Četrtkova zgodba: ... na koncu mi otroška vznemirljiva radovednost že popušča v hitrejši korak. A le kratkočasno; sedaj se oče ustavlja, trikrat za tri rože. Morda premišljuje, zakaj sva na sprehodu po Pokljuki, če bi se lahko sprehajala tudi po Rožniku. Pomislim – zakaj bi se sprehajal po Rožniku, če se lahko po Pokljuki?
Četrtkova zgodba
Potep po Uskovnici
Lahkotno branje o otroško lahkem izletu
In kaj boš tam počel? »Na Uskovnico, praviš? Samo na sprehod? Greš potem še na kakšno goro?« Prijatelj ni mogel razumeti, kaj bom počel gor, če ne grem niti na Viševnik. Uživat v naravo, saj se tudi divje živali raje mirno pasejo in divjajo le, če jih vznemiri človek. No, tudi očetu, ki ga jemljem s seboj, je na čelu pisalo podobno vprašanje. Kaj bom počel - tega niti sam še dobro ne vem. Pa nič zato. Izlet ni ne planinski, niti upokojenski; njim se vedno nekam mudi. Jaz pa se hočem ustaviti ob vsaki roži, grmu, drevesu in živali; kot otrok, ki ga zanima vsaka podrobnost.
Vsak izgovor je dober. (…pa četudi ga pes na repu prinese) Na koncu Rudnega polja, kjer se na ovinku odcepi peš pot za Uskovnico, začneva z otroško lahkim korakom. A samo do prvega malinjaka, kjer ob sladkih sadežih spregledam, da očeta že nese dalje po poti. Pozne so letos. Nekaj jih pustim še za povratek. Pravzaprav sem moral pohiteti za očetom… Ko je že kazalo, da dobivava zalet, opazim modre rože. Moram jih slikati! Sprva čepé, potem spet stojé in na koncu še ležé na trebuhu. Običajno je prva slika najboljša, a tega ne morem vedeti, če jih ne slikam več. Občasno s kotičkom očesa popazim na očeta, da se v čakanju ne bi preveč dolgočasil. Ne prideva bistveno dalje. Neprestano vrtim oči po pokrajini in opazim gospo, ki nabira zeli. Kaj bi sedaj storil otrok? Le kaj? Oh, seveda! Stopim v breg, da jo vprašam, kaj nabira. Materino dušico. V tem pride zraven še oče.
Polje energije. Oziram se še nazaj po lahno spuščajoči se dolinici, ki vseskozi po malem zavija v desno, ko sva že na prvem cilju. Pred križiščem za planino Praprotnico leži v dolinici pod potjo polje energetskih točk. Iz žepa potegnem edini zemljevid za današnji izlet. Na preko trideset točkah lahko zdravimo vsakovrstne bolezni; po opisu z očetom izbereva točki dve in deset, za konec pa še triindvajset. Tokrat moram izklopiti otroško vznemirjenost, nemirnost v gibanju, in zbuditi prijetno brezdelnost, brez vsakdanjih misli – in dopustiti, da okolica vpliva name prijetno.
Energija v zraku. Sede občudujem pokrajino. Oče se spomni, da je efekt boljši z bosimi nogami. Za boljši, pristnejši stik z Zemljo, planetom. Otroško bosih nog je tudi prijetneje hoditi po mehki travi med posameznimi točkami. Oblaki lebdijo tik nad planoto, navidezno na dosegu roke. So lepi? Zanimivi? Odvisno od oči. (Vsake oči imajo svojega malarja). Kakšni se pa zdijo otroškim očem? Voda, para ali oblak, ta subtilna materija predstavlja tudi energijo, ki se otroško lahkotno premika po nebu. Oče me opomni, da morava dalje.
Kapela Marije, kraljice miru, na Uskovnici
Središče planine. Nižje doli so ob cesti spet maline! Tik pred planino prečkava suho grapo Ribnice, ki ji občasno daje vodo planina Konjščica. Kot bi zapuščala Pokljuko. Na planini ni planincev, še manj je slišati cingljanje vponk za pasovi alpinistov. Celo pogled na gore ni prav nič gorski. Daleč se zdijo; a zrak je pa kljub vsemu gorski. Nekaj sprehajalcev. Poleti so tu tudi gorski kolesarji. Konji bodo sedaj popasli, kar niso krave, te so že odgnali v dolino. Prva reč, ki mi pade v oko, je mušica. Ne, ne, to je šala - muh ni več, očitno so tudi one šle s kravami v dolino! Šele na začetku planine sva, pa imava občutek, kot bi bila v njenem centru. Lesena kapela Marije, kraljice miru, s starim drevesom in koritom dajejo temu delu pomembnost.
