Delo, 11.11.04 – Tomaž Mihelič: Beloglavi jastreb je ogrožena vrsta. Preteklo stoletje je bilo zaznamovano z velikimi upadi v njegovi populaciji, kar se je kazalo z izumrtjem vrste v mnogih državah
znanost
Kje letajo beloglavi jastrebi?
Potrebujejo gole kraške in dinarske grebene
Skoraj neverjetno se zdi, da lahko deset kilogramov težke ujede ure in ure jadrajo, ne da bi zamahnile s perutmi. Kako jim to uspeva? Dober tovrstni primer so beloglavi jastrebi Gyps fulvus, ki se v toplem delu leta v večjem številu pojavljajo tudi v Sloveniji. Gibanje zračnih mas jim namreč v tem času omogoča, da priletijo k nam iz svojih več sto kilometrov oddaljenih gnezdišč. Prav na območjih, ki jih najpogosteje preletavajo, se je v zadnjih letih izrazila namera po gradnji vetrnih elektrarn. Bodo stale na njihovi poti? In če, ali se jim bodo znali izogniti?
Beloglavi jastreb je ogrožena vrsta. Preteklo stoletje je bilo zaznamovano z velikimi upadi v njegovi populaciji, kar se je kazalo z izumrtjem vrste v mnogih državah. Glavni razlog so bile zastrupitve s hrano oziroma nastavljenimi vabami, hkrati pa opuščanje tradicionalnega pašništva in tako mrhovine, s katero se hrani ta vrsta. Beloglavi jastreb se uvršča v Dodatek 1 Direktive EU o varstvu prostoživečih ptic, ki k varovanju zavezuje tudi Slovenijo.
Danes je razširjenost te ujede v Evropi vezana predvsem na države okrog sredozemskega bazena. Glavnina populacije živi v Španiji (80 odstotkov), kjer gnezdi več kakor 8000 parov, pomembni pa sta še grška populacija s 400–500 pari in francoska z več kakor 300 gnezdečimi pari.
V Sloveniji beloglavi jastreb ne gnezdi, rdeči seznam ogroženih živalskih vrst pa ga uvršča med izumrle primerke. Najbližja njegova gnezdišča so v Kvarnerju, kjer je 90 do 100 parov, v zadnjih letih pa se je v vzhodnih Karnijskih Alpah kot plod programov ponovnega naseljevanja oblikovala populacija z več kakor 10 gnezdečimi pari.
Beloglavi jastrebi naseljujejo večinoma odprta, negozdna območja z zadostno količino hrane in primernimi gnezdišči. Izogibajo se obsežnih predelov z gozdovi. Sezonsko lahko zaradi iskanja hrane poletijo daleč stran od gnezdišč, tako da se z njimi srečamo tudi na območjih, ki sicer ne zagotavljajo njihovega celoletnega preživetja.
Verjetno je bilo ravno to, da vrsta pri nas ne gnezdi, razlog, da pojavljanja beloglavih jastrebov v Sloveniji doslej še nihče ni sistematično preučil. Slika, ki smo si jo lahko ustvarili iz objav, kaže, da naletimo nanje predvsem v priobalnem pasu in v slovenskih Alpah. Ker je pisnih virov malo, nanašajo pa se večinoma na posamezno naključno opazovanje, se je primerno vprašati, ali je ta slika pravilna.
Zato smo na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) letos izpeljali obsežno akcijo zbiranja podatkov o beloglavem jastrebu v Sloveniji. Zbrali in obdelali smo podatke o dobrih 600 osebkih, ki so v zadnjih 20 letih leteli nad ozemljem Slovenije. To nam je omogočilo natančen vpogled v pojavljanje beloglavega jastreba pri nas.
Kje se pojavljajo beloglavi jastrebi?
Glavna območja, kjer je v toplem delu leta pri nas mogoče videti beloglavega jastreba, so torej zahodni del slovenskih Julijskih Alp ter primorsko in dinarsko območje, in to večinoma vzdolž dveh linij. Prva poteka ob zahodni meji slovenskega Krasa, druga pa po robu zahodnih dinarskih masivov od Snežnika prek Nanosa do roba Trnovske planote. Poleg razlike med porazdelitvijo opazovanj v alpskem in primorsko-dinarskem delu pa podatki kažejo, da na alpskem območju jastrebi letujejo, saj se v topli polovici leta tam vsak dan zadržujejo v velikem številu. Na kraško-dinarskih grebenih večinoma naletimo nanje le v preletu.
Da bi poiskali morebitne skupne imenovalce lokacij, kjer so bili jastrebi opazovani, smo podatke za alpsko in primorsko-dinarsko območje analizirali z uporabo geografskega informacijskega sistema. Uporabili smo podatke o reliefu in rabi tal. Večini opazovanj smo tako lahko pripisali nadmorsko višino, ekspozicijo, naklon in rabo tal na lokaciji, nad katero je letela ptica.
Primerjava parametrov reliefa in rabe tal z naključno izbranimi točkami na območju kaže, da se jastrebi pri nas pojavljajo zelo predvidljivo, in sicer na vzvišenih, južnih in zahodnih, z gozdom neporaščenih predelih. Takšna območja potrebujejo zaradi svojega načina letenja.
