Planinski vestnik - Brane Pahor: Spet bom zamudil, pa ravno danes, ko me malce pred Kranjem čaka kar šesterica, sem premleval sam pri sebi, ko sem mrzlično začel pripravljati čaj, na katerega sem se spomnil tik pred odhodom. Preskočil sem stopnice, »na brzino« zmetal opremo v avto in oddrvel proti dogovorjenemu mestu.

Na koncu Vrat odprejo se nebesa,
v steno vseh sten zazrejo se očesa,
v ponos Slovencem od nekdaj tam stoji,
junak je vsak, kdor v njej pomeri si moči.

Nedelja, 27. april 2008. Nekoliko že pozabljen praznik, za mene pa velik dan. Stane me je poklical en dan prej in kar malce zajecljal sem, ko sem ponovil za njim: »A, a, a Slovenska, ssseverna stena?« Spopasti se s steno, in to še v zimskih razmerah povrhu, le ni mačji kašelj. Stena je bila vedno nekje proti vrhu seznama mojih želja, da mi le leta ne bi prehitro odpihnila mojega seznama.
Zima je par tednov pred tem še zadnjič pomahala z repom, nasulo ga je kar nekaj tam gori, tudi mraz še ni popustil. Razmere so torej obetale veliki finale odhajajoče zimske sezone. Zamudil sem le nekaj minut, a vseeno sem se ekipi oddolžil z jutranjo kavico na jeseniški obvoznici.

Do stene

Dolina Vrat je mirno in spokojno pričakala rojstvo novega dne. Vrata, kako simbolično ime za odpiranje nečesa novega, lepega, skrivnostnega. Minilo je že veliko let, ko so tudi meni Vrata odprla pot v čudoviti svet gora. Kot veliko rojakov sem tudi sam začel svojo gorniško pot z vzponom na Triglav. Po Tominškovi smo se podali na Kredarico in kar na jok mi je šlo naslednji dan, ko nas je ledeni dež pregnal v dolino in smo se morali kar podvizati, da smo še varno sestopili čez Prag v dolino.
Škrlatno obarvana Dolkova špica se nam je že smejala skozi visoke krošnje smrek, ko smo parkirali na parkirišču tik pred Aljaževim domom. Tudi okoliške vrhove je že objemalo sonce, le Stena je bila še skoraj v celoti v senci, kakor da bi hotela še bolj poudariti svojo resnost in spoštljivost, ki smo ju ji bili dolžni izkazati. Iz avtov smo pričeli vlačiti številne kose opreme in kar precej je je bilo treba za naš podvig. Spreletelo me je ob pogledu na številne, strmo padajoče zasnežene žlebove in nisem si znal predstavljati, kje bomo v njih našli prehode. Štorkljaje so odmevali naši koraki, ko smo se bližali poti čez Prag. Trije med nami so namreč na ramah nosili še smuči in njihova obutev je ostalim ponujala kar simpatičen zvok. A nič zato, oni so se pa nam smejali, ko so kasneje odsmučali v dolino. Začetne plošče poti so bile že kopne in s pomočjo vlažnih klinov smo se potegnili čez prvi prag. Sledile so prve snežne strmine, zato so dereze na prvem varnem mestu odromale iz nahrbtnikov na noge, pripravil pa sem si tudi dva cepina.
Med natikanjem derez sem se zavedel, da me z njimi čaka zanesljivo najtežja preizkušnja do sedaj, zato so mi misli nehote zbežale na prvi krst z njimi. Z Mojčem, ki je bil takrat že precej izkušen, sva se neko krasno januarsko soboto namenila na Grintovec. In ko sem ves ponosen prisopihal na vrh, mi je ponos v trenutku splahnel, saj sem tam ugledal možakarja s prav luštnim štirinožnim prijateljem ob sebi. »Vsaj slikaj me tako, da se kužka ne bo videlo,« sem takrat prosil prijatelja, ki se mi je hudomušno smejal, ko sem mu podajal aparat v roke.
Snežni jeziki so nam prav spretno nakazovali smer med skalnatimi otočki, poraslimi s travo in z redkim ruševjem. Le zadnjemu med njimi se nekako nismo mogli ogniti in smo se v nekakšnem »otroškem drytoolingu« prebili ponovno na sneg, kjer nas je na desni strani že čakal vstop.

