Slovenske novice - Ivan Sivec: Večina slovenskih vrhov je takšnih, da se da nanje povzpeti v enem dnevu. Kadar pa si planinec zaželi, da bi se sprehajal precej višje
Poobjava: Slovenske novice, sobota, 8. september 2007 - Tedenska tribuna
Povišani tritisočak za dva dni
Večina slovenskih vrhov je takšnih, da se da nanje povzpeti v enem dnevu. Kadar pa si planinec zaželi, da bi se sprehajal precej višje od tri tisoč metrov nad morjem, potem je Grossvenediger v avstrijskih hribih kot nalašč. Po slovensko mu pravijo tudi Veliki Benečan, pa menda z Benetkami nima veliko opraviti. O tem je že pred desetletji pisal planinski pisatelj Janko Mlakar, ki je imel Velikega Benečana za eno izmed lažjih gora, pot pa sicer traja dva dni.
Od izhodiščne točke v vasici Prägraten na nadmorski višini 1312 metrov je od trinajst do štirinajst ur hoje. Vsekakor pa vas vrh z višino 3674 metrov očara v vsej večno snežni lepoti in nagradi z enim najrazkošnejših razgledov nasploh, drži pa tudi podatek, da je drugi najvišji vrh v Avstriji, takoj za Velikim Klekom.
Benečan je pravzaprav Venet
Večkrat se nam zazdi, da so se z Veneti začeli ukvarjali šele pred poldrugim desetletjem, vendar to ne drži. Prav ob Grossvenedigerju se je razpisal že Janko Mlakar:
»Nekateri so hoteli ime Venediger spraviti v zvezo z Benetkami. Toda kraljica lagun ima prav tako malo opraviti z Venedigerjem kakor Mlakar z mlako, da še manj, ker je prvi Mlakar najbrže stanoval ob kaki luži, Venediger pa gotovo nikdar ni ogledoval svojih ledenikov v umazani vodi beneških kanalov.
Venediger je dobil ime od slovenskih Vendov ali Venetov, ki so bivali ob njegovem vznožju. V najstarejših zemljevidih je označen z imenom Mons Venetorum in iz tega je nastal Venediger. Prav to sem hotel poudariti, ko sem napisal naslov Veliki Venediger, ne pa Gross-Venediger.
Ljudje so se začeli za Venediger zgodaj zanimati. Leta 1828 se ga je lotil prijatelj planin nadvojvoda Janez, in sicer od severovzhodne strani, pa se je moral zaradi plazov nekaj sto metrov pod vrhom vrniti. Kakih trinajst let pozneje je pa neki Kürsinger iz Mitersilla zbral celo četo ter jo gnal v boj proti Venedigerju. Napad se mu je posrečil: od 39 oseb, ki so se udeležili ekspedicije, jih je prišlo na vrh 24. Dandanes je Venediger po navadnem potu ena izmed lažjih gora, zato mu ne manjka obiska.«
Alpski taksi
In še vedno je tako. Pravzaprav je danes – z dobro planinsko opremo oziroma vsaj z boljšimi derezami, seveda pa ob dobri telesni pripravljenosti – v dveh dneh dosegljiv tako rekoč vsakemu planincu. Tako poleti kot spomladi in jeseni.
K temu veliko pripomore tudi tako imenovani alpski taksi. Tako namreč imenujejo kombije, s katerimi pretežno avstrijske gospodinje prevažajo planince od gorske vasice Prägraten do koče pod Grossvenedigerjem na 2121 metrih.
Seveda je treba prej še priti do alpskega taksija. Tudi to je prav slikovit izlet, ki smo ga mi trije – vodnik Štefan, mladinka Tina in spodaj podpisani – opravili nekega zgodnjega popoldneva, še prej pa smo si na spletu izpisali enega od naslovov alpskega taksija oziroma telefonsko številko. Po elektronski pošti se je takoj odzvala gospa Gizela z besedami:
»Iz Slovenije se peljete najprej po Ziljski dolini, nato pridete v Lienz, v Lienzu se usmerite proti Salzburgu, vendar še pred predorom v vasi Matrei zavijte levo proti našim krajem. Ko vstopite v dolino, nas pokličite po telefonu in alpski taksi vas bo že čakal v vasici Prägraten pred hotelom.«
Tako se je tudi zgodilo. Pozneje smo izvedeli, da se sicer mnogi planinci do koče z imenom Johannishütte podajo kar peš – dobri dve uri hoje – še več pa je takih, ki uporabijo alpski taksi za devet evrov na osebo. Gorska cesta je namreč prevozna samo z njimi.
Gospa Gizela je pridrvela po nas s takšno hitrostjo, kot bi bila voznica formule ena, pa tudi pozneje, na poti navzgor, se je izkazala kot izjemna šoferka. Da pa je res predvsem gospodinja, je pričalo to, da je še vedno lepo dišala po divjačinskem golažu, zadaj v prtljažniku pa je imela kar tri otroke.
»Čuvam jih do štirih popoldne. Eden je moj, dva sta sosedova.«
Ko je otroke po strmi poti navzgor premetavalo sem ter tja kot krompir, so zelo uživali, nam pa je bilo kar malce žal, da smo taki hribovozci. Kočo na dobrih dva tisoč metrih smo takoj – še posebno zaradi Mlakarja in Venetov – preimenovali v Johanco, kajti vse koče so pač ženskega imena. Na cilju je gospa Gizela pobrala devet evrov za povratno vozovnico, hkrati pa nam prijazno naročila, naj jo pokličemo kar iz koče. Ta del avstrijskih hribov ni pokrit s telefonskim signalom – le na prevalu pod vrhom je mogoče pošiljati elektronska sporočila – zato boste še posebno uživali, saj boste imeli skoraj polna dva dni mir pred tovrstnim onesnaževanjem.
