MMC RTV SLO: Kaj imajo skupnega ljubosumna žena, podivjani voznik, odpovedani polet, ogled pand, drenjanje s Kitajci in še kaj? To razkriva zadnji del popotniškega dnevnika.
Iz baznega tabora Mt. Everesta nas je pot potem vodila v drugo največje mesto v Tibetu Šigatse, kjer smo si ogledali slavni samostan Tašilhunpo, potem pa je sledila vožnja do tretjega največjega mesta Gjantse, kjer smo obiskali samostan Pelkor Chöde in občudovali bližnjo utrdbo, ki kraljuje nad mestom in je vidna že od daleč najprej pritegnila naš pogled.
Tu je, v nasprotju z Lhaso, večina prebivalstva še vedno tibetanska.
Mimo jezera Jamdrok-tso, ki je prelepe modre barve, smo potem nadaljevali pot proti prestolnici Lhasi. Če pogledam nazaj, v bistvu nisem nič pričakovala, vedela sem, da Lhasa še zdaleč ni več to, kar je bila pred nekaj desetletji, in da je Tibet, prikazan, recimo, v filmu Sedem let v Tibetu, popolnoma drugačen kot danes. Pa vendar: ko smo prvič zagledali Potalo, slavno palačo tisočerih soban, v kateri so nekdaj prebivali dalajlame, je bil to veličasten prizor, ki pa ga je kaj hitro zamenjalo spoznanje, da Lhasa ni več tibetanska.
Strog nadzor kitajskih oblasti
To razkriva že bežen pogled na prebivalce, skoraj vsi so namreč Kitajci, kitajske so trgovine, hoteli in tržnice, pred vsako pomembnejšo stavbo pa tudi po številnih ulicah pa stojijo vojaške patrulje. Za tri dni je naš dom postal hotel v Barkhorju, predelu mesta, ki je kljub vsemu zgoraj naštetemu še vedno najbolj tibetanski: po ulicah okoli najsvetejšega templja Jokhang, ki leži na glavnem trgu, noč in dan hodijo romarji od blizu in daleč, v rokah pa držijo molilne mlinčke. Omenjeni trg je bil v preteklosti že večkrat kraj začetka upora, največkrat so jih začeli menihi in nune, že pred olimpijskimi igrami lani v Pekingu pa so močno poostrili nadzor nad njim: s streh tako dogajanje nadzorujejo vojaki.
Mimo čred jakov do svetega jezera
Zdaj se že nekaj dni nismo peljali z avtobusom, torej smo potrebovali znova malo tovrstnega adrenalina. Cilj: sveto jezero Nam-tso. Štiriurna vožnja nas je zopet vodila po dokaj opusteli pokrajini, ki se je potem strmo povzpela in nas spustila čez skozi skoraj 5200 metrov visok prelaz.
Cele črede jakov so se pasle po ponekod tako strmem pobočju, da smo kar strmeli, ogledali pa smo si tudi skromno bivališče nomadov. Nomade in njihove črede varujejo tibetanski mastifi, ki veljajo za odlične pse čuvaje, in res nam je ob obisku šotora z veseljem kazal svoje ostre čekane.
Jezero Namtso, ki leži na višini 4718 metrov, je, kot že rečeno, za Nepalce sveto jezero, in tam se ti zdi, kot da si na koncu sveta. Dobesedno. Nikjer nikogar, le obris jezera, nad katerim bedijo gorovje in slepeče sonce. Tu ni besed, fotografije povedo več.
Miniavantura na stranišču
Triurna hoja na višini skoraj 5000 metrov je pozneje sicer terjala davek. Na poti nazaj mi je postalo slabo, in noč sem, kako neromantično, preživela na stranišču. Davek višinske bolezni oz. premalo pitja, ki pa sem ga k sreči hitro plačala, naslednji dan pa se je izkazalo, da je podleglo še več mojih sopotnikov. Sicer je, bolj v šali kot zares, k temu mogoče malo pripomogel tudi voznik.
Kdo bi razumel njegov sistem vožnje?! Najprej vozi počasi, vmes ima kar naprej v roki telefon, in kadar ta zazvoni, seveda upočasni. Če je le mogoče, seveda tudi pelje v škarje, toda tu se še ne konča. Vozi z dolgimi lučmi, tudi kadar je nasproti drugo vozilo, ki ima prav tako vklopljene dolge luči. Potem pride na vrsto faza izmenjave dolgih in kratkih luči, tako hitro, da ti oči ne dohajajo, vmes iz neznanega razloga vklopi še usmerjevalnike. Ko se vozili peljeta tik drugo mimo drugega, so za dve sekundi pri obeh vklopljene le kratke luči, potem pa se znova ponovi rafal dolgih in kratkih luči ter usmerjevalnikov. Ajme, še čudno, da se jih ne pobije več.
Tibetanci so globoko veren narod, čeprav mogoče na prvi pogled tega ni čutiti. Ko stopiš v enega njihovih templjev, recimo Jokhang na glavnem trgu v Lhasi, te načeloma ne prevzame neki občutek svetosti, temveč bolj boj za svoj korak: gneča v njih je res nepopisna, in pri tem komolci niso izključeni, pa naj si bo to še tako v nasprotju z budizmom.
Če pomislim, je to čisto logično: če upoštevam represijo države in trdost narave, potem je normalno, da želijo vero obdržati res samo zase, ker drugega ne morejo, da je to intima, v katero tujec ne sme in ne more.
