Večer v nedeljo, Potepanja: Pohorje, ta zeleni klobuk prijazne dežele
Pohorje, ta zeleni klobuk prijazne dežele
Razkošje znamenitosti, Pekrsko gorco pa je po legendi zaradi grešnih Mariborčanov čez noč postavil sam hudič
S poznajmo za vzorec znamenitega Pohorja s kratkima kolesarskima izletoma med samotnimi kmetijami v zahodnem delu in v srednjem delu pod Roglo ter z daljšim kolesarjenjem na vzhodu. Do 50 kilometrov dolgega silikatnega masiva na južni strani Drave med Dravogradom in Mariborom smo kar malce krivični, saj bi zaradi goste mreže gozdnih cest in številnih kulturnih in naravnih vrednot zaslužil samostojno knjigo kolesarskih izletov.
Pohorje je po besedah Matjaža Kmecla kot mogočen zelen klobuk, poveznjen na prijazno deželo. Zeleno barvo dajejo širni gozdovi, pod njimi pa se skriva tisto, kar povzroča nenavadnost v slovenskem prostoru: kot del Centralnih Alp je namreč iz silikatnih kamnin. Za nastanek se moramo zahvaliti magmi, ki je med gubanjem Alp pred dobrimi 30 milijoni let prodrla med starejše metamorfne kamnine, na nekaterih mestih pa jih je celo predrla. V prvem primeru je nastala globočnina tonalit, v drugem pa predornina dacit. Erozija je kasneje odstranila plašč starejših kamnin in pokazalo se je tonalitno jedro, kateremu pripada višji del Pohorja. Na obrobju pa se je ohranil starejši metamorfni plašč z raznimi gnajsi in blastniki. Na teh silikatnih kamninah so nastala posebna kisla tla z značilnim gozdnim in travniškim rastjem, ki skupaj z reliefno podobo ustvarja sloves nenavadnosti "totega” Pohorja.
Hudič je na Pohorju izruval skalo
Na severovzhodnem robu Pohorja se na obeh bregovih Drave širi štajerska prestolnica Maribor. Na pot krenemo iz mestnega jedra, ki je stisnjeno pod obronki Slovenskih goric na levem bregu Drave. Marsikateri objekt zasluži pozornost: grad, v katerem je pokrajinski muzej, stolnica na Slomškovem trgu, nekdanja mestna hiša z lepim renesančnim pročeljem na Glavnem trgu, številne mogočne meščanske hiše in še kaj. Ogled zaključimo na Lentu, nekdanjem pristanu ob Dravi. Rečni promet je bil nekdaj, ko še ni bilo umetnih rečnih pregrad, izredno živahen. Številne obnovljene hiše in ostanki mestnega obzidja s stolpi pričajo o bogati preteklosti. Daleč v zgodovino nas popelje tudi naša najstarejša trta pred eno od hiš na obrežju.
S trto zaključimo ogled mesta in se podamo na nasprotni breg, kjer se proti Pohorju širi mlajši del mesta. Na mestnem obrobju je zanimiva samotna vzpetina Pekrska gorca. Za ta od Pohorja iztrgani tonalitni čok je imelo ljudstvo svojo razlago. Zaradi številnih grehov Mariborčanov je bog čez noč oblast prepustil hudiču. Ta je na Pohorju izruval skalo, da bi z njo zajezil reko. Toda jutro ga je prehitelo in skalo je odvrgel sredi polja, kjer še danes opozarja meščane. Med širnimi sadovnjaki ob njenem vznožju se približamo Pohorju. Severno pobočje se, do vrha poraslo z gozdom, strmo dvigne iz ravnine ob Dravi. Gozdna cesta nas privede na začetek glavnega pohorskega grebena, kjer stoji cerkev sv. Bolfenka. Stavba iz 16. stoletja je bila temeljito obnovljena. Pozimi so tu smučarske proge, saj iz Maribora pripelje kabinska žičnica, po južnem pobočju pa je speljana tudi cesta.
Od Bolfenka se proti zahodu vleče ozek greben. Njegova severna pobočja že poznamo, južna pa so precej bolj krotka in zato tudi gosteje poseljena. Greben je do vrha poraščen z gozdom, zato si moramo pri razgledovanju pomagati z razglednim stolpom. Globoko pod nami se pokaže Maribor, razkrije pa se tudi nadaljevanje grebena.
Gozdna cesta sledi gozdnatemu grebenu vse do Areha, pomembne točke turistične poti po Pohorju. Pozimi so na travnikih na severni strani smučišča, poleti pa se večina obiskovalcev ustavi pri romarski cerkvi sv. Areha, kot je ljudstvo poimenovalo cesarja sv. Henrika. Največja znamenitost, skrita pod skrilovo streho bele cerkve, je grob sv. Henrika, kot imenujejo reliefno ploščo, ki so jo prenesli iz žičkega samostana.
Več močvare kot na Ljubljanskem barju
Za Arehom se prične osrednji del Pohorja, kjer se je na razkritem tonalitnem jedru izoblikovala visoka planota. Do sedaj smo potovali po metamorfnih kamninah, ki obdajajo jedro. Na planoti se na neprepustnih tleh zadržuje obilo vode, kar ustreza močvirskim in barskim rastlinam. Odkar smo izsušili Ljubljansko barje, so tu največje površine visokih barij pri nas. Visoka pa se ne imenujejo zaradi svoje lege visoko v hribih, ampak zaradi šotnega maha, ki tu raste v višino in pod seboj ustvarja šoto. Na barjih uspevajo mnoge zanimive in redke rastlinske vrste, med katerimi najdemo prav tako zanimive drobne živali. Gozdno drevje se barjem umika, zato je poleg rušja in sleča vse polno pritlikavih rastlin.
