Polet.si - Marko Kern: Smučanje na sicer zgledno urejenih smučiščih nam včasih postreže tudi s svežim snegom, ki ga ratrakistom še ni uspelo steptati. Pri vijuganju po pršiču na trdi podlagi čutimo lahkotnost gibanja, in večja kot je količina novega snega in bolj kot je puhast, bolj mehki in breztežni so naši zavoji.

Tako nas naslednjič, ko spet opazujemo zapeljive vijuge, ki se druga ob drugi nizajo na neurejenih delih smučišča, počasi te sledi le potegnejo za sabo in se odločimo, da bi tudi sami to poskusili. A velikokrat sledi presenečenje, ko se hitro znajdemo na tleh; ali nas prekucne čez krivine, ko se zarijemo v počasnejši sneg, morda nas preseneti celo pomrznjen celec, ali nam smuči »vzame« skorja, ali pa …

Tu večina »zavrnjenih« smučarjev konča s svojo »turno« smu­ko in se drži le še steptanih smučišč. Trmasti pa se ne damo in po še nekaj po­­sku­sih ugotovimo, da je smučanje po ne­steptanem delu smučišča odvisno od »starosti« celca. Takoj po sneženju imamo mehak pršič, ko pa sonce in ve­ter »ob­delata« sneg, o mehkem prši­ču ni več ne duha ne sluha. Takrat po­sku­si­te v redkem gozdu, kjer se pršič dlje obdrži.

Kam na prvo pravo turno smuko?
Odvisno od našega smučarskega znanja in odvisno od izkušenosti družbe, s katero se bomo podali v smučarski svet »nedotaknjenih« zasneženih pobočij. Če nas povabijo izkušeni kolegi, potem se prepustimo njihovemu vodstvu. Če pa se tega lotimo sami, potem se moramo predvsem zavedati, da nevarnosti, ki nam grozijo v zasneženi gorski naravi, ne poznamo, in se moramo držati čim bolj varnih ciljev. Nevarnosti sta predvsem dve, v svežem snegu so to plazovi, v utrjenem snegu pa zdrsi.

Ne bomo zgrešili, če se odločimo za tak cilj, ki je med turnimi smučarji zelo priljubljen in ki ima dovolj položen teren. Velja nepisano pravilo: če je pobočje tako porisano z vijugami, da si komaj še poiščemo svoj konček nedotaknjenega snega, kjer tudi sami zarišemo svoj podpis v pobočje, potem je tako pobočje varno pred plazovi. V nepogrešljivo pomoč so nam forumi, na katerih turni smučarji opisujemo razmere v gorah. Obiščite portal, ki ga upravlja Turni klub Gora.

Vodnikov, ki opisujejo turne smuke, je pri nas dovolj in pokrivajo tudi našo bližnjo okolico v Avstriji in Italiji. Najbolj priljubljeni so Turnosmučarski vodnik (Mišo Jenčič), Turni smuki (Andraž Poljanec) in Najlepši turni smuki avstrijske Koroške (Mitja Peternel). Če bomo izbirali med najbolj obiskanimi cilji, potem nam bo prihranjeno utiranje sledi in iskanje smeri, kajti na vseh najbolj priljubljenih turnih smukih se lahko prepustimo sledem predhodnikom. V vseh naštetih vodnikih je poudarek tudi na varnosti in so opremljeni s številnimi nasveti, kako izpeljati varno turo.

Gremo na Babo
Vrhov, ki sežejo do gozdne meje ali le malo nad njo in so primerni ter razmeroma varni za začetniško turno smuko, je kar precej, posebno v sredogorju.

Zavedajmo pa se, da smučanje po gozdu zahteva določeno mero spretnosti in znanja, in če so snežne razmere slabe (skorja), potem je vijuganje med drevesi še neprimerno težje. Takrat nam še kako prav pride, če lahko sklenemo smuko po zasneženi cesti. Dovška Baba je tako res primeren cilj za začetnike in je navadno vedno obiskana. Podobni cilji pri nas v visokogorju (in v naši bližnji okolici) so tudi Javornik nad Tržičem, Peca in Obir iz Železne Kaple, Cima Bella (Lepi vršič) nad Ukvami, Svete Višarje nad Trbižem …

Seveda velja, da so ti vrhovi razmeroma varni, če smučamo po normalki, torej po najbolj običajni in najbolj smučani smeri. Takoj ko zapustimo to območje ter se usmerimo za kakšnimi bolj samotnimi vijugami, se lahko hitro znajdemo v veliko bolj zahtevnem (in tudi bolj nevarnem) okolju. A ko se zasvojimo s turno smuko in te cilje že dobro poznamo, se naravno ozremo tudi na pobočje visoko nad gozdno mejo. Tam se tista prava turna smuka šele začne, saj so pobočja za smuko bolj prostrana, razgledi daljši, okolje bolj slikovito … a žal je tudi nevarnosti več.

