Bilten 10, junij 2005: Kot vsako leto, tudi letos, ob Skupščini izdali lično knjižico; kmalu tudi na (prenovljenem) spletišču Pak.si
Posavski alpinistični klub
Bilten, št. 10, junij 2005
Zbrali: Alenka Krejan, Rok Umek, Damjan Omerzu, Rok Levičar, Aleksandra Voglar
Pregledali in uredili: Rok Levičar, Danica, Nejc in Gorazd Pozvek
Fotografije: Jože Zajc, Rok Umek, Simon Poznič, Alenka Krejan, Goran Rovan in arhiv PAK
Naslovnica: Turni smučar na Turski gori. foto Jože Zajc
Zasnova ilustracije: Rok Levičar
Izdal: Posavski alpinistični klub
Priprava in tisk: KoloRtisk Krško
Bilten je knjižica A5 formata (16 cm x 22 cm), s 44 stranmi, v barvnem tisku ...
Vsebina je razvidna iz Kazala na desni, spodaj je uvodnik predsednika.
Za nami je še eno leto, ki je v mnogočem podobno prejšnjim in se seveda od vseh tudi v mnogočem razlikuje. Tudi v delovanju kluba je mogoče potegniti veliko vzporednic s prejšnjim obdobjem, saj smo na posameznih področjih malo zaspali oz. prišli na dokaj nizek nivo, potem pa smo voz zopet potegnili po klancu navzgor. Sicer pa je bilo preteklo obdobje zabeleženo s praznovanjem jubileja - 15-letnice alpinizma v Posavju, ki smo ga povezali z otvoritvijo plezalne stene v Krškem in izdajo Zbornika, kjer smo povzeli naše dosedanje delo. S tem letom se izteka tudi 12-letno delovanje kluba, hkrati pa tudi moj drugi štiriletni mandat pri vodenju kluba. Ko ocenjujem, kako smo preživeli zadnje leto, lahko zaključim, da je veliko podobnosti s prejšnjimi leti, seveda pa tudi nekaj novosti.
Tako se nam je zgodilo na področju alpinizma, da smo se v tem obdobju že kar grdo gledali in nato stvari zopet vzeli v roke in ob skupnem delu in Matejevem dobrem vodenju dvignili dejavnost na nivo, kot ga že dolgo ni bilo. Seveda je bilo za to potrebnih več dejavnikov, ki so se dopolnjevali. Tako smo se v tem času vsi najbolj izkušeni alpinisti angažirali pri uspešni alpinistični soli in usposobili nekaj zares perspektivnih kadrov. V delo so se aktivno vključili nekateri, ki smo jih ob njihovi pasivnosti že kar močno pogrešali. Matej je pljunil v roke, kot že dolgo ne, in vse se je začelo izboljševati. Tako lahko na koncu samo povzamemo, da je bilo to leto alpinistično eno najbolj aktivnih in uspešnih. Posamezne podrobnosti boste lahko prebrali v poročilu načelnika.
Podobno se nam je malo z zamikom pripetilo tudi na področju športnega plezanja, kjer pa se je po mojem mnenju krivulja že začela obračati navzgor in bodo rezultati kmalu pokazali, da smo na dobri poti. Seveda sem se večkrat vprašal, zakaj prihaja do takih nihanj pri delu na posameznih področjih, in težko bi našel eksakten odgovor. Verjetno je eden bistvenih elementov takih dogajanj številčna majhnost našega kluba, kar pomeni, da že zelo dolgo večina dela visi na ramenih le nekaterih posameznikov. Zato potem prihaja do zasičenosti, naveličanosti in podobnih pojavov. Kljub svoji majhnosti pa smo si vseskozi postavljali kar visoke cilje in jih v glavnem tudi dosegali. Tako na področju športnega plezanja kot tudi alpinizma smo bili uspešni in dosegali skozi daljše obdobje relativno zelo kvalitetne rezultate. Mogoče smo si glede na naš kadrovski potencial zastavljali celo previsoke cilje, oziroma bi se morali zadovoljiti z manjšimi uspehi. Vse to pa je najbrž večkrat obremenjevalo tudi odnose med posameznimi akterji, kar se je kazalo v določenih kratkih stikih in manjši angažiranosti.
Če se ozrem še na področje organizacije kluba, lahko rečem, da smo v zadnjem letu dosegli zavidljivo visok nivo, ki ga ne dosežejo celo nekateri polprofesionalni klubi. V klubu smo poskrbeli za tako dobre pogoje dela, da imam občutek, da jih v veliki meri še sploh ne znamo izkoristiti. Postavljena je bila vrhunska plezalna stena, ki nam je na razpolago 24 ur na dan. Imamo dobro in zadostno alpinistično opremo, zavidljivo visoka denarna sredstva, tako da imajo vsi zainteresirani možnosti, da se z vsemi dejavnostmi ukvarjajo zares na najvišjem možnem nivoju. Delovanje kluba je na področju financ in splošnih zadev vodeno na profesionalni ravni, kljub temu da ta dela opravljamo amatersko, vendar je to zaradi visoke zavesti in pripadnosti klubu. Malo me včasih moti le, da se vse to po dolgih letih dela nekaterim zdi kar samo po sebi umevno. Na srečo je bilo zadnje leto po moje prelomno tudi na področju angažiranja novih kadrov, saj se v delo vse bolj vključujejo nekateri, ki so si za svoje vodilo vzeli misel, da je potrebno razmišljati, kaj lahko posamezniki klubu dajo in ne le, kaj bodo od njega dobili.
Kot sem že omenil, sem bil predvsem zadnjih osem let tisti, ki je skrbel, da je vse v zvezi s klubom potekalo v skladu z vsemi pravnimi predpisi, da je organizacijsko napredoval, da je bilo na voljo zadosti materialnih sredstev in so vsi člani imeli dobre pogoje dela. Kljub veliki angažiranosti je pri prihajalo do nihanj in včasih je bilo potrebno za vse to vlagati enormno veliko energije. Če se ta porablja, se počasi spraznijo tudi baterije in je potrebno poskrbeti za njihovo polnjenje. Tako sem tudi sam začel razmišljati, da bo potrebno nekaj storiti. Po mnogih razgovorih s tistimi, ki ste mi najbližji, ki sem se z vami večkrat privezal tudi na vrv ali pa bi se še rad, sem se odločil, da je potrebno narediti prostor za nove ljudi, nove ideje in nove korake v življenju kluba.
Gorazd Pozvek, predsednik kluba