Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Pred dobrima dvema tednoma sem pisala o deževnih doživetjih v Bohinju in o tem, kako lep je Bohinj, kadar dežuje. Če je pošteno deževje lahko lepo, so resne povodnji vedno strašne.
In zato sem takrat svoje razmišljanje sklenila z upanjem, da poplav v Bohinju ne bo. Pa so prišle narasle vode le nekaj dni za tem - in ne le v Bohinju, ki mu je bilo tokrat prizaneseno, ampak kar po večini Slovenije. Tudi pred moj domači prag na južnem obrobju Ljubljane je prihrumela voda.
Ni se zgodilo čisto nepričakovano. Vremenoslovci so popolnoma pravilno že več kod dan prej napovedali, kaj se bo zgodilo. Vsi mediji so opozarjali, da bo vode veliko. Zelo veliko! Marsikje po Sloveniji ljudje vedo, da živijo na območjih, ki so izpostavljena poplavam. Mnogi jih doživljajo znova in znova - za marsikoga pa je bila letošnja septembrska poplava popoln šok. Zlasti za mnoge prebivalce Ljubljane, kajti take poplave glavno mesto ni doživelo že več kot 80 let. S to razliko, da je bilo mesto takrat mnogo manjše in je voda zalila predvsem travnike in njive na Barju. Tokrat je zalila mesto samo, trgovine, stanovanjske hiše, podjetja. In izkazalo se je, da še odtekati ne more - zaradi neprimernih gradenj cest in drugih objektov, ki vodi zdaj zapirajo pot. Zato mnogi prebivalci Barja lahko le nemočno gledajo več kot meter globoko vodo v svoji dnevni sobi. In to ne le tisti, ki na svojo nesrečo prebivajo v na črno zgrajenih domovih. Podobno se dogaja marsikje po Sloveniji. Ob tej poplavi, ki je zajela večji del države, je postalo več kot očitno dvoje: prostorski posegi in novogradnje so v marsikateri občini, vključno z glavnim mestom, že desetletja popolnoma nepremišljeni, kar zadeva poplavno varnost; in mnogo premalo je storjenega, da bi prebivalce redno usposabljali za samozaščitno ravnanje v primeru poplav (in drugih izrednih razmer).
Poplava v prestolnici je ponujala skoraj filmsko absurdne prizore: sredi največje ujme je velika skupina mladih pod mostom čez Gradaščico organizirala neke vrste rave party; mladci, prepolni športne energije in tako moderne adrenalinske mrzlice, so po Ljubljani deskali, dirkali z vodnimi skuterji in vzklikali Kul, stari!, medtem ko so njihovi sosedi obupano reševali imetje iz kletnih stanovanj. Velike skupine firbcev so strmele v deročo vodo z mostičkov, ki bi jih lahko vsak hip odneslo. Ko vidiš mamo, ki pripelje na popoldanski sprehod triletnega otroka prav na rob deroče Ljubljanice, ki nosi debla, smeti in živalska trupla, in pri tem brezbrižno kramlja s prijateljicami o novih čevljih, se vprašaš, kam je šel človekov naravni, biološki nagon po samoohranitvi.
Strokovnjaki za vode in geologi lahko v medijih samo ponavljajo, kar govorijo in pišejo že ves čas: da narave, zlasti vode in geoloških dejstev, pač ne moremo nadzorovati in obvladovati, da pa seveda lahko svoj razvoj razumno prilagodimo naravnim danostim. A kaj, ko jih doslej ni skoraj nihče poslušal, kaj šele, da bi njihove ugotovitve upoštevali pri prostorskem načrtovanju! Prostorski načrti so - tako ponavljajo najvišji državni uradniki - stvar občin. In te so z velikim veseljem omogočale novogradnje na poplavnih območjih. Pa celo na območjih, kjer je znana velika nevarnost zdrsov zemljine in murastih tokov. Zdaj vsi valijo krivdo drug na drugega. Škoda je ogromna. Bile so celo smrtne žrtve.
"Ne le da bomo pomagali odpraviti posledice te poplave, odstraniti je treba vzroke, da je tako velika škoda nastala!" je dejal predsednik vlade. Toda kako? Država je mirno dovolila, da gre razvoj desetletja dolgo v popolnoma netrajnostno smer. Nešteti novi objekti stojijo tam, kjer sploh ne bi smeli. Podnebje se spreminja - burnih dogodkov bo zmeraj več. Ne le poplav. Kako bomo zdaj popravljali hude napake minulih let? V EU je leta 2007 začela veljati direktiva o obvladovanju poplavne ogroženosti. Do leta 2013 naj bi za vso Evropo dobili podrobne karte poplavne ogroženosti. Karte bodo morale vključevati tudi podrobnosti, kot so pričakovana globina vode, gospodarske dejavnosti, ki bi jih poplave lahko prizadele, število prebivalcev, ki so ogroženi, in možna okoljska škoda. Do leta 2015 pa bodo morale države članice pripraviti načrte za obvladovanje poplavne ogroženosti, ki morajo vključevati ukrepe za zmanjšanje verjetnosti poplav in njihovih posledic. Ti ukrepi naj bi se osredotočili na preprečevanje prakse netrajnostne rabe tal, na primer z odvračanjem gradnje na poplavnih območjih. Poleg tega je dolžnost vsake države, da svojo javnost primerno pripravi za ravnanje v primeru poplave. V Sloveniji od leta 2008 velja uredba o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na območjih, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja. Mnogi župani, občinski sveti in investitorji so pljuvali po njej, češ spet nam je Evropa vsilila nekaj, kar omejuje razvoj. Zdaj taisti modro molčijo, ko njihovi krajani brodijo po vodi. Kot je zapisal naš pesnik Župančič v pesmici za otroke: "Zvoniti izza toče nič ne pomaga, Ciciban!"
Marjeta Keršič Svetel