Visoko nad gozdno mejo
V mehkem snegu, po sneženju, nas ogrožajo plazovi. Ko se sneg preobrazi, so v trdem snegu nevarni zdrsi na izpostavljenih krajih. Snežne razmere se vedno spreminjajo, plazovitih pobočij se tako večinoma lotevamo spomladi, ko je sneg lepo uležan in predelan v globino. A razmere se spreminjajo tudi čez dan: zjutraj je lahko pomrznjeno, popoldne pa lahko pozno spomladansko sonce tako zmehča snežno podlago, da nastane nevarnost plazov gnilega snega. Ni moj namen strašenje, ampak nevarnosti je treba pri turni smuki vzeti v zakup in narediti vse, da jo čim bolj zmanjšamo, tako da izberemo razmeram primeren cilj, primerno uro, ne nazadnje tudi, da se nam sredi ture ni težko odločiti, ko je treba turo zaradi prevelike nevarnosti pravočasno prekiniti.

Priporočljivih srednje težkih turnih smukov pri nas je veliko. Kriteriji so različni, kot smo si različni turni smučarji: od povsem smučarskih (prostrano pobočje s čim manj ovirami, razgiban teren s prelomnicami, primerna strmina …) do splošno gorniških (panorama z vrha, slikoviti razgledi, odmaknjenost, višina …). Nekaj najlepših turnih smukov po mojem izboru bi bilo: z Zelnaric skozi krnico za Kopico, s Kredarice skozi krnico Za Cmirom v Vrata, poznopomladanska smuka s Kredarice v Kot, s Kanjavca čez Bohinjska vratca v Krmo, izpod Bovškega Gamsovca v Vrata, s Križa v Vrata, izpod Turna pod Razorja v Mlinarico, s Kotovega sedla v Tamar, s Stola v Poden. Na italijanski strani Julijcev je več lepih smučarskih ciljev nad Montaževo visoko planoto, najbolj obiskana sta Vrh Strmali in Škrbina nad Cijanerico. Veliko lepih spustov nas čaka tudi v bližnji avstrijski Koroški, v Visokih Turah se lahko v okviru srednje zahtevnosti smučamo tudi s tritisočakov. Omenil bi Hocharn s širokim in razgibanim pobočjem, ki postreže s številnimi možnostmi in ki v primernih razmerah ponuja eno najlepših turnih smuk v naši okolici.

Zahtevni turni smuki
Strmina in izpostavljenost sta glavni merili, ki nam določata nadaljnje preskoke v težavnosti turnega smučanja. Zelo priljubljena in privlačna turna smuka z Grintovca na Kokrško sedlo glede na strmino ni tako posebno zahtevna in prav to podcenjevanje je lahko usodno. Čeprav je Grintovčeva streha razmeroma položna, pa je izpostavljenost takšna, da tam zdrsa, ki ga ne ustavimo pravočasno, ne preživimo, saj dobesedno pademo čez steno. V mehkem snegu nevarnosti niti ne čutimo, saj se ob padcu takoj ustavimo. Če pa se znajdemo na pomrznjeni snežni odeji, je naša pozornost veliko bolj usmerjena na prepadne pečine, ki padajo s strehe.

Južno pobočje Krna, ki je prav tako zelo priljubljen turnosmučarski vrh, je bolj strmo, a ni izpostavljeno prepadom in ga zato prevečkrat podcenjujejo. Strmina je od vrha navzdol zelo enakomerna, pobočje široko in visoko ter brez izravnav in brez večjih ovir. Naklon popusti šele slab kilometer pod vrhom. V trdem je lahko vsak zdrs, ki ga ne ustavimo takoj, usoden, saj se glede na teren ustavimo šele daleč spodaj nad planino. Zato na vrhu raje počakajmo, da sonce sneg primerno zmehča.

