Pet zgodb ob zaključku akcije "Z družinami osvojimo Triglav 2012".
Utrinek 1
Zame je bil letošnji vzpon na Triglav življenjskega pomena iz najmanj treh razlogov:
- izpolnila sem obljubo, ki sem jo pred dobrim letom dala svoji hčerki in vnukinjama, da jih za svojo 60 letnico "peljem" na Triglav. To je bil njihov prvi, moj pa zadnji vzpon na nasega očaka,
- po dveh operacijah, ki sem jih preživela ob koncu lanskega leta in težki bolezni, sem kljub težavam, ki sem jih imela, dokazala sebi in drugim, da zmorem premagati bolezen in sebe,
- s svojim obiskom Triglava sem se poklonila tudi prijateljici, s katero smo pred 10 leti skupaj obiskovali hribe, potem pa je pred nekaj leti, stara komaj 45 let, podlegla hudi bolezni. Njen pepel so tisto leto 11. februarja raztresli s Triglava.
Moj in naš podvig nikakor ne bi bil mogoč brez društva GORSKA ROŽA, ki vsako leto vodi družine na Triglav. Ko sem se prijavljala, sem bila malo negotova, če jaz, kot 60- letnica, sploh sodim med klasične družine. Toda v silni želji za dosego cilja, me je tudi ta negotovost kmalu minila. Skupaj s skupino smo preživeli sedem nepozabnih mesecev, bodisi v hribih ali pa na raznih zanimivih predavanjih in drugih skupnih dejavnostih. Med nami so se stkale prijateljske vezi, ki, upam, ne bodo pretrgane.
Posebno pohvalo in občudovanje pa čutim do organizatorja Toneta in sodelavcev Frenka, Milke in Tine, ki so nas sprejeli v vsej nasi različnosti in bili več kot strpni do vseh naših napak in posebnosti. Z neizmerno toplino, dobroto in ljubeznijo so skrbeli za nas vse, še prav posebno pa za naše otroke. Hvala vam!
Utrinek 2
Akcija in "skriti" namen le te, ki se skriva popolnoma drugje, kot le v osvojitvi Triglava, se mi zdi enkratna, resnično. Od začetka, pa do konca sem se je sama lotila zelo resno, saj sem vedela, da mi je pisana na kožo. Zelo sem bila vesela, ko sem sčasoma opazila tudi mala dva, da sta se lepo vživela v družbo, bila komunikativna, vesela, razigrana ... pač zdrava otroka, ki v življenju potrebujeta le veliko ljubezni, pa akcije, športa. Tekom izletov, kjer smo se spoznavali z ostalimi udeleženci, sem začutila pravo energijo, veselje do druženja z ljudmi, ki te sicer ne spremljajo na vsakem dnevnem koraku, doživijo pa s teboj lepe trenutke, ki ostanejo v spominu. Izbor izletov mi je bil zelo všeč, tudi zato, ker sem nekatere poti tudi sama prvič spoznavala. Nikoli ne bom pozabila vzpona na Nanos in zaključek poti pred Predjamskim gradom. Kljub slabemu vremenu, ali pač ravno zato, mi bo ostal za vedno v lepem spominu. Prepričana sem, da nihče od udeležencev ne bi nikoli sam izbral in zaključil omenjene poti tako, kot smo jo mi, pri gradu; pot po gozdu, z zavestjo, da nas lahko v naslednjem trenutku ujame nevihta, je kar sama pripomogla k čarobnosti že tako skrivnostnih krajev tam okoli.
Pa Golica: ob povratku z vrha, se spomnim dveh starejših gospa, ki sta sedeli sredi travnika narcis, se smejali, malicali, uživali v družbi druga druge ... Pa sem pomislila: ja, takole si želim tudi sama preživljati gorske dneve v svojih "starejših" zrelejših letih.
Pa Glinščica - prelepa skrita dolina, ki je sama ne bi nikoli odkrila, pač - nekako ne pomislim prvo na Primorsko, ko se odločam za naslednji potep po gorah.
Vzpon na Tolsto Košuto, kjer me je spremljal moj mali filozof Erazem in doživel krst za svoj prvi osvojeni dvatisočak! Ja, kako je bil pa važen in pomemben. Kasneje me je še večkrat spraševal, zakaj jih je dobil po riti, ko je bil pa priden in prišel na vrh. Ne more pozabiti tudi oslička nižje na planini pod Tolsto Košuto, ki mu je "ukradel" jabolko iz rok ... in še in še bi lahko naštevala ...
Akcija me je duhovno nadgradila, mi dala še nekaj več, kar sicer tudi sama ali v krogu meni dragih ljudi že več let iščem in tudi najdem v naših prelepih gorah, uživala sem v spoznavanju novih ljudi, naša ekipa se mi zdi resnično enkratna, uživala v opazovanju mojih malih dveh nadobudnežev, koliko imata energije, veselja v sebi. Priznam, saj včasih je bilo težko, zjutraj - otroci, pa njihovo nerganje, zakaj morajo spet vstati, pa iti v gore, ko bi spali, gledali risanke ... ampak na koncu: vedno smo prišli dobre volje domov, pa čeprav utrujeni. No ja, starši utrujeni! Smo se pripeljali domov, pa je rekel Aljaž: "Mami, jaz grem na kolo."
Upam, da se srečamo tudi v naslednji sezoni, da bomo preživeli še veliko lepih trenutkov skupaj!
Na koncu pa zahvala tudi ostali ekipi, Tini, ki nosi v sebi neko neverjetno umirjenost same s seboj; tako kot se zna ona približati otrokom in jih voditi v trenutkih, ko nastopi rahla naveličanost, utrujenost in jih preko zanimivega pogovora zamotiti ... resnično, ne poznam veliko takih ljudi.