Tudi Potala, ki smo jo obiskali, ima na neki način v sebi tragiko Tibeta: prelepa stavba z nešteto zgodovinskimi relikvijami, a hkrati mrtva, le nemo gledajoč, kako Tibetanci izgubljajo boj s Kitajci. Ker vero doživljajo tako osebno, je mogoče potem tudi lažje razumeti prostracijo: gre za nekakšen obred žrtvovanja v obliki priklanjanja, ki ga izvajajo okoli templjev, pa tudi iz različnih delov držav proti najsvetejšim templjem. Ko smo se vozili proti Nam-tsoju, smo več deset, celo sto kilometrov proč videli ljudi, ki so se prostrirali ob cesti, njihov cilj pa je bil Jokhang.
Cenzura je zelo učinkovita
Lhaso si bom, bolj kot marsičem drugim, zapomnila po dobrem šopingu, vem, prav plehko zveni, in pomanjkanju komunikacije. V Nepalu je internet dostopen v vsaki drugi vasi, pa naj bo še tako revna, v Tibetu pa je, logično glede na politično situacijo, internet zelo redek. Šele takrat mi je »kliknilo«, kako učinkovit je res sistem cenzure, pa sem o njem že večkrat pisala, a dokler tega ne doživiš v praksi, je kar težko dojeti. Kaj bo šele v Pekingu, smo si mislili, ko smo se vozili proti letališču.
A so se stvari zapletle: v Pekingu je zapadel sneg in naš polet so odpovedali ter nas strpali v sicer zelo lep hotel, kjer pa je bila hrana obupna. Za obilo smeha je poskrbela reklama v sosednjem masažnem centru, kjer dejansko poleg masaže in savne ponujajo »dobro izgledajočo mlado damo«, in, seveda so naredili velik korak za enakopravnost spolov, tudi »dobro izgledajočega mladega gospoda«. Dejansko javna hiša, ki brez sramu oglašuje svoje storitve.
Pa pojdimo pande gledat
Naslednji dan nam je »uspelo« odleteti iz Lhase do Čengduja, kjer pa so nas zoper seznanili z veselo novico, da ne moremo dalje. Kaj početi deset ur? Sreča v nesreči oz. nenadejana dodana vrednost potovanja, kot smo se pošalili: šli smo gledat pande. Take mehke, puhaste in strašno lene so nas čisto osvojile, in prav nobenemu ni bilo žal, da se je tako obrnilo.
Zaradi vremenskih nevšečnosti smo tako namesto dveh dni in pol v Pekingu preživeli le en dan. Pričakal nas je mrzel zimski dan in jasno vedro nebo ni dalo slutiti, da je sicer onesnaženje zraka zelo veliko. Dopoldne smo si ogledali Prepovedano mesto in največji trg na svetu, Trg nebeškega miru. Povsod Maove podobe, o obsesiji z nekdanjim kitajskim voditeljem pa je zgovorno pričala tudi dolga kolona pred Maovim mavzolejem. Obisk, pa naj si bo še tako kratek, ne bi bil popoln brez ogleda največje kitajske znamenitosti: Kitajskega zidu. Po uri vožnje smo prišli pred enega od številnih vhodov na zid, ki spada med sedem svetovnih čudes.
Kitajski turizem v porastu
Gneča je bila znova nepopisna, 99,5 odstotka vseh drenjajočih se pa kitajski turisti. Ali na Kitajskem nihče ne dela, smo se spraševali, a dejstvo je, da je kitajski notranji turizem v zadnjih letih začel močno rasti, ki mu, spričo števila prebivalstva in predvsem gospodarskega razvoja še lep čas ne bo videti konca. Kaj bo šele, ko se zapodijo drugod po svetu. S svojo neizmerno ljubeznijo do pljuvanja, ki jo izkazujejo mladi in stari, moški in ženske, povsod in zmeraj, bodo gotovo navduševali vse. Mišljeno skrajno ironično, da ne bo pomote.
Zadnja postojanka naše pustolovščine je bil slavni Silk Market. Namesto treh ur, kot je sprva dejal voznik, s katerim je bilo sporazumevanje že tako težavno, smo imeli na voljo le 40 minut, in verjemite, izkoristili smo jih. Kot obsedeni smo stekli v trgovino, z blaznim pogledom iskali, v katerem nadstropju nas čakajo naši nakupi, šli raje peš kot z dvigalom, da bi ja pridobili še kakšno minuto, nakupili telefone, iPode, ure in še kaj, in utrujeno obsedeli na vožnji proti letališču.
Uau, trije tedni so mimo: tako intenzivnih nisem preživela že lep čas. Kot bi pihnil. Ostanejo spomini, fotografije in nova prijateljstva. Včasih me doma sprašujejo, pa kaj ti je treba laziti naokoli. Včasih ne znam pojasniti, včasih pa mi je čisto jasno. Potovanja so ljudje: tisti, ki jih vidiš v novih deželah, in tisti, ki gredo s teboj od doma in s teboj tudi ostanejo. Hvala Nadi, Srečku, Alešu, Tei, Marku, Leji, Karolini, Goranu, Heleni, Slavi, Sonji, Marjanu, Senti, Janu, Mateji, Irmi, Tomažu, Mateji in Roku. Bili ste super sopotniki!
T&F: Ksenja Tratnik