni, da je za vzpon na ta najvišji vrh v Alpah in Evropski uniji relativno velika gneča, toda »gora je velika in se porazgubimo«.
Gričar, ki je sprva opravljal poklic metalurškega tehnika in delal pet let v železarni, nato še 15 let na carini, se zadnja leta preživlja samo z vodenjem po gorah. »To bom delal, dokler bom zdrav in dokler bom v tem užival. Potem pa kaj drugega ...« je na kratko orisal svojo karierno pot.
Najzahtevnejše ture
V Argentièru je »stacioniran« tudi njegov stanovski kolega Tomaž Jakofčič s partnerico, prav tako vrhunsko alpinistko in gorsko vodnico Tino Di Batista; oba sta del ekipe Slovenske gorniške šole, ki pripravlja tečaje gorništva, ustanovitelji pa so večinoma tudi med inštruktorji na usposabljanju, ki ga pripravlja ZGVS. Veščine, ki jih mora imeti gorski vodnik, je poudaril Jakofčič, precej presegajo gorniške veščine in veščine plezanja. »Veliko pove že to, da se šolanje za gorske vodnike ne začne s plezanjem, ampak se predpostavlja, da kandidat to obvlada. Pomembnejša sta odnos do stranke in njena varnost. Veliko je psihologije. Navsezadnje preživiš cele dneve s popolnim neznancem, in to velikokrat v zahtevnih razmerah,« je dejal.
Ko smo se pogovarjali, se je vrnil z Mont Blanca in se odpravljal v višavje na meji med Italijo in Francijo. To so krajše, nekajdnevne ture, ki so skoraj neprimerljive z odpravami v Himalajo ali celo na tamkajšnji najvišji vrh – v okviru angleške agencije Jagged Globe je maja 2009 tja popeljal tri gornike. »To je nekaj povsem drugega, kakor peljati človeka na Mont Blanc ali v severno steno Triglava. V Himalaji smo skupaj dva meseca, na dan pridejo vse človekove značilnosti.«
Takrat so ljudje, ki jih ima pred seboj, večkrat na robu svojih sposobnosti. Ali znajo v želji, da bi prišli čim više, pravilno oceniti svoje sposobnosti? »To je odvisno od narave človeka. Vrlina slovanskih narodov je, da si postavljamo nekoliko teže dosegljive cilje, a ponavadi se da dogovoriti,« je odgovoril. »To, da morda premalo znajo, niti ni tako problematično. Se bodo že naučili. Vsak gre korak po koraku in vsak začne na začetku.«
Simona Bandur