Z zamočvirjene planote odtekajo številni potoki. Večina se jih združi v Lobnico, ki se požene čez strm severni rob planote proti Dravi. Lobnica je na tem robu ustvarila divjo sotesko, kjer se je ohranil v velikem delu nedotaknjen gozd, danes zavarovan kot pragozdni rezervat. Strma pobočja so posejana s tonalitnimi skalami in poraščena z mogočnimi bukvami, smrekami in jelkami. Posebno divje so Ravbarjeve peči, kjer so težko dostopne strmali bile zavetišče skrivačev v 18. stoletju. Na dnu soteske se skrivata največja pohorska slapova. Veliki Šumik pada čez 25 metrov visoko tonalitno skalovje, veličasten pa je kljub skromnejši višini tudi Mali Šumik. Z ravnice pri Zlodeju ali Bajgotu se spustimo v sotesko na ogled slapov. Ime naj nas ne odvrne od ogleda, saj je pot dobro vzdrževana.
Odsev nebotičnih smrek v Črnem jezeru
Planota nad Lobnico nas sprejme z močvirnim svetom. Od Doma na Osankarici nas steza kmalu pripelje do Črnega jezera, v katerem odsevajo visoke pohorske smreke. Okoli jezera so velike visokobarske površine, porasle z rušjem ali nizkim grmičjem. Jezero je nastalo iz prvotne močvirne mlake, ki so jo konec prejšnjega stoletja umetno povečali. V njem se je nabirala voda, s katero so lahko plavili les po 17 kilometrov dolgi drči, ki je bila pred vzpostavitvijo rezervata speljana po dolini Lobnice. To je bila najdaljša drča v Sloveniji. Gozdove so namreč na veliko izsekavali, saj so za glažute in fužine, ki so bile na Pohorju v 18. in 19. stoletju, potrebovali veliko oglja in drv. Tudi številni splavi so po Dravi odpeljali veliko pohorskega lesa. Na fratah, kot Pohorci imenujejo poseke, se je vedno razcvetel kot kri rdeč ciprog ali vrbovec in tako kazal "krvave rane” sredi gozda.
Planotasti del Pohorja se z Osankarice razteza še naprej proti zahodu, kjer so poleg visokih barij s številnimi jezerci glavna značilnost prostrane planje, kot pravijo travnikom na položnih hrbtih in kopastih vrhovih. Za nas pa se pot proti zahodu končuje, saj se s planote počasi spuščamo na južno stran. V nasprotju z divjo severno stranjo, ki smo jo spoznali v soteski Lobnice, se južna stran Pohorja zložno spušča proti Dravskemu polju. Na sončnih legah so številne samotne kmetije in zaselki. Spremeni se tudi kamninska podlaga, saj tonalit ponovno odstopi mesto gnajsom, blestnikom in drugim metamorfnim kamninam.
Od Svetih treh kraljev, kjer se je na robu planote okoli cerkve razvilo turistično naselje s smučiščem, se spustimo v dolino Bistrice. V spodnjem delu je vodnat potok izdolbel slikovito sotesko, kateri se cesta umakne na stranski greben, na katerem je poleg številnih samotnih kmetij nastala ena redkih gručastih vasi na Pohorju. Domačije Šmartnega se stiskajo na travnatem pomolu okoli cerkve sv. Martina s širokim kornim zvonikom. V vasi so ohranjene tudi nekatere etnografsko zanimive kmetije. Najlepše je ohranjena in obnovljena Marotova domačija s slamnato streho, predstavlja pa značilno hišo manjšega pohorskega kmeta.
Pod Šmartnim se začne pokrajina hitro spreminjati. Gozdove in gozdne jase zamenjajo vinogradi. Na preperelih metamorfnih kamninah so ugodna tla za gojenje trte, k čemur pripomore še panonska klima, ki se širi po ravnini ob Dravi. Vzdolž južnega Pohorja se tako vleče ozek vinorodni pas, za katerega se je uveljavil naziv gora. Uveljavljena pa so tudi vina, ki prihajajo od tod. Kdo še ni slišal za ritoznojčana, imenovanega po vasi Ritoznoj nedaleč od Slovenske Bistrice? Južno od tega pasu se na Pohorje prislanjajo mlajše Dravinjske gorice. Najobširnejše so ob Dravinji, ki izvira pod Roglo na Pohorju, v okolici Slovenske Bistrice pa predstavljajo le še ozek pas, ki loči Pohorje od Dravskega polja. Na robu prostrane ravnine je nastalo mesto Slovenska Bistrica. Ustavimo se v zanimivem srednjeveškem jedru z gradom, v katerem so bogata zbirka fosilov in mineralov, nenavadna zbirka molitvenikov ter etnološka zbirka.
Železniška proga in postaja, na kateri bomo zaključili pot po Pohorju, je umaknjena iz mesta na ravnino. Z nje se nam v vsej veličini pokaže zelen klobuk prijazne dežele. Na gozdnati gmoti težko razberemo potek prevožene poti, v oporo sta nam le razgledni stolp in cerkev sv. Areha.
