Polet, 11.08.05 - Varja Kališnik: Če je nekaj namenjeno, da se zgodi, se pač mora zgoditi
Če je nekaj namenjeno, da se zgodi, se pač mora zgoditi.
Pomoč
Prvi dan v tednu se je začel nekoliko mirneje kot ponavadi. Dekleti sta na počitnicah in v hiši je veliko spokojnega miru. Ko sem opravila svoje običajne postopke priprave na novi dan, me je odneslo k telefonu. Čakalo me je sporočilo: »Vizualiziraj, kako se je Tomaž Humar uspešno rešil z Nanga Parbata! Pošlji naprej!«
O bog, kaj naj naredim!
Nikoli ni bili laže duhovno rasti kot danes. Na voljo so literatura, delavnice, šole in mnogo posameznikov, ki prenašajo v svet starodavna in skrivnostna duhovna vedenja in metode. Duhovni zakoni so poznani že večini. Tudi tistim, ki se ne ukvarjajo z duhovnostjo, ne uide pomen besede karma. Uporablja se že v pogovornem jeziku predvsem takrat, ko hočemo nekomu prijazno dopovedati, da je sam kriv za vse, kar se mu dogaja. Zakon vzroka in posledice ali karma pomeni neko dejanje in hkrati tudi posledico le-tega. Narekuje, da vsako dejanje sproži tok energije, ki se v podobni obliki vrne k nam. Kar sejemo, to žanjemo!
Žal pa ni tako preprosto, kot se iz definicije sliši. Če bi bilo, bi bilo po moje bistveno lažje živeti. Ljudje smo s svojim logičnim razmišljanjem ali z nevednostjo sila popačili mnoge duhovne resnice. Ali pa jih preprosto ne razumemo. Zato se še vedno nesrečno zapletamo v to ljubo karmo, in ne glede na to, da se trudimo živeti dobro, mislimo dobro, delujemo dobro, se še vedno ne moremo pobrati in vse bolj padamo na izpitu življenja. Ne razumemo, kaj se dogaja z nami, saj smo prebrali, kako je treba živeti, in se tega držimo, kot se klop drži kože, na kateri je zaradi srečnih okoliščin pristal. Pa smo vseeno do kolen v d…!
Kaj pomeni delati dobro? Če bi na primer res vizualizirala Humarjevo uspešno rešitev, mar bi to pomenilo, da delam nekaj dobrega? Vidite, ravno tu tiči zajec v grmu ali pa mačka na preži. Kdo pa pravi, da ta izkušnja, v kateri se je Humar znašel, ni bistvena ali najpomembnejša izkušnja njegovega življenja, ki jo njegova duša potrebuje za svoj razvoj? Pomeni, da če brez njegove prošnje za pomoč poskušam posredovati, negiram in izničim tisto, kar on v tem trenutku najbolj potrebuje. Tako nezavedno škodim njemu in seveda tudi sebi!
Življenje lahko razdelimo na tretjine. Eno tretjino sestavljajo situacije in dejstva, ki jih nikoli v življenju ne bomo mogli spremeniti, kot so družina in dežela, v kateri sem se rodila, spol, barva kože … Drugo sestavljajo dejstva in situacije, na katere imamo vpliv, a jih lahko le delno spremenimo: če se na primer trudim, lahko svoje sposobnosti, spomin, koncentracijo in podobno delno izboljšam. Tretjo pa sestavljajo dejstva in situacije, na katere lahko imam popoln vpliv in se popolnoma spremenijo, če se potrudim. Karma spada v prvo tretjino in ji ne moremo ubežati. Če je nekaj namenjeno, da se zgodi, se pač mora zgoditi. Pri tem dejstvu zelo trpimo starši v razmerju do svojih otrok. V starševski ljubezni jih hočemo obvarovati pred izkušnjami, za katere menimo, da so slabe. To storimo tako, da jim nekaj preprečimo, ali pa se postavimo vmes tako, da prevzamemo njihovo izkušnjo. V življenju pa ni nič gotovega, na kar bi se lahko naslonili, ko tehtamo vzroke. Kaj če duša otroka potrebuje tisto izkušnjo za svoj razvoj? Če zanikam to duhovno dejstvo in otroku preprečim izkušnjo, se bo zagotovo zgodilo, da bo otrok pozneje silil še v hujšo preizkušnjo. Zato ne moremo namesto otroka prav nič storiti, lahko mu pomagamo samo tako, da mu pokažemo, kako bi mi v teh okoliščinah ravnali. Prav tako takšno ravnanje pripomore, da otrok spozna, da ga ljubimo tudi, ko dela napake.
Dve realnosti
Skratka, imamo dve realnosti: prva je, da duša potrebuje neko izkušnjo za svoj razvoj, druga pa je, da je neko dejanje samo del zemeljske izkušnje. Če se s svojimi dejanji vpletem v prvo, človeku lahko škodim, saj mu odvzemam nekaj, kar on potrebuje. Če pa se s svojimi dejanji vpletem v posledico človekove zemeljske izkušnje, mu lahko pomagam! Kako pa lahko vem, kdaj je prva in kdaj druga? Ne morem! Zato se s svojimi dejanji lahko vpletem le, če me oseba, ki potrebuje pomoč, jasno in glasno zaprosi, naj mu pomagam! Nikakor pa ne morem pošiljati na primer energije otroku, ki ga mati na cesti glasno zmerja in ga zaničuje, čeprav se moje srce lomi v bolečini zaradi tega. Ne morem pošiljati svoje energije starim, bolnim in onemoglim. Ali pa klošarjem, nesrečnim in bolnim. Kajti tako lahko negiram njihovo najpomembnejšo izkušnjo, jim škodim, s tem pa tudi sebi.
Saj se dobro vrača z dobrim in slabo s slabim.
Zato Humar, naj te višja energija vodi tako, da se ti bo zgodilo vse za tvoje najvišje in najboljše dobro. Ko tako zaželim, prepustim svoje vajeti stvarniku, ki bolje od mene ve, kaj je za drugega dobro. In zgodilo se bo, kar je namenjeno, da se …
Varja Kališnik