Turni - Uroš Feldin: Tretji dan start na Ljubelju, kamor naju je nazaj pripeljala Anita, spet ob 4.20, kar je očitno bila že stalnica.
... Preden sva stopila na vitko Košutico, sva najprej osvojila še Rjavo peč in Grunt, dol do Hajneževega sedla pa se potem prebiješ čez dve jeklenici in po kar ozkem grebenu. Potem pa res prava ferata na greben Košute, ki je naš najdaljši gorski greben, