Idrijske Novice - Tinka Gantar: V kalih žive različne dvoživke, žuželke, kačji pastirji jih obletavajo, obraščajo jih vodne rastline, ...
Ste se že kdaj vprašali, zakaj neki na Krasu manjka vode? Takole je bilo:
Kraševec je Bogu ukradel pršut. Ko je Bog to opazil, ga pokliče in mu reče, da to ne bo brez posledic. »Pojedel si mi pršut , kaznujem te tako, da boš ostal žejen.« Od takrat na Krasu ni tekoče vode. Ampak kjer je Bog, tudi hudič ni daleč stran. Ko sliši za to kazen, se približa Kraševcu, mu da zeleno rastlino in naroči: »Neguj jo čez leto, jeseni pa oberi njen sad in iz njega iztisni vino. Boljše je od vode.« Kraševec ga uboga in je prav zadovoljen z vinom – še dandanes.
Burja naju je pripihala v Kobjeglavo na Krasu. Bližje sva bila Vipavski dolini močnejša je bila. Krivila je bore, ki so se zibali v sunkih in lovila listje, ki je frčalo po zraku. Ceste so bile prazne. Kam vendar rineva v takem!?
Nas bo pa manj na Poti devetih kalov, sva sklepala. Burja nama pa res ne more do živega pri vseh teh modernih windstop materialih, ki ne pustijo mrazu do kosti. Ko sva pridrvela v Kobjeglavo, sva presenečena zagledala poln trg pohodnikov. Ma kej če meni burja …, so menili Kraševci in prišli na otvoritev poti.
Kobjeglavci in Tupelčani so v okolici svojih vasi obnovili devet kalov in med njimi speljali 6 kilometrov dolgo krožno označeno pot. Voda je potrebna za napajanje živine, za zalivanje, pranje. Nekatere kale je ustvarila narava. Z izpiranjem materiala v kotanje so tla postala nepropustna in vanje se je ulovila deževnica. Zaradi vedno večjih potreb po vodi so tudi ljudje sami ustvarjal kale in danes je težko ločiti med naravnimi in tistimi, ki jih je ustvarila človekova roka. Za obnovitev so se Kraševci odločili zato, ker so del kulturne krajine in pripomorejo k raznovrstnosti rastlinstva in živalstva. V njih žive različne dvoživke, žuželke, tudi kačji pastirji jih obletavajo, vodne rastline jih obraščajo. H kalu je hodila pit tudi divjad. V njih se je napajala predvsem živina, zato je bil dostop po produ do vode položen in tlakovan. Lokve pa so bile bližje vasem. Voda v njih je bila namenjena gospodinjstvom in namakanju. In konec koncev – kljub prepovedi so se pastirčki v kalih naučili plavanja. Še sedaj se šalijo, da Kraševec zna plavati le v krogih. Pozimi so se pa drsali na zamrznjenih površinah. Tudi marsikatera nesreča se je zgodila. Z upadanjem staleža živine so se kali opuščali, zasipali in zaraščali in prenekateri je postal celo smetišče.
Na vzpetini pod cerkvijo se stiskajo kamnite hiše Kobjeglave. Značilne kraške hiše so obdane z visokim zidom, sredi dvorišča, borjača, je običajno kamnita štirna, vodnjak. Vhod na borjač je običajno lep kamnoseški izdelek, kaluna, pokrita s kamnitimi skrlami ali korci, zaprta z lesenimi vrati. Burja lahko le besno tuli okoli voglov. Prav ji je!
Iz ozke vaške ulice smo stopili na kamnit kolovoz, speljan po kraški gmajni, poraščeni s hrasti, divjo češnjo, glogom, drenom, rešeljiko in seveda z bori ter rujem. Ta letos noče zardeti. Pogrešamo žive, tople barve, v katere se vsako jesen odene ruj. Ob lepo zloženih suhih zidovih zadiši po šetraju in meti.
Lokva, Kal pri Čotnih, Stari kal, Ilovca, Počivala, Lukvica, Dolc,Tupelski kal, Zavrhk, vmes še spodmoli, jame, kamnite pastirske hiške, kamniti gozd s pravljičnim imenom Škratov gozd, mogočni bori, z zarezami za smolarjenje in na posebnih mestih pokončni neobdelani kamni, menhirji, postavljeni v spomin na umrlega – vse to je predstavljeno na tej poti. Nad vsem pa pesem, ki jo šumijo bori, temnozeleni nad belimi kamni, dišeči…
Kraševci, ponosni na svojega Srečka Kosovela, so se najstarejšemu nasadu borov priklonilili z njegovo pesmijo o Krasu.
Bori dehtijo, bori dehtijo,
njihov vonj je zdrav in močan
in kdor se vrne iz njih samote,
ta ni več bolan.
Burja se je morala umakniti, med kamnitimi zidovi in drevesi ni imela prave moči. Kamnite poti prepredajo zaraslo gmajno, a se nismo izgubili, kajti pot je označena. Ob kalih stojijo table z imeni, natisnili so tudi ličen prospekt o poti.
Obe vasici sta tudi vredni ogleda, predvsem starejše stavbe so ohranile prelepe kalune ter štirne, obdelane z različnimi kamnoseškimi okraski. Ozke uličice med kamnitimi hišami se stekajo na trg, običajno z vodnjakom na sredini, hiše ga objemajo in z lahkoto si predstavljaš nek drug čas, ko se je okrog vodnjaka marsikaj dogajalo. Kej je rjekla, nč ni rjekla,…
Kaj pa najlepša kraška roža, vinska trta? O, ne manjka vinogradov okoli, skrbno negovanih in jesen jih je že obarvala rumeno in rdeče. Kaj se pa dogaja v kleteh, smo pa že okusili, ob Sv. Martinu.
Tinka Gantar