Hvala tudi Frenku, Milki, Vitu, pa ostalim fantom, ... Sašu, ki je vodil našo skupino skozi "labirint" klinov proti Triglavu in nazaj, res ste bili enkratna ekipa!
Utrinek 3
Težko rečem, da je bilo srečno naključje, ker v naključja ne verjamem. Vsekakor pa je bilo srečno; kratka predstavitev projekta v Žurnalu. Takoj sem pomislila: «To bi bilo pa super za nas!« Tako se je začelo..Hitra reorganizacija četrtkovih večerov, da smo lahko prišli poslušat zanimiva predavanja in seveda psihične priprave otrok za nedeljske izlete.
Pred prvim izletom je Matic,naš mlajši sedemletni sin, na sončno jutro vzkliknil: «Kaj, tako lep dan bomo zapravili za hojo v hribe?!« Ko smo se vračali s hriba pa je, navdušen nad novimi prijatelji, rekel: «Hm, tale izlet je bil pa boljši kot sem mislil!« In od takrat naprej smo se vsi iskreno veselili vsake nedelje, ko je bil napovedan izlet.
Spoznali smo nove, krasne in zanimive ljudi, spoznavati smo začeli sebe, naše fizične in psihološke meje, natančneje smo začeli opazovati naravo, dobili boljši občutek za sočloveka, se veliko naučili o naših gorah, predvsem pa smo na teh pohodih našli veselje in notranji mir.
Vsega lepega se tako ne da opisati, rečem pa lahko, da je bilo naše sedemmesečno druženje izkušnja, ki bi jo bilo škoda zamuditi. Toplo jo priporočam vsem družinam, ki se želijo še bolj povezati med seboj in s seboj in seveda z naravo, pa ne vedo točno kje in kako začeti.
Iskrena hvala vsem!
Utrinek 4
Naše druženje nama je obogatilo življenje. Spoznala sva zelo prijetne ljudi, stkala nova prijateljstva ... resnično prijetno se je družiti s podobno mislečimi ljudmi, ki znajo ceniti lepoto narave, gorski svet, ki te vsakokrat znova napolni z energijo in veseljem, da lažje prebrodiš nesmisle, zlaganost in tekmovalnost mesta. Srečna sem, da se je naših poti veselil tudi Miha, ki npr. ni mogel skriti navdušenja in začudenja nad cvetočimi strminami narcis, hoji med oblaki, ko je veter ponesel meglice čez Kofce goro, ko je kljub strmi poti na Viševnik ob povratku rekel, da bi se želel ponovno povzpeti nanj in ko so bile njegove prve besede, ko se je v nedeljo prebudil doma - mami, lepo mi je bilo v hribih in ko me je skoraj strahoma vprašal, če je bila pot na Triglav naša zadnja skupna pot ...
Zase lahko iskreno trdim, da je to bila ena mojih boljših odločitev v življenju. Ne samo, da smo se naučili odgovornega zahajanja v gore, pridobili različne "gorske" izkušnje, predvsem sem srečna, da sem premagala svoj strah in kar je najpomemnejše, da to veselje lahko delim tudi z Mihom, kar pa se brez vaše pomoči, znanja, izkušenj in potrpežljivosti ne bi uresničilo ...
Utrinek 5
Odločitev, da se pridružimo akciji "10" družin na Triglav, je bila ena izmed boljših odločitev v našem družinskem življenju. Začeli smo s pripravami na pohajkovanje po gorah ; od teorije, do prakse. Predavanja, ki jih je Gorska roža organizirala za udeležence te akcije, so postavila dober temelj, saj so bile pokrite tako teme varnosti v gorah, kot tudi oprema, obnašanje v gorah, do same botanike in celo fotografije.. Pri tem ni manjkalo niti srečanje na temo družine in njenih vrednot ... niti izdelava tort Triglavk, ki so nastale tudi s pomočjo učencev slaščičarske šole.
Z veliko ljubezni in prostega časa je nekaj vodnikov in organizatorjev spremljajo celotno skupino od samega začetka, ko smo komaj zmogli prilesti na Slivnico, pa do zmagovite osvojitve Triglava, kjer so nas pozitivno presenetili naši najmlajši. Pomoč in dobra organizacija sta celotni skupini pomagala, da je relativno z lahkoto osvojila ta cilj. Pri tem je bilo vedno dobro poskrbljeno za varnost, kar nam je staršem še posebej veliko pomenilo.
V okviru akcije smo si ogledali izjemno lepe hribovske točke, pot je bila vedno prilagojena otrokom, postanki v naprej razmišljeni (vedno ob pravem času, na pravem mestu).Poleg vsega tega pa se je skupina zelo lepo povezala, saj smo si med seboj na nek način precej različni, pa vendarle podobni. Skupaj uživamo in se spodbujamo, družimo in zabavamo. Prepričani smo, da nobenemu od udeležencev ni žal, da se je pridružil akciji, celo nasprotno, velika večina bo z druženjem nadaljevala tudi v okviru nadaljevalnega tečaja Gorske rože. Najlepša hvala vsem za prijetno druženje na naših pohodih, Gorski roži pa za odlično organizacijo, veliko ljubezni in spodbud ter za vez, ki smo jo spletli med seboj.
Tone Lamovšek
P.s.: Nasvidenje v akciji Z družinami osvojimo Triglav 2013
Posebna zahvala trgovini PROMONTANA za delno sofinanciranje pri nakupu čelad za otroke in potovalni agenciji ALPETOUR za delno sofinanciranje pri najemu avtobusa.