Slovenske novice: Uradna tragična bilanca spodletelega petkovega osvajanja K2, z 8611 metri drugega najvišjega med 14 himalajskimi osemtisočaki, zaradi popolne zmede med alpinisti, ujetimi na gori, in v zgornjih treh baznih taborih 17-članske mednarodne komercialne ekspedicije še ni znana
V nedeljo popoldne je predsednik organizacijskega komiteja odprave Everest-K2-Crn Agostino Da Polenza govoril o devetih mrtvih in štirih pogrešanih, štirje pa naj bi se srečno vrnili v bazni tabor 4 na višini 8300 metrov — V soboto in nedeljo se je K2 kopal v soncu, danes pa ga bo zajelo poslabšanje vremena z meglo, snegom in močnim vetrom
Po podatkih, ki prihajajo iz Pakistana in gorovja Karakorum, so bile konec tedna na pobočjih 8611 metrov visoke gore K2 najmanj tri, če ne celo štiri različne mednarodne alpinistične ekspedicije, ki si take ga poimenovanja v resnici sploh ne zaslužijo. Singapurska, južnokorejska in Everest-K2-Crn (na goro naj bi takrat lezla še japonska odprava) spadajo med komercialne, v katerih so zresnimi alpinističnimi izkušnjami zraven le vodje navez, baznih taborov in šerpe, največ pa je le za silo fizično pripravljenih zaljubljencev v višine, ki so za to pripravljeni dobro plačati.
Po nedeljskih novicah so vsi člani singapurske in južnokorejske odprave na K2 živi in na varnem, vendar pa niso prišli do vrha. Sedemnajst članska mednarodna ekspedicija Everest-K2-Crn, ki jo je vodil sicer izkušeni alpinistični maček Agostina Da Polenza, K2 je osvojil dvakrat, na gori pa je imel glavno besedo Nizozemec Wilco Van Rooijen, 
je nad najvišjim baznim taborom na višini 8300 metrov doživela tragedijo. Pozno popoldansko osvajanje gore velja za tvegano in samomorilsko početje že med elitnimi in vrhunsko pripravljenimi alpinisti, kaj šele med začetniki. Vrh so naskočili prepozno. Med tistimi, ki vedo, kaj je osvajanje himalajskih osemtisočakov, velja pravilo, da po 16. uri človek nima tam več kaj početi, če se hoče vrniti živ. Izmed teh sedemnajstih so za zdaj zanesljivo preživeli le štirje, Agostino Da Polenza je v nedeljo poročal o devetih že zanesljivo mrtvih in še štirih pogrešanih, ki se jim – če so morda še živi – čas nepreklicno izteka, saj po 48 urah vztrajanja na taki višini človek nima več možnosti za preživetje. Prve novi ce so bile grozljive, 
v baznih taborih in v dolini so se bali, da so v noči na soboto umrli vsi, saj je nočni sestop brez fiksnih vrvi še najbolj podoben samomoru. Ko so uvideli, da v petek do 16. ure vrha ne bodo dosegli, so se odločili za umik, a jim ga je tik pred mrakom odrezal podor velikega, več sto ton težkega seraka. Plaz ledu in kamenja je odnesel vse fiksno vrvje, ki so ga puščali za sabo med vzponom.
Z gore je do baznega tabora na 8300 metrih brez pomoči fiksnih vrvi uspelo sestopiti le štirim: 32-letnemu Italijanu Mariu Confortoli, šerpi Pambi, Norvežanki Celiclii Skog in van Rooijenu, ki so ga skoraj že odpisali. Prvi trije so na 8500 metrih noč preživeli v luknji, izkopani v sneg, van Rooijen, ki je preživel strašno noč na prostem, pa se je v tabor s prezeblimi nogami z zadnjimi močmi privlekel v nedeljo zjutraj. Truplo Drena Mandića, Srba iz Vojvodine, ki je z ledenega pobočja zdrsnil dobrih sto metrov nad baznim taborom 4 in padel 650 metrov globoko, so našli (in že pokopali) tik nad taborom št. 2. Po redkih novicah z gore, na katero so šli pomagat reševalci iz nižje postavljenih baznih taborov nesrečne odprave, naj bi v nočeh na soboto in nedeljo zdrsnili v smrt trije Korejci, 61- letni Francoz Hugues D'Aubarede, Norvežan Rolf Bae, Irec Gerard McDonnell in dve šerpi, o usodi preostalih pa v nedeljo popoldne še ni bilo novic. Če so mogoče še živi, bo v ponedeljek, ko bo K2 v megli in snegu (po slabšanje naj bi tra ja lo naj manj tri dni), zanje verje tno ž e pre pozno. (F. S.)