Delo/PP poštni predal 29 | Delo, 9. oktobra - Plezanje v Velikem vrhu in sečnja lesa
Želel sem izraziti svojo veliko hvaležnost ge. Marjani Hanc zaradi članka, ki ga je napisala, uredništvu Dela pa, ker ga je objavilo.
Goloseke na zahodnem pobočju Velikega vrha, nekaj jih je menda svežih in še nastajajo, sem, zgrožen, tudi sam že opazil.
Enega teh, ki pa je, sodeč po ostankih podrtih dreves, star že kar precej let, sem lani, ko sem se vračal z Velikega vrha, po celi višini prehodil. Presenečen pa sem bil nad dejstvom, da na tem velikem strmem pobočju, poraslem s travo in zelišči, ni nobenega grmovja, kaj šele mladih dreves, vsaj samosevcev. Tega še nisem videl nikjer, ker navadno take površine, npr. po snežnem plazu, kmalu obraste gošča mladih smrečic in drugega drevja, ali vsaj grmovje. (V Avstriji gozdove izkoriščajo tako, da do golega »obrijejo« celo pobočje - Slovenci smo se ponašali s tem, da tako ne delamo, in z več strani smo zaradi tega pobirali priznanja - vendar tam takoj posadijo mlada drevesca, na kar lastnika gozda silijo zakon in visoke kazni.) Domneval sem, ko sem tod hodil, da je ta golosek nastal, ko smo se Slovenci osvobodili »komunističnega totalitarizma«, in da gre tu za primer nekega požrešnega potomca posestnika gozda - do katerega je prišel z denacionalizacijo -, kateremu je bilo pomembno le, da iz njega naenkrat izvleče čim večjo materialno korist, za bodočnost pa kaj mu mar. Je namreč dobro vedel, da nova slovenska država s svojimi za to pristojnimi organi ni sposobna ustrezno ukrepati, ali pa v nekaterih primerih morda celo noče.
Ni pa zahodno pobočje Velikega vrha, ki ga omenja članek, edini tak primer na območju Jezerskega. Letos poleti sem bil na Stegovniku, avto pa pustil pri Kanonirju. Tudi fotografiral sem. Golosek na južnem pobočju Rukovca, nad gozdno cesto, ki se ob Zabukovskem potoku vzpenja proti Stegovniku in dva goloseka na zahodnem pobočju Kozjega vrha, tudi nad gozdno cesto, speljano ob potoku Reka. Podobnih je še nekaj. V vseh primerih gre za zelo strma pobočja, za katera ni treba biti strokovnjak, da bi predvideli, kakšna bodo že po nekaj letih zaradi erozije. Začetki erozije so dobro vidni že na golosekih, ki sem jih posnel!
Ko sem se vračal s Stegovnika sem se ustavil in poklepetal s prijaznim starejšim gospodom, ki ima tam hišo. Izrazil sem mu svojo ogorčenost nad posameznimi lastniki gozda in neukrepanjem državnih organov, ki to dopuščajo. Po tistemu, kar sem od njega slišal, sem ostal še bolj zgrožen. Povedal mi je, da je sam sin gozdarja, torej se na zadevo dobro spozna. Ogorčen in resigniran mi je omenil še nekatere druge goloseke v okolici Jezerskega, za katere seveda nisem vedel. In povedal mi je še, da v vseh teh primerih ne gre za požrešne posameznike, ki v želji za dobičkom barbarsko uničujejo gozd, da bi hlodovino vozili v Avstrijo, temveč da gre v vseh teh primerih za državne gozdove, in da torej to dela država Slovenija. Dejanje lahko označimo samo kot kriminalno. Ali je torej kriminalec država Slovenija?
Spoštovana ga. Hane, preden ste napisali ta članek, ste morali porabiti kar nekaj časa, da bi se z zadevo seznanili in jo »prebavili«. (Celo preverjati sem šel, kdo je ta Marjana Hanc, in ugotovil, da gre za enega »čisto navadnega novinarja«.) Upam samo, da ne boste (vi in Delo) ostali samo pri tem članku. Bojim se, da ste začeli (končno nekdo!) ko pati po nečemu, kar bo še precej smrdelo.
Boris Gaberšček, Ljubljana