Jeseni. (…s pravilnim naglasom) Da očetu izlet ne bo prekratek in prelahek, mu grem na konec planine pokazat, kje bo naredil krožno pot mimo lovske koče po poti za Vodnikovo kočo. Sam se mislim še malo popasti na planini in pri planinski koči, kjer ga bom po obljubi tudi počakal. Ob vsakem vikendu, ki so ga predelali iz pastirskega stanu, stoji na pomembnem mestu istovrstno drevo. Pri eni takih koč me pozorno opazujejo. Gotovo so naju opazili, ko sva šla z očetom tod mimo pred kratkim navzgor. Ne smem jih razočarati, zato jih vprašam, kjer gre tu pot na Triglav. Izrečeno enoglasno, s pravilno intonacijo, morda celo z zanosom – »ja kar po tej poti navzgor!« »Ne, ne, to je bila samo šala mala, danes se tu le sprehajam – sedaj pa čisto zares – katere vrste so ta vaša drevesa pri glavnem vhodu?« Ugibajo na vse načine, na koncu pa prevlada mnenje, da je to divji oreh. Ali je možno, da tako slabo poznamo drevesa? Vključno z menoj…
Jesen
Oblak s Šeha. Konjev se po malem bojim, ker ne poznam njihove mimike, neverbalne komunikacije. Zato sem otroško vesel, ko lahko pobožam žrebička. Za hip poškilim še za odraslima konjema in v tem me mali lump moje velikosti zagrabi za vrh čevlja. Z zobmi, a otroško razposajeno nalahno. Tole no, v konje danes ne bi več rinil... Najlepši konji so pri kapelici. V bližini nekdo zaganja moped. »Ali so ti lepi konji vaši?« Stane Oblak je s planine Ši (Šeh), gor so ga prinesli že leta 46. Pred kratkim je seganjal tudi živino s Konjščice. Pokažem na staro drevo in komentiram – »vrednost tistega drevesa je pa povsem drugje, kot da so nanj obesili nov prometni znak.« »Res je, že več kot 80 let je star tisti jesen. Ali ste – naravovarstvenik?« (Otroško se poveselim, da sem izvedel za vrsto drevesa!) »To ne, imam pa naravo rad in zato tudi kaj opazim.« Prijeten klepet zaključiva s povabilom in obljubo – da še letos obiščem eno redkih pristnih planin v teh gorah, planino Ši.
Konji. Pri koritu se napijem še krasne gorske studenčnice, potem pa jo mahnem mimo konj proti planinskemu gostišču. Eden od žrebičkov je gledal dovolj zaupljivo, da se ga upam počohati po čelu. In glej, zraven se pomujata še dva konja. Na vrsto ne prideta, ker ju rjavec z rahlimi ugrizi na levo in desno opozori, da ima prednost. Mogoče pa so konji opazili, da sem prej kramljal z njihovim gospodarjem. Ampak ta konj je navihano pameten. Ko izgubljam vnemo, zarezgeta s prav posebnim glasom. Je to iz ozadja priklicalo starega vranca, z očitno še manj ugodnimi zobmi? Na koncu sta se le zmenila vsak za svojo stran. Ej, tudi živali imajo rade, če jim izkazujemo pozornost. Ob poti spotoma potrepljam še nekaj konj, ki se prej niso mogli zriniti v ospredje.
Janezovi konji
Koča. Če ti postrežejo prijazni ljudje, je tudi srednje dober čaj lahko odličen. Za masivnimi klopmi sedi nekaj stalnih gostov. Gobarju ne verjamejo, da je polno košaro nabral v dveh urah. Še najbolj utrujen videz daje njihov pes, ki steguje vse štiri po ogretih tleh, da izgleda še širši, kot je sicer. Če je koča znana po dobri hrani, nam oskrbnica odsvetuje pitje vode. Bistra studenčnica priteče izpod Konjščice in je obogatena še z marsičim. Ampak v sobah imajo tudi tuše; stranišče je čisto. Zakaj ne bi drugo leto prišel sem gor za nekaj dni na dopust, ko imajo kompletno oskrbo? V tem me razveseli očetov povratek.
Sva kaj spregledala? Vračava se po isti poti, z enako umirjenim korakom, le jezik steče hitreje. Ob poti še vedno stojijo posamezne košate smreke. Stikam za spregledanimi malinami. Šipkovi plodovi so še povsem zeleni. Bo tu letos sploh dozorel? Le češmin že rdeči. In kakšen je dotik debla smreke?
Tudi oče je zadovoljen – hoje mu ni bilo premalo. Na koncu mi otroška vznemirljiva radovednost že popušča v hitrejši korak. A le za hip, sedaj se oče vzgojno ustavlja ob poti, trikrat za tri rože. Oče morda premišljuje, zakaj sva na sprehodu po Pokljuki, če bi se lahko sprehajala tudi po Rožniku ali Golovcu. Zato mislim naglas – zakaj bi se sprehajal po Rožniku, če se lahko po Pokljuki?
Besedilo Iztok Snoj
Fotografije Iztok Snoj