V steni

Tam ni bilo več šale, a že ob vstopu sem ohranil mirno kri, saj nas je uhojena gaz vodila strmo navzgor do od daleč vidnih redkih macesnov, ki jih je teta zima povsem oropala jesenskih barv in topline ob pogledu na njih. Sledilo je prvo resno mesto. Korak za korakom smo se obrnjeni k bregu spustili nekaj metrov navzdol, čemur je sledilo dolgo prečenje v desno, ponovno gor, vseskozi pa smo že kar uživali v utrjenih stopinjah, a koncentracija je bila popolna. Kilometri, ki sem si jih nabral z zimskim Triglavom, Jalovcem, Skuto, Bosovo ter Wisiakovo grapo, so mi tu prišli še kako prav. Tik pred Belimi platmi pa nas je pričakal kar resen skok. Med dvema ogromnima skalama se je šopirila strma grapica, ki od daleč ni delovala hudo, a ko sem se ji približal, se je kar lepo postavila pokonci. Bogdana in Lado, izkušena alpinista, sta bila hitro čez. »Bo šlo?« sta zavpila navzdol. Z obema cepinoma sem zasekal v skoraj povsem trd sneg ter nato naredil prvi korak. Še dvakrat sem ponovil vajo in že sem bil ponovno v lažjem svetu.
Do Belih plati, katerih široke skalnate plošče so bile le redko posejane s snegom, so nas privedle komaj za čevelj široke stopinje. To je bilo ključno mesto, zato Lado in Bogdana nista spraševala več, temveč sta previdno splezala naprej ter višje pripravila varovanje, Miro, prav tako prekaljen maček, pa je počakal spodaj.
Šele tu sem si malce oddahnil, ko sem čakal na vrsto, da se pripnem na vrv. Ozrl sem se v prepad in opazoval, kako globoko spodaj se je vila ozka dolina Vrat, kako daleč se mi je v soncu prešerno smejala Dovška baba. Zavedal sem se svoje majhnosti, utripal sem kakor drobcena zvezda sredi jasne noči. V primerjavi z mogočno steno je bila le moja želja velika, želja po premagovanju samega sebe, kajti stena se ne da premagati, lahko te samo sprejme ali zavrne, to pa je v veliki meri odvisno od samega tebe.
Irena je bila prva na vrsti, kar dobro ji je šlo in meni je bilo takoj lažje, ko sem se približal Miru, ki je imel že pripravljeno vrv, da se privežem nanjo. Od same treme pa se še privezati nisem znal več in Miro je takoj sprevidel mojo zadrego, me umiril ter me navezal. Miro je prav tak, kakršnega sem si ga predstavljal, preden sem ga spoznal tistega dne; umirjen, resen, vreden zaupanja. Njegova knjiga Preizkušnje se me je močno dotaknila in težko si je predstavljati vse tisto, kar ga je doletelo v življenju. Ko sem bil enkrat pripet na vrv, je psiha delovala povsem drugače in z lahkoto sem splezal krajši skok, posut s kamenjem ter z drobci ledu. Lado mi je namenil svoj značilni vzpodbudni nasmeh in kmalu smo vsi napredovali naprej.
Raznolikosti, dinamike, predvsem pa sledenja varnih stopinj v snegu, ki jih je nato ponujala stena, kar ni in ni bilo konca. Samo še prehod čez Bučarjevo steno, na katere levi in desni so se bohotile ozke in dolge ledene sveče, in že smo se znašli v zadnji prostrani Slovenski grapi.
Zlesti čez njo je bil pravi užitek, saj je bila povsem zalita s snegom, in verjel sem Tomaževi pripovedi, kako je bilo tam v zgornjem delu leto poprej, ko brez Mirovega varovanja ne bi prišel varno čez. Pa ne da je že vsega lepega konec, sem razmišljal, ko mi je v široki, skoraj izravnani krnici Tomaž pokazal tisti dan edini možni izhod iz stene, to je Prevčev izstop.

