Tomaž Jakofčič: Sem že nazaj na Heatrowu. Adria nima večernega leta zato moram prespati v hotelu. Letališke hotele sovražim, tako brezosebni so, ... / ... Himalaja, rad te imam
... vedno se počutim osamljenega tam, bolj kot kjerkoli drugje. Sploh, če sem v odhajanju od doma. Tokrat je drugače saj se vračam. Kmalu bom doma!
Dobre tri tedne sem se potepal po Nepalu. Glavni glasni cilj je bil vzpon na najvišji treking vrh v Nepalu, Mera peak (6476 m) z večjo skupino, glavni tihi cilj pa pogledati številne dobre stene nad dolino Hinku.
Iz Lukle nismo krenili preko prelaza Zatrwa La (4600 m), ki predstavlja najkrajšo pot v dolino Hinku, temveč naokoli, preko jezer Panch Pokhari in smo v Hinku sestopili šele po enem tednu hoje. Prva dva dneva južno od Lukle sta služila za miselni preklop, da duša dohiti telo, ki se je v pičlih dveh dneh prestavilo od doma v predgorje najvišjih gora sveta. Hoja preko neštetih grebenov, gori doli, mi je prvi dan presedala, potem pa, ko smo se dvignili nad višino 3000 metrov je steklo, tako kot vedno. Počasi smo pozabili imena dni in se predali potovanju po vse lepši pokrajini. Najbolj navdušujoča je bila samota. Celih šest dni nismo srečali zahodne duše, komaj verjetno. Če sem samo pomislil kako bi v tem času morali po sosednji dolini, ki se vzponja proti Namche Bazarju in dalje proti Everestu hoditi skorajda v vrsti, se mi je res fino zdelo. Bili smo popolnoma neodvisni. Imeli smo kuharja z osebjem, šotore in vsa naša oprema je ob pomoči šestnajstih nosačev lepo potovala z nami. Vsakodnevna hoja in kampiranje sta postala rutina. Vstajanje ob šestih, pospravljanje, umivanje, zajtrk in začetek celodnevne počasne hoje. Le narava okoli nas se je ves čas spreminjala in presenečala za vsakim vogalom. Sploh, ko smo se spustili v dolino Hinku in so okoli nas začele poganjati lepe in drzne gore. Najprej dvoglavi Kusum Kanguru, Kyashar, Kangtega, vrhovi Mera, kmalu še višje gore. Večino poti sem prehodil z daljnogledom v rokah in zato dodobra obrcal skale na poti. Tudi vrat me še danes boli.
Celotna objava na Tomaž Jakofčič >>>
Najlepši je bil Kyashar. Že velikokrat sem ga videl na slikah a v resnici je bil še lepši in mogočnejši. 6770 metrov visoka gora, ki ima samo en uspešen vzpon na vrh, leta 2003 je uspelo Brucu Normadu & Co, je v zadnjih letih na tapeti avantgardi angleških alpinistov (vključno z Mickom Fowlerejem pred desetimi leti) s svojim južnim stebrom. Ideja me je čisto obsedla in rad bi šel pogledat kaj jih vsakokrat zmoti.
Mera peak (6476 m) je najvišji treking vrh v Nepalu. Tehnično je enostaven, večinoma gre za položen ledenik, ki le tu in tam prestraši s kako ledeniško razpoko. Je pa gora solidno visoka in se je potrebno previdno aklimatizirati, v tem času je bilo tudi pošteno mrzlo. A zato smo se tri tedne prebujali v brezhibno jasna, mrzla jutra.Popoldan se je nabralo nekaj oblakov a naslednje jutro je bilo spet kristalno čisto.
Mera ima tudi odlično pozicijo glede na himalajske velikane in je zato skorajda nprekosljiv razglednik. Z vrha se vidi kar pet osemtisočakov; Čo Oju, Everest, Lotse, Makalu, in Kančendzenga. Poleg tega še kopica lepih in slovitih vrhov; Kangtega, Tamserku, Ama Dablam, Gjačung Kang, Nuptse, Baruntse, Chamlang…
Vrha smo se lotili tako kot se spodobi za manj izkušene ljudi, počasi in s spanjem v višinskem taboru na višini 5800 m in naslednji dan na vrh. Tudi glede vrhov je situacija milo rečeno smešna. gora ima tri vrhove; Mera South (6065 m), Mera Central (6461 m) in Mera North (6476 m). Slednji je torej najvišji, za 15 metrov, a nanj ne gre praktično nihče. Vsi na Centralni vrh. S svojimi šerpami sem se skregal, ker niso hoteli slišati za Severni vrh, na koncu so tudi klienti rekli, da bi šli na Centralnega. Ok,pridružil sem se torej tisočim, ki so se povzpeli na Centralni in ne nekaj desetim, ki so bili na najvišjem. Na levi sliki je Centralni vrh srednji špiček, desno Severni vrh.
Kakor smo se počasi približevali cilju smo sestopali hitro. V dveh dneh smo sestopili do vasice Khote (3550 m) od koder smo se začeli vzpenjati proti edini šibki točki grebena med dolinama Dudh Kosi in Hinku, sedlu Zatrwa La (4600 m). Vedel sem, da je sestop na severno stran sedla strm in siten ob slabih razmerah. In po treh tednih jasnega vremena nam je prav dan vzpona proti planini Tuli Kharka, ki leži tik pod sedlom, le to zagodlo. Padlo je 10 cm snega, ki so na gladkih, strmih skalah predstavljali resno nevarnost predvsem za nosače. Na srečo se je vreme do večera umirilo in naslednji dan je bil spet jasen.
Sestop na severno stran sedla je bil siten in fiksirati smo morali 150 metrov vrvi. Vseeno sem gledal raje stran, ko so se skorajda bosonogi nosači začeli spuščati, držeč se le z rokami za napeto vrv. Na srečo se hujšega od nekaj tovorov, ki se se skotalili naprej v dolino in so jih nosači kasneje dobili, ni pripetilo.
Lukla, kjer se nahaja majhno, dokaj zloglasno letališče je bila že pravi luksus s svojim pekarnami in restavracijami. Vratolomni vzlet pa le nujno zlo pred prijetno odbijajočim vrvežem umazanega Katmanduja. Prav čudovit je bil tudi včerajšnji polet v Delhi. Popolnoma jasno jutro in sedež ob desnem oknu. To je recept za polurno panoramsko vožnjo ob celotni himalajski verigi zahodno od Katmanduja. Manaslu, Anapurne in Daulagiriji so bili neprekosljivi.
Himalaja, rad te imam, je rekel Zoran Jerin v istoimenski knjigi.
Tomaž Jakofčič - Jaka