Večer, Narava, gore - Božo Zorko: Za gorske vodnike je svet gora delovišče, ki ga poznajo, obvladajo in ga imajo radi.
Gorski vodnik je poklic, ki ga ne gre zamenjevati z drugimi vodniki, običajno jim pravimo planinski. Res sicer opravljajo podobno delo, razlika je predvsem v usposobljenosti za vodenje in zahtevnosti poti, kamor se odpravijo. V zadnjih desetletjih so se te reči nekoliko pomešale, kaže pa, da postopoma gremo po poti drugih alpskih držav, kjer je ločnica med poklicnimi vodniki, ki jih imenujejo gorski, in drugimi zelo jasna. Veliko zaslug, da se postopoma ureja tudi to področje, ima Združenje gorskih vodnikov Slovenije.
Združenju predseduje Robert Rot, ki zase pravi, da v gore hodi od nekdaj.
Robert Rot: "Vodništvo ima pri nas bogato zgodovino. Prvi gorski vodnik na območju Slovenije je bil registriran leta 1870. Danes naše združenje povezuje 80 članov, aktivnih pa je kakšnih 20 do 30 vodnikov, preostali vodijo občasno."
Dnevna cena za vodenje je 200 evrov ali več. To ni ravno poceni.
"Gorski vodniki se novačijo iz vrst alpinistov, ki morajo preplezati določeno število zahtevnih vzponov poleti in pozimi, doma in v tujini, obvladati pa morajo tudi turno smučanje. Sprejemni izpit traja dva dneva, obsega plezanje v skali in ledu ter turno smučanje. Šolanje traja tri leta, zaradi programa, ki vključuje delo na ledenikih in v visokogorju, se približno polovica tega odvija v tujini. Po treh letih kandidati postanejo pripravniki, v pripravniškem stažu opravijo potrebno število vodniških tur z mentorji, sledi večdnevni zaključni izpit. V času šolanja kandidati poslušajo tudi teoretična predavanja in iz njih opravljajo izpite (vremenoslovje, orientacija, prva pomoč, tuji jezik itd). Šolanje kandidata za gorskega vodnika stane približno deset tisoč evrov. Program šolanja je v vseh državah, ki so članice mednarodnega združenja gorskih vodnikov, enak, zato je tudi poklic gorskega vodnika priznan po vsem svetu."
Kam poklicni vodniki največ vodijo?
"V Sloveniji vodniki največ vodijo po modnih plezalnih smereh (Slovenska v severni steni Triglava, vzhodna v Mali Rinki, Jugozahodni raz Mangarta), potem po težjih feratah, popularno je turno smučanje, plezanje po zaledenelih slapovih, športno plezanje.
V tujini so pristopi na Grossglockner, Mont Blanc, turno smučanje, nekateri vodijo trekinge v Nepal, Južno Ameriko, Maroko. Slovenski gorski vodnik Tomaž Jakofčič je že vodil na Mont Everest, Klemen Mali na Fitz Roy. Delamo po vsem svetu in na vseh težavnostnih stopnjah. Slovenski gorski vodniki so cenjeni v meki alpinizma, v Chamonixu v Franciji."
Kakšna je razlika med poklicnimi in prostovoljnimi vodniki?
"Poklicni gorski vodniki, ki so člani našega združenja, delujejo v skladu z zakonom o gorskem vodništvu. Naziv gorski vodnik je vpisan v register poklicev, za svoje delo pa so tudi odgovornostno zavarovani. Predvsem ta odgovornost je tista, ki vpliva na ceno, in tisto, kar nas loči od drugih vodnikov.
Vodniki Planinske zveze Slovenije so rekrutirani iz vrst planincev in so aktivni v okviru planinskih društev. Nekateri vodniki PZS, ki svoje delo opravljajo proti plačilu, delujejo v skladu z zakonom o športu, po večini pa vodijo manj zahtevne ture. Načeloma naj vodniki PZS pri svojem delu ne bi uporabljali vrvi, ki je poleg cepina atribut gorskih vodnikov.
V tujini so stvari jasne. Tam v gorah vodijo gorski vodniki, zato tudi slovenski gorski vodniki brez težav delajo v Franciji, Švici, Italiji, Nemčiji. Prav sedaj mednarodno združenje gorskih vodnikov pripravlja evropsko profesionalno kartico, ki bo to delo še olajšala. Pa tudi bolj cenjeno je naše delo. V Avstriji je na cesti pod Grossglocknerjem (Velikim Klekom) gorski vodnik oproščen cestnine, pod Grosvenediger se s taksijem pelje zastonj. Po Franciji, Švici, Nemčiji in Italiji ima na žičnicah pozimi in poleti občuten popust, ponekod dobi vozovnico brezplačno. Gorski vodniki imajo po Evropi v kočah zastonj prenočišče, pijačo dobrodošlice, ponekod tudi hrano. V številnih trgovinah imajo do 50-odstotne popuste, podobne popuste jim ponujajo tudi razni proizvajalci gorniške opreme. Seveda to velja samo za gorske vodnike. Preostali vodniki, kakršni koli že, ne štejejo."
Poleti sta vaše združenje in planinska zveza podpisala sporazum o sodelovanju. Zakaj je bil sploh potreben?
"Sporazum je bolj formalen, nadgrajevali pa naj bi ga v smeri, da bi tudi vodniki PZS, ki bi svoje delo želeli opravljati komercialno, svoje licence potrjevali znotraj ZGVS. To bi zagotavljalo potrebno kvaliteto, hkrati pa bi tudi zmanjševalo in sankcioniralo delovanje kvazivodnikov, ki se zadnje čase pojavljajo na vseh področjih.
Vodenje po gorah je resna in odgovorna reč. Samo za primer: vodenje na kratki vrvi je tehnika, katere osnov se naučiš v štirih letih. Potem se začne zares, ko po zaledenelem grebenu prvič pelješ pravega gosta. Tam se lahko vsaka najmanjša nepazljivost, padec koncentracije, kaj šele napaka ali površnost, v trenutku kaznuje. Tu ni popravnih izpitov. Tudi amaterji kdaj uporabijo (ponavadi napačno) kratko vrv, zato je v gorah vsako leto kar nekaj tragičnih nesreč. Ko nekdo, ki ni resnično vešč uporabe kratke vrvi, na to naveže nekoga in ga 'vodi', se v bistvu igra z življenjem. S svojim in tistega, katerega ima na vrvi. To, da je vodeni lažji, je slaba tolažba. Kratka vrv je smrtno resna zadeva, obvladajo jo samo gorski vodniki."
Božo Zorko