Pred Johanco smo se samo še slikali, nato pa hajdi v hrib, da bi pred večerom dosegli zadnjo kočo na tem koncu, kočo z imenom Deffregger Haus. Mi smo jo preimenovali kar v Defregerco.
Pot do Defregerce je lahka in nenevarna. Vije se sicer po odprtem terenu, nikjer ni nobenega zavetja, sicer pa se zdi, kot bi šel na Veliko planino. Tik pred kočo so začele padati debele deževne kaplje, kar je še pripomoglo k temu, da smo predvidene tri ure vzpona skrajšali na slabi dve in pol. Za to smo bili takoj nagrajeni s čudovito mavrico, ki se je razpela nad ledeniki.
V navezi na vrh
V koči je posebno med tednom dovolj prostora za prenočevanje, seveda pa ni nespametno, če si rezervirate ležišče. Ob koncu tedna je tako kot povsod v naših in tujih hribih. Mnogi prespijo v spalnih vrečah kar na tleh, mnogi pa še tako ne. V obdobju, ko zelo prostorna koča ni odprta, si lahko pomagate s skupinskimi ležišči v zimski sobi, kjer stoji tudi gašperček in je celo nekaj posode. Dobro obveščeni so nam povedali, da boste v njej imeli za sostanovalko nadvse živahno in debelo miš, ki pospravlja hrano za ne preveč ozaveščenimi planinci.
Od Defregerce vodi pot na vrh skalnatega grebena, tam pa si je treba nadeti dereze in pametno se je tudi navezati, kajti prečenje velikega ledenika je lahko nevarno in tudi razpoke kar prepogosto koga zvabijo v temno globino.
Če ste dobro opremljeni in skrbno navezani, je prečenje prav tako nenavadno lahko in v zgodnji jutranji uri, ko je sneg še pomrznjen, doživetje brez primere.
Od grebena do vrha je videti čisto blizu, vendar ni tako. Veliki Benečan je tudi nas vseskozi gledal malce nezaupljivo, češ, prav vsakdo pa ne bo prišel k meni na obisk. Vendar zobe pokaže šele pod vrhom, na daljšem grebenu tik pred najvišjo točko. A če ste dovolj zgodnji, boste to podoživljali z enakimi občutki kot pred veliko desetletji Janko Mlakar:
»Kmalu pa se začno javljati prva znamenja jutranje zore. Hladna sapa zaveje po ledeniku, vrhovi stopajo drug za drugim iz teme in na vzhodu se začno robiti grebeni z bledo rdečimi pasovi. Naenkrat zažari nebo in vzhajajoče sonce pritisne Venedigerju prvi poljub na ledeno čelo.«
Imeli smo srečo, da ni šlo samo za prvi poljub, temveč za pravo razsipavanje jutranjega sonca. Veliki Benečan se je vse od prve zore svetil kot zlat cekin, tako da smo bili kar pijani od bele lepote pred nami. Hoja po vrhu grebena pa nas je vendarle streznila …
Na vrhu po avstrijski navadi stoji ogromen križ, sicer pa je prostora tako malo, da se ne moreš niti dobro slikati. Razgled po salzburških vrhovih je enkraten, enkratno mrzel pa je na 3674 metrih nad morjem v vsakem letnem času tudi veter, ki brije tako rekoč nepretrgoma.
Ko smo se vračali, smo srečali več slovenskih navez in nasploh več dobro opremljenih slovenskih planincev. Zdi se, da se v avstrijske hribe ne podaja vsakdo. Med avstrijskimi hribolazci je bilo v navezah največ takih, ki so se vzpenjali v obraz rdeči kot kuhani raki ter se z zadnjimi atomi moči trudili, da bi dosegli sanjski cilj s pomočjo dobro plačanih vodnikov. Vodnikom pa je menda prav vseeno, če takšen gornik ne pride na vrh, saj ima tako kmalu nov dober zaslužek. Veliki Benečan je namreč tak, da vsakogar vznemirja toliko časa, da ga obiščeš, potem pa te pusti pri miru.
Slovencem je torej – morda tudi zaradi Mlakarja – nekoliko bolj naklonjen. Zdi pa se, da je najlepše v hribih prav to, da je vsaj na vrhu še vedno vse tako kot pred desetletji:
»Kamor koli smo se ozrli, povsod smo videli vrh pri vrhu, ledenik pri ledeniku. Do malega vse skupine Vzhodnih Alp so se vrstile v lepem vencu okoli nas. Na severu smo še dobro razločili Dachstein, na zahodu so izza Ortlerja pogledovali celo ledeniki Bernine, na jugu se je najlepše videl vitki Antelao, na vzhodu nam je pa segal pogled daleč čez Schobersko skupino.«
Do alpskega taksija smo tokrat potrebovali le dobre štiri ure. Gospa Gizela je dejala, da se ji bo samo zaradi našega prezgodnjega vstajanja in prihoda v dolino prismodilo kosilo. Mi smo Velikemu Benečanu pri Johanci samo še pomahali, on pa ni niti odzdravil, čeprav je hodil v staro avstro-ogrsko šolo, temveč je še naprej prav ponosno sedel tam zgoraj nad Solnogradom.
Ivan Sivec