Težji turni smuki navadno postrežejo z mešanico zgoraj naštetega: menjavajo se strmi in položni odseki, izpostavljeni predeli in tudi obvezni ožji prehodi skozi grape in podobno. Nekaj lepih in zelo priporočljivih zahtevnih turnosmučarskih ciljev: Stenar skozi Sovatno, Jalovčev ozebnik, Kladivo s Pungrata, Stol skozi Janeževo rižo, Koroška Rinka skozi Turski žleb, severno pobočje Ojstrnika, Mojzesov žleb nad Zajzero (varianta nad Špranjo), zahodni vrh Špika nad Nosom, s sedla Planja skozi Livinal del Buinz … Ankogel v Visokih Turah zasluži prav posebno obravnavo, saj se ga da zelo zanimivo »zašpiliti«.

Z žičnico se pripeljemo na vrh smučišča, ki leži na južnih pobočjih, od tam smo v dveh urah na vrhu in odsmučamo na zahodno stran v dolino Böckstein, ki je dobra dva kilometra niže. Možna je smuka prav z vrha skozi zahodni ozebnik, velika večina pa začne smučati z Malega Ankogla ali s sedla pod njim. Nazaj do avta se vrnemo z železnico skozi tunel, ki vodi pod glavnim grebenom Visokih Tur.

Alpinistično smučanje
S strmino se povečuje tudi izpostavljenost, vmesni prehodi postanejo v splošnem še ožji in še bolj strmi, pogled v dolino je vse bolj vrtoglav … v tej smeri gredo nadaljnji preskoki v zahtevnosti turnega smučanja. Pri strmini blizu 45 stopinj govorimo o alpinističnem smučanju. Ko si tak naklon s pomočjo trikotnika predstavljamo za mizo, je to čisto nekaj drugega, kot je to potem videti v živo. Ko si enkrat v tako strmem pobočju, je pogled v dolino zelo zračen in čisto vsak zdrs ali padec je lahko usoden, tudi če so razmere idealne.

Zelo priporočljivi, lepi in manj zahtevni alpinistični spusti so: Rokavski ozebnik, s Škrnatarice v Gulce, s Prisojnika na jug, Žleb Hude police, s Špika nad Špranjo na vzhod, z Grintovca po Grapi na Jame, z Vrtače v Poden, v Karnijcih recimo Monte Volaia in še posebno Coglians s čudovito razgibanim in širokim pobočjem pod kar precejšnjo vršno strmino.

Po uvodnih okušanjih strmih pobočij nas nekatere vse to tako zasvoji, da nenehno iščemo in ves čas spremljamo razmere na vse bolj strmih vesinah, ki nas vabijo k zračnim zavojem. Posebno vabljive so obsežne »flanke« (zlasti po širini), ki ponujajo čim manj ovirano smuko, kajti basanje s smučmi po ozkih žlebovih ni ravno prijetno in še manj smučarsko opravilo. Razmere na tako zahtevnih terenih pa so ključnega pomena, in ko jih ujamemo, je lahko »vrtoglava« smuka nekaj posebnega. Težava je tudi iskanje prehodov med vesinami, ki jih je v strmem terenu vedno manj – včasih ustreznega prehoda sploh ne najdemo, smuka pa vseeno vabi. Takrat moramo s prehodom opraviti po nesmučarsko. Včasih je dovolj sestop peš, včasih se je treba čez skoke spustiti po vrvi.

Sijajni alpinistični spusti od srednje do višje zahtevnosti, ki jih po trenutnem navdihu priporočam »zasvojencem«: s Kanjavca po Aerotiku na najvi­še ležeče jezero v Dolini sedmerih jezer, s Pihavca na Luknjo, z Jalovca skozi Loški žleb, z Mangarta na sedlo (več možnosti na vršni glavi), s Koritniškega Malega Mangarta v Loško Koritnico, z Visokega Kanina po južnem grebenu, z Vrha Laške planje v Zadnji dol, z Viša po severovzhodni debri, s Špika nad Plazom in z Vrh Brda nad Montaževo visoko planoto, z Nabojsa v Špranjo, z Obirja mimo Zvonika, s Skute po Streži na Male pode, Povnova dolina v Kokrski Kočni, z Užnika v Hudo jamo … V širši okolici priporočam obisk južnih pobočij Hochköniga, kjer je kar nekaj lepih spustov podobne zahtevnosti. Za še bolj razsežne vesine bo potreben obisk Osrednjih Alp.

Zahtevnost smučanja se od tod še stopnjuje glede na vsa že omenjena merila, a nekje moramo končati in pustiti prosto pot vašemu smučarskemu in gorniškemu znanju in seveda domišljiji.

Marko Kern