Moj pogled - Rok Levičar: Se sliši zelo nenavadno, mar ne? Se strinjam. ...
Iz zornega kota dolinskega življenja smo prav veseli, ko se februar prevesi v marec, dnevi postanejo daljši, temperature višje, manj zapravimo za kurjavo, pa še ceste so lepše prevozne. A pomlad kot čas za uživanje v zimskih radostih se ne sliši prav nič nenavadnega niti ne tako majhnemu delu tega naroda, ki ljubi belino snega in ledu v vseh mogočih oblikah, še posebno nad gozdno mejo. S smučmi, z bordom, krpljami, cepini in derezami, gor in dol, poševno ali naravnost, hitro ali počasi. Pomembno je le, da se počne varno.
Letos smo gorniki, alpinisti, turni smučarji pomlad še toliko bolj pričakovali, saj so na višku zime gore pretile s svojo najbolj nevarno ‘ metlo’ – s snežnimi plazovi. Kar zahajam v gore pozimi, ne pomnim, da bi tolikokrat bila napovedana najvišja, peta, stopnja nevarnosti plazov (po petstopenjski evropski lestvici). Pa je decembra s snegom še tako ‘kilavo’ kazalo … Okrog božiča so cepini bolj praskali skalo, kot pa rezali skozi sneg in led. Tudi temperature so bile takšne, da je puhovka večinoma ostajala v nahrbtniku.
A to je bilo le ‘zatišje pred viharjem’. Konec januarja so prišli oblaki, polni padavin, in je snežilo in snežilo in snežilo, v gorah še vse tja v februar. V Kranjski Gori je novozapadli sneg omogočil in tudi skoraj ogrozil izvedbo Zlate lisice, prebivalcem po celotni državi pa povzročil nemalo preglavic. Alpinisti, turni smučarji, planinci smo dneve in dneve spremljali v oči bodečo rdečo barvo na lavinskih biltenih, ki so močno odsvetovali obisk gora. Umirjanje snežnih razmer je bilo sila počasno. Četudi je nevarnost ‘zdrknila’ s pete ali četrte stopnje na ‘le’ tretjo, je to še zmeraj pomenilo, da je nevarnost proženja snežnih plazov znatna.
Ljudje smo takšna bitja, da ko spoznaš neko slast, te vleče, da jo znova in znova doživiš. Včasih tudi ob preteči nevarnosti. Z zimskim obiski gora je precej podobno. Težko govorimo o 100% varnih razmerah, a s preudarnim študiranjem razmer, terena, vremena, ob upoštevanju trenutnih nevarnosti lahko dostikrat tudi ob znatni nevarnosti varno izpeljemo dejanja, kinas zadovoljijo. Kaj lahko v okoliščinah tretje stopnje nevarnosti plazov nudi veliko zadovoljstvo v doživljanju gora ter se izvede kolikor toliko varno? Verjamem, da se marsikdo strinja z menoj, da je to turno smučanje. Ko v višjih gorah pretijo plazovi, nižji dvatisočaki mnogokrat nudijo še zadosti varnih terenov za izvedbo ture. Dokaj udobno hoja s smučmi nam prihrani mukotrpno gaženje, večinoma vse do vrha, smuka v dolino pa čas ter zagotovi svojevrstne užitke, čeprav ti ob mnogokrat spremenljivem snegu zahtevajo tudi dobršno mero truda. To zimo, kot mnogokrat doslej, so se spet za hvaležne cilje izkazali vrhovi Pece, Raduhe, Dobrača ter sredogorje Julijcev (da bližnjih avstrijskih ‘ski hillov’ niti ne omenjam), ki so ponudili prav lepo smuko. Seveda pa jih ni za podcenjevati, saj so tudi na teh gorah plazovita območja in je za varno izvedbo ture potrebno znanje o gibanju v zimskih razmerah, poznati značilnosti snega, imeti plazovno opremo (plazovno žolno, lopato in sondo) ter biti v družbi, kjer imajo vsi to opremo in jo tudi znajo uporabljati. Kot cilj, ki se je izkazal za zelo resno turo kljub siceršnji obljudenosti, sorazmerno majhni višini in dostopnosti je bila letos turna smuka na Raduho. Megla in močan veter v vršnem delu sta uživaško turo hitro obrnila v situacijo, ki je zahtevala preudarnost in previdnost. Izredna zasneženost pobočij (v belem je vse izgledalo ‘glih’), nerazločnost terena v megli in opasti na grebenu so našo skupino primorale k temu, da na grebenu nekje okrog Srednje Raduhe nismo trmoglavili proti glavnemu vrhu, ampak se obrnili in čim prej pripravili na spust. V redkih trenutkih razpihane megle pa so se nam razkrili prav spektakularni razgledi. Impozantne opasti so se prevešale na savinjsko stran in delovale bolj kot prikazni, kot pa le forme iz snega. Kljub nekoliko slabši vidljivosti pa je bila smuka vse do koče na Loki prav prijetna. Mehak sneg, sicer ne več zaželen pršič, a tudi še ne težak ‘jug’. Predvsem pa ga je bilo dosti, tako da je lahko vsak poljubno ‘risal’ svojo linijo.
Vendarle se je februar prevesil v marec in veselica se je lahko začela. Grape so nas čakale izdatno ‘zalite’ kot v alpinističnem/smučarskem žargonu označujemo dobro zasneženost. V marsikateri grapi, kjer te v ‘normalni’ zimi pričaka kakšen siten skalni skok, teh ni bilo niti za opaziti. Te zelo dobre razmere so sprožile pravi naval plezanja, smučanja in hoje željnih alpinistov, smučarjev in planincev. Popularna izhodišča, kot npr. Ljubelj, nad katerim se dvigajo Begunjščica, Vrtača, Veliki vrh, ali Bukovnik pod Raduho ali Pokljuka, niso imela miru niti med tednom, kaj šele čez vikend, ko so skoraj iz vsake grape pokukale naveze plezalcev in skoraj s vseh večjih vrhov so se spuščali drzni smučarji. Ko si videl kolone, si je človek mislil, da pod smermi kaj zastonj delijo!
Kaj je tisto, kar je toliko pritegnilo ljudi k precej množični aktivnosti? Pomemben faktor pri odločanju za turo v gorah v pomladnem času je predvidljivost in precejšnja zanesljivost razmer. Čez dan je sonce že toliko močno, da se sneg dokaj hitro preobraža in stabilizira, zaradi česar je manj nevaren za sprožitev plazu, ponoči pa pomrzne, kar omogoča uživaško plezanje (seveda, če smo zadosti zgodnji). No, turni smučarji po navadi še malo počakajo in se posončijo, da medtem sneg odjenja, postane površina primerno mehka, kar omogoči uživaško smuko po ‘veselcu’. Svoje dodajo tudi daljši dan, prijaznejše temperature in kot je bilo značilno za letošnji marec, dolgo obdobje lepega in stabilnega vremena.
Seveda pa gibanje v pomladnem času v gorah ni brez pasti. Kolikor imajo topli sončni žarki blagodejni učinek, še posebno ko izplezamo iz senčnih ‘grabnov’ na greben, toliko so ti žarki lahko pogubni. Na prisojnih pobočjih, v strmih grapah in žlebovih pa še toliko bolj, se sneg čez dan zelo ojuži in začne spontano plaziti. Prav tako je velika nevarnost rušenja opasti (čez grebene napihan sneg), ki, glej ga zlomka, mnogokrat visijo ravno nad izstopi popularnih smeri. Če njihovo rušenje ali proženje plazov opazujemo z druge gore ali iz varnega zavetja doline, izgleda to precej spektakularno ter predvsem glasno. Od blizu pa le glasno in predvsem strašljivo. Bližnja srečanja z valečimi se grudami snega se navadno ne končajo srečno.
Koledarska zima v gorah je lepa, a trda. Prava za ‘obrusiti karakter’. ‘Zima spomladi’ pa ni le lepa, ampak je tudi prijetna. Ravno pravšnja, da si ‘obrušeni karakterji’ privoščijo še malo uživanja.
Rok Levičar