Knjiga za raziskovalce manj znanih kotičkov naše dežele.
Marjan Bradeško
Privlačna Slovenija
Kmečki glas, Ljubljana 2009
Vodja projekta: Savina Dreu
Prevod: Mojca I. Bradeško
Oblikovanje: Stane Oblak
Tisk: Tiskarna Impress
ISBN 978-961-203-351-4
COBISS.SI-ID: 245479424
Trda vezava, 20 cm x 24 cm,
128 strani, 140 barvnih fotografij,
slovensko-angleško besedilo
24 EUR
Marjan Bradeško je s to knjigo ubral neko novo pot in prav to želi tudi od svojega bralca. Noče ga voditi kakor vodnik, temveč z lepo fotografijo in plastičnimi opisi povabiti k raziskovanju manj znanih in turistično neobremenjenih predelov Slovenije. Hrupu turističnih biserov se celo nalašč ogne in spodbuja k iskanju notranjega miru na sprehodih, ki zaposlijo čutila in misli. Spotoma predstavi tudi kulturno dediščino, posebnosti in kulinariko krajev, ki jih bralec raziskuje. Trideset zanimivih predelov, enakomerno razporejenih po celi državi je knjiga zajela. Lahko bi jih še kaj več - a vendar, za vsakega od njih bo bralec avtorju hvaležen. Če se mu bo le pustil povabiti ...
Knjiga je vzporedno napisana v angleškem prevodu Mojce Izgoršek Bradeško, zato je zanimiva tudi za tujce.
Dušan Škodič
Poglavje za pokušino:
Trenta
Dolina iskalca Scabiose trente
Skrivnostna dolina, ki se zavije med gore tako ostro, da z vrha na vrh niti ne opaziš, da so nekje vmes globoke sence. Prežeta z življenjskimi sanjami znanega gornika dr. Juliusa Kugya. Najti Scabioso trento, cvet hrepenenja, simbol iskalcev! A je v tej dolini in v pobočjih nad njo neodkritega še mnogo.
Kajti vsako leto je za odtenek drugačna. Eno zimo Soča povsem presahne, drugo zimo jo mraz ujame tako, da kakšen tolmun spremeni v zaledenelo jezero.
Pomlad se toplo priplazi po dolini gor z Jadrana kdaj že aprila, naslednje leto gore s svojih bokov otresajo plazove še maja. Poletje – enkrat hladno in z oblaki po vrhovih, drugič vroče, da noge kar same poiščejo hlad Soče in zabredejo vanjo. In jesen – eno leto izžareva še tja v november, naslednje pa sneg zavije okoliške gore v zimsko gluhoto že prav zgodaj. Zato se v Trento lahko odpraviš kadarkoli, pa bo vedno nova – stara znanka. Tam, kjer postane le pretesna in preveč senčna, jo pač ubereš v breg – denimo pri Vrsniku gor na planoto pri Vasi Na Skali, pa še naprej v samotni Dol pod Plazmi. In tam razmišljaš: »Kdaj je najlepše tu gori?« Ne vem. Spomladi, ko med belimi snežnimi jeziki cveti rumeni jeglič in se s prvih zelenečih dreves oglašajo kukavice? Poleti, v razkošju zelenja, nad katerim se beli skladovito skalovje? Bo treba še priti! Da vidiš jesen! Pa zimo, ko se stena odene v beli pajčolan in se skale sramežljivo skrijejo za ledeno ogrinjalo.
Pa doline še zdaleč ni konec, Trenta se zavije okrog Trentskega Pelca vse do izvirov Soče. Pravi, obiskani in oboževani je le eden, tisti modrozeleni pod skalami Travnika. A kogar korak zanese še navzgor, povsem v zatrep doline, Zapoden ji rečejo, bo našel slapove in vodo, ki se zliva z idilične planine Zapotok. Ovčji zvonci so na njej že zdavnaj utihnili, tam gori zveni le še tišina.
Ob Soči, ki je v Trenti še vsa mlada, so se rojevale bajke. Kako se ne bi, ko pa so gorski grebeni tako visoko nad dolino, da se zdijo že povsem blizu nebeškemu svodu. Zlatorog, bitje z zlatimi rogovi, je mladega lovca zapeljalo v smrt. Hrepenenje po ljubezni? Po lepoti gorskega cvetja? Po drznosti? Kogar premami ta klic, bo s previdnim korakom doživel slast izpolnitve svojih sanj visoko v sončnih pobočjih. Kdor ostane v dolini, mu bo Soča pela v akordih reke, ki ve za najbolj prefinjene odtenke pesmi gora.