Naporni izstop

Ob pogledu na prisrčno, ravno prav strmo grapico se mi je kar zasmejalo, ko sem se skoraj »prilepil« na Ireno in Staneta, ki sta krenila pred menoj. Toda stena se ni dala kar tako, preizkusila me je še zadnjič in prav njen zadnji izpit je bil fizično najtežji. Korak za korakom sem zabadal konice derez v sneg ter si ob tem pomagal z dvema cepinoma. Stane se je kmalu »odlepil« in čeprav s smučmi na hrbtu ga je neizmerna mladostna energija kar odplavila višje. Žleba pa ni in ni hotelo biti konec, noge so postajale vse težje, počivati pa si nisem upal, saj je bil sneg čedalje trši, strmina pa je še kar naraščala.
Staneta sploh nisem več videl, Irena pa se je precej pred menoj začela prebijati iz sence v sončni del izstopa. »A bova kmalu čez?« sem zavpil še s komaj slišnim glasom. Opazila je mojo utrujenost ter odvrnila: »Še malo, Brane, še malo vzdrži pa bova zunaj!« In njene vzpodbudne besede so mi vlile zadnje atome moči, da sem se končno pretolkel na rob. Kakšno olajšanje, kakšno veselje, stiskali smo roke eden drugemu, le še Tomaž in Miro sta stopala iz globokega žrela robu naproti.
Ob malici, ki je sledila, smo veselo čebljali, dokončno smo se lahko oddahnili, v notranjosti pa sem bil popolnoma prevzet od tiste značilne radosti in ponosa na pravkar opravljeno dejanje. Sem lahko dočakal še kaj lepšega, kot stati na robu mogočne stene, ozirajoč se proti v soncu bleščečim martuljskim goram, ki so bile v belo pražnje oblečene in so nežno božale moje oči? Tam so bile napisane moje prve najlepše zgodbe, tam sem pustil svoje prve odsanjane sanje. Večino s prijatelji, kajti brez njih ne bi imel s kom deliti svoje sreče; le s pravimi prijatelji sem se spustil v raziskovanje njih skrivnosti in skupaj smo srkali njih lepote.

Eni s smučmi eni pa »peš«

Samo neskončno bela in neskončno modra barva sta odsevali v naših očeh, ko smo se sredi deviške, neizmerne snežne preproge pomaknili naprej. Začuda se tudi nam, ki smo bili brez smuči, ni prav nič udiralo in ko smo začeli pogledovati proti vrhu očaka, je nenadoma vsem zastal dih. Nekoliko nižje od vrha so se proti dnu spuščale štiri pike. Bili so štirje smučarji, ki so smučali po t. i. Millerjevemu kaminu. Nekako na sredini pobočja so se v varni razdalji ustavili ter nato v kratkih zavojih počasi odsmučali proti dnu. Ob drzni predstavi, kakršne res ne vidiš vsak dan, smo vsak svoj komentar podali šele takrat, ko je bilo le-te dokončno konec.
Prav himalajsko navdihnjena je bila naša stara dobra znanka Rjavina, ki nas je pozdravila, ko smo se približevali Staničevemu domu. Osamljena koča z zaprtimi vrati se mi je od daleč zazdela kakor bajta, na katero sta naletela Janko in Metka v svoji pravljici, le da so gozd v našem primeru zamenjale bele poljane, do koder je seglo naše oko.
Tam smo malo postali. Irena in Stane sta se veselo kepala in počenjala vragolije v snegu. Ob pogledu na bližnji Begunjski vrh me je zamikalo, da bi izkoristil pavzo ter skočil na vrh, ki se mi je tako rekoč ponujal na dosegu mojih nog. A prav nihče ni želel tisti dan oskruniti Stene, tudi jaz ne. Stena je bila tisti dan naša pot, izpolnila je vsa naša pričakovanja in nihče izmed nas ni imel prav nobene potrebe, da bi si lahko zaželel še kaj več.
Po krajšem počitku je sledil le še sestop v dolino za Cmirom. Na svoj račun so tedaj prišli tudi naši trije turni smučarji. Kar zavidal sem jim, ko so vijugali po že nekoliko razritem pobočju navzdol, preostali pa smo se prelevili v vlogo pešcev ter se zakadili za njimi. Kjer se je le dalo, smo smučali kar s čevlji, saj je sneg, ki je bil še ravno prav trd, to z lahkoto dopuščal. Skromna višina ter višje temperature so nas le v zadnjem delu »pocukrale« z udiranjem v sneg preko kolen, preden smo se začeli izgubljati v kopni stezici, obkroženi z na gosto posejanimi bukvami. Ob potočku na koncu poti, ki je že veselo žuborel v pomladnem navdihu, me je od daleč zagledal Primož in mi veselo prišel naproti. Kar žarel sem, ko sem mu povedal, kje sem bil, še bolj pa sem bil presenečen, ko sva se ponovno rokovala ob odkritju, da je bil on eden izmed četverice, ki je presmučala Millerjev kamin. Res je, mešanica poguma, drznosti in izkušenj pri njem nima meja.
Prav prijetno nas je grelo pozno popoldansko sonce v hrbte, ko smo dvignili vrčke z rumeno tekočino na klopeh zunaj ob Aljaževem hramu. Z mislimi sem bil še vedno v steni, zavedajoč se, da najlepše šele pride, saj sem postal bogatejši za lep spomin, ki ga bom vedno nosil s seboj.

Brane Pahor