Dušan Škodič 06.07.2009 07:30 1444 0

Prebrali smo: NEVARNA IGRA (Paul Pritchard)

Končno sem jo utegnil izpuliti s police in ni mi bilo žal. Soparno vreme preteklih dni res ni bilo primerno za kaj bolj pametnega, kot je prebiranje knjige v senci belokranjskih brez, da srkanja spenjene limonade niti ne omenjam ...

Že po nekaj straneh me je Paul dobil s svojo direktnostjo in življenjsko nasičenimi stavki, s katerimi gradi svojo plezalsko zgodbo vse od časa otroških barabij do prisilne upokojitve.

Tako kot ni prizanašal samemu sebi, ne prizanaša niti drugim. Ničesar ti ne zavija v celofan in nikoli ti s cenenimi dišavami ne prikriva vonjav, ki si jih med branjem ustvariš v svoji glavi. Kri je kri in drek je pravi drek!
Sploh ni razloga, da mu ne bi verjel, kako je kot smrkavec za stavo jedel polže in konjske fige - da ne izgubljam besed o neumnem dogodku, ko je z vrha stene kamnoloma, v katerem so balvanirali, na plezalce zabrisal prižgano steklenico bencina. Par let za tem je bil že med njimi in se jim pomagal čuditi, kakšne vse vrste idioti tlačijo to zemljo, a pomembno je bilo, da se je našel.
Prišle so velike stene in nevarna igra je stekla …

Pripoved je, ne glede na vse, ves čas odkrita do bralca in do sebe, zato je eden od uvodnih stavkov, da je bolje zapraviti svojo mladost, kot pa z njo ničesar ne storiti, popolnoma prilegajoč se rdeči niti. Zaradi tega Paula brez težav razumemo in mu ne zamerimo slabosti, ki se jih izpove.
Treba mu je priznati, da ima tako jajca kot dušo. Vse ostalo pa je tisto, kar je v življenju najlepše – naključje.

Dušan Škodič

Sidarta: Nevarna igra - Paul Pritchard