Jadralci
Beloglavi jastrebi so predvsem jadralci, zamahi s perutmi so pri njihovem letu redki. Kadar jadrajo, porabijo veliko manj energije kakor takrat, kadar mahajo s perutmi. Dolgotrajno jadranje brez zamahov je mogoče edino v zračnih tokovih, ki jih dvigajo hitreje od hitrosti padanja zaradi vpliva težnosti. Zato so jastrebi razvili dva načina jadranja: termično jadranje, pri katerem ptice izrabijo termiko – dvigajoče se zračne tokove kot posledice dviga segretega zraka nad golimi ali malo poraščenimi površinami, in pa pobočno jadranje, pri katerem ptice dviga zračni tok, ki je posledica odklona vetrov ob vzpetinah.
Prvi način jadranja je pri jastrebih pogostejši. Uporaben je samo ob sončnih dnevih nad območji, kjer nastaja termika – predvsem negozdnimi območji, ki jih sonce obseva kar se da pravokotno. Zato imajo pred ravninskimi deli prednost južna in zahodna pobočja. Tam se dvigajoči zrak kanalizira v termičnih stebrih in lahko doseže hitrost do 10 m/s, kar omogoča zelo učinkovito vzpenjanje jadrajočih ptic. Jastrebi se v teh stebrih spiralno dvigajo, nato pa letijo v ravnem jadrajočem letu do naslednjega termičnega stebra. Z izrabo manj kakor desetih termičnih stebrov lahko tako prepotujejo okrog sto kilometrov.
Drugi način jadranja je vezan na vetrove in njihovo odklanjanje ob vzpetinah. Ptice v tem primeru jadrajo nizko nad tlemi, hitrost dviganja zraka pa je odvisna predvsem od jakosti vetra in usmerjenosti bariere. Najboljša območja za tovrstno jadranje so zato grebeni, ki potekajo pravokotno na najpogostejše vetrove. Jastrebe, ki letijo na ta način, pri nas opazimo predvsem ob pihanju jugozahodnika. Poleg beloglavega jastreba tako jadranje pogosto uporabljajo tudi preostale večje ujede (pri nas na primer planinski orel Aquila chrysaetos, kanja Buteo buteo in kačar Circaetus gallicus).
Jastrebi in vetrne elektrarne
Verjetno ni težko najti skupnega imenovalca, zakaj velike ujede in načrtovalci vetrnih elektrarn iščejo ista območja. Goli kraški in dinarski grebeni, za katere smo ugotovili, da so ravno zaradi ugodnih vetrovnih razmer najpomembnejša območja za prelet beloglavih jastrebov, so zaradi svoje prevetrenosti tudi ena potencialnih možnosti za postavitev vetrnih elektrarn. Popolnoma jasno pa je, da samo ta argument nikakor ni dovolj za njihovo postavitev. Če se dotaknemo samo konteksta tega članka, se je treba vprašati tudi to, kakšen vpliv bodo imele na populacijo beloglavega jastreba, ki smo jo dolžni v Sloveniji varovati že na podlagi veljavne zakonodaje.
Kakor je pokazala raziskava iz Kalifornije, so med ujedami najbolj dovzetni za trke z vetrnicami klateški osebki (primer planinskega orla). Torej tisti, ki na območju ne gnezdijo in se na njem pojavljajo le v preletu. Zato območje, čez katero letijo, slabo poznajo, to pa zelo poveča verjetnost uničujočega trka z vetrno turbino. In beloglavi jastrebi na naših kraških in dinarskih grebenih so takšne ptice, ki se čez območje samo selijo in so dokazano občutljive za ta vir ogrožanja. Če jih prestreže vetrna turbina, se njihova pot konča. Tako pa bo tudi območje, od koder prihajajo in ki ga dobro poznajo, ostalo prazno. Pri presoji se je treba zavedati še, da so vetrne elektrarne samo ena izmed alternativ pri izrabi obnovljivih virov energije, njihove predvidene lokacije pa ene izmed možnih. Beloglavi jastrebi teh alternativ zaradi svojega načina letenja nimajo.
Če bomo vetrne elektrarne postavili na njihovi poti, lahko ogrozimo celotno populacijo, ki se seli prek Slovenije. Za dolgoročno ohranitev teh ptic moramo torej ohraniti gole kraške in dinarske grebene, katerih značilni predstavniki so na primer Nanos, Golič in Volovja reber.
Tomaž Mihelič
DOPPS – BirdLife Slovenija
Naravovarstvo in z njim ozaveščenost o naravi kot dediščini in vrednoti odraščata hkrati ter postajata vse nadležnejša sogovornika tistim, ki so še do včeraj imeli večji del narave za svoj poligon. Zato bi bilo prav, da bi se tudi o naravi in interesih glede nje začeli pogovarjati demokratično, odkrito in pošteno - v spoštljivem dialogu, z mislijo na pravice človeka in narave - ne le danes, ampak tudi v prihodnje.
To je le ena od misli, ki jih je enajst avtorjev zapisalo v posebnem zborniku, posvečenem problematiki umeščanja vetrnih elektrarn na območju BVolovje rebri. Zbornik je nastal v sodelovamnju s Koalicijo za Volovjo reber in je v elektronski obliki dosegljiv na spletnih straneh www.amanotera.org in www.ptice.org