Dnevnik, 08.09.04. – Franci Horvat: Za nekatere je Tibet popek, za druge streha sveta, za tretje je edini kraj, kjer se nebo dotakne svoje matere zemlje, četrti pravijo, da je zakladnica znanj in modrosti, sočutja, neskončnih radosti in izvir pozitivne energije...
Tibet
Popek, zakladnica, streha sveta... in še kaj
Stalni vetrovi so izsušili, obarvali in izklesali nenavadne obraze
Za nekatere je Tibet popek, za druge streha sveta, za tretje je edini kraj, kjer se nebo dotakne svoje matere zemlje, četrti pravijo, da je zakladnica znanj in modrosti, sočutja, neskončnih radosti in izvir pozitivne energije... Zame pa je to skrivnostna dežela s prekrasnimi ljudmi, ki postajajo tujci v lastni deželi. Že vrsto let stoično prenašajo vse hujšo represijo kitajskih "osvoboditeljev". Genocid poteka pred očmi svetovne javnosti zaradi popustljivosti bogatih dežel, ki vidijo v Kitajski svoje poslovne interese in se ne želijo zameriti oblastem v Pekingu.
Če pogledamo tibetansko zgodovino, lahko vidimo, da je bila ta dežela dolga stoletja zelo malo znana prav zaradi težke dostopnosti in izoliranosti od sveta. Prvi viri omenjajo 7. stoletje kot nastanek države in prihod budizma oziroma lamaizma. V tej deželi so se menjavali številni vladarji in zaznammovali cela obdobja, med njimi bi omenil petega dalajlamo, ki je zaradi svoje odločnosti in modrosti združil celotno tibetansko etnično ozemlje. Kasneje pa se je zaradi kitajske navzočnosti to ozemlje skrčilo. V 19. stoletju so bili za kratek čas prisotni Angleži. Po drugi svetovni vojni, ko je bila ustanovljena Ljudska republika Kitajska, so se pričele razmere v Tibetu usodno spreminjati. Leta 1951 so Kitajci prisilili Tibetance v sramoten podpis pogodbe, kar je pomenilo izgubo samostojnosti. Zaradi kitajske okupacije je zbežalo v izgnanstvo (Indijo, Nepal, Butan) več kot 100.000 Tibetancev, tudi 14. dalajlama, Nobelov nagrajenec za mir, živi v indijski Dharmasali. Postopek za pridobivanje najvišjega državnega naziva ni enak kot na zahodu. Dalajlamo vedno poiščejo, kajti njegova duša naj bi se reinkarnirala - iz pokojnikovega telesa naj bi prešla v telo otroka.
Tibetanska planota je ena izmed največjih na svetu, saj njena površina meri čez dva milijona kvadratnih kilometrov, in to na povprečni nadmorski višini 4900 metrov. Prevladujejo pašniki, na katerih se pase več kot 50 milijonov koz, ovac in jakov. Slednji so v tej kruti pokrajini zelo pomembni za preživetje Tibetancev, kajti uporabno je tako rekoč vse: meso, mleko, sir, koža in posušeno blato za kurjavo. Skopa zemlja okoli Lhase je primerna za žita, krompir in nekaj zelenjave. Iz ječmena pripravljajo tradicionalno tibetansko jed tsampo: praženi ječmenovi moki dodajo jakovo maslo. Svoje goste radi postrežejo s čajem, ki mu prav tako dodajo jakovo maslo.
VELIKE TEMPERATURNE RAZLIKE
Za zahodnjake je to poživilo dokaj nenavadno, še posebno če čaj ni sveže pripravljen ali je maslo že malce pokvarjeno. Sredi poletja je običajno največ padavin, zimski meseci pa so dokaj suhi. Za Tibet so značilne velike temperaturne razlike: čez dan lahko temperatura preseže 25 stopinj Celzija, ponoči pa lahko pade krepko pod ničlo. V deželi je predvsem suho celinsko podnebje, na vzhodu počasi prehaja v subtropsko, na severu pa v hladno puščavsko.
Stalni vetrovi so izsušili, obarvali in izklesali nenavadne obraze, ki so tipični za Tibet. Kljub težavam so ljudje nasmejani, le higiena jim je malce tuja. Na njihovih poteh jih običajno spremljajo štirinožni prijatelji, po katerih to območje že dolgo slovi.
V Lhasi (3650 m), glavnem mestu Tibeta, boste srečali precej potepuških psov, ki jih Kitajci nič kaj radi ne vidijo. Prestolnica šteje že več kot 150.000 prebivalcev, a je domačinov manj kot polovica. Vsakega priseljenega Kitajca čakajo posebne ugodnosti, kot sta služba in stanovanje. Dvojezični napisi izginjajo, prav tako je vse manj tibetanskih šol. V mestu prevladuje Potala, biser tibetanske arhitekture, ki je bila zimska rezidenca dalajlame, v zadnjem času pa je vse bolj turistična zanimivost. Za mogočnimi zidovi, starimi več kot 300 let, se skriva več kot tisoč sob in nekaj molilnic. Vsako fotografiranje v njenih prostorih pa znajo krepko zaračunati. Med verskimi posebnostmi velja omeniti svetišče Jokhang, kjer stoji zlati kip Sakyamunija. Večina tibetanskih budistov si nadvse želi, da bi se vsaj enkrat v življenju poklonili temu božanstvu. Vsi poskusi kitajskih oblasti, da bi jim poleg zemlje vzeli še vero, so se bolj ali manj izjalovili, kljub strahotni represiji.
Zanimivo je bilo pripovedovanje Uršule Rechenbach, rojene Celjanke, s kakšnimi težavami se ubada kot študentka tibetanščine v Lhasi, da težav domačinov ne omenjam. Ves teror se običajno stopnjuje ob največjih tibetanskih praznikih, kot sta Budovo rojstvo (4. junij) in Budova smrt (15. april).
VSE MANJ MENIHOV
Nekoč je bilo v deželi veliko samostanov, kjer je živelo več kot 200.000 menihov, kajti iz vsake družine naj bi šel moški prvorojenec v samostan, vendar se je sedaj njihovo število bistveno zmanjšalo. Samo v samostanu Dreprung, ki je oddaljen osem kilometrov iz Lhase, je nekoč prebivalo do deset tisoč menihov, sedaj jih lahko naštejete le nekaj sto. Podobno se dogaja tudi v drugih samostanih, kot so: Sera, Ganden... Veliko verskih hramov pa je bilo porušenih v času okupacije Kitajcev.
Drugo največje mesto v Tibetu je Shigatse, kjer je v samostanu Tashilupo domovanje verskega poglavarja pančenlame. Verski vodja je takoj za dalajlamo in prav tako iščejo njegovo reinkarnacijo. Kot zanimivost naj omenim, da so Kitajci pravega pančenlamo odpeljali neznano kam in da na njegovem mestu sedi deček, ki so ga izbrali Kitajci. Zagotovo bi podobna usoda doletela dalajlamo, če bi se vrnil v Tibet. Samostan je bil zgrajen leta 1447 in je eden najbolje ohranjenih, zato privabi številne obiskovalce. Turisti s skupinskimi vizumi, ki si jih uredijo v Katmanduju, običajno prihajajo v Tibet iz Nepala. Posamični vizum dobiš precej težje, še posebej če omeniš, da si fotograf ali novinar. Zanimivo mesto je Gyantse, tretje največje v Tibetu, s samostanom Pelhkor. Posebnost samostana je mogočna pagoda Kumbum. Zgrajena je bila leta 1440. Pagoda je visoka 32,5 metra v šestih nadstropjih, s 108 vrati. Portali so lepo okrašeni, notranjost pa je bogato poslikana. Iz kupole so čudoviti pogledi na tibetanski del mesta in trdnjavo Gyantse Dzong, zgrajeno v 14. stoletju. Če se peljemo iz Gyantseja proti Lhasi, nas bosta s svojo modrino pritegnila jezero Yamdrok Tso in sveta reka Brahmaputra. Slednja je tesno povezana s tibetansko zgodovino.
Za konec še ta misel: daleč je dan, ko bodo Tibet in Tibetanci spet svobodni, kakor niso Indijanci v Ameriki, med katerimi bi lahko potegnili vzporednice.
Tibet se vse bolj odpira turistom
Površina Tibeta znaša 1,200.000 kvadratnih kilometrov, kjer prebiva 2,300.000 prebivalcev. Imajo svoj jezik in pisavo. Pretežni del tibetanskega ljudstva so budisti, ki se preživljajo s poljedelstvom (ječmen, ajda, stročnice in v zadnjem času pšenica) in živinorejo (koze, ovce in jaki). S prihodom Kitajcev pa so se odprli številni rudniki bakra, magnezija, litija, kroma, cinka, zlata, urana. Nekoč skoraj nepredirno zaprti Tibet se vse bolj odpira turistom, alpinistom, lovcem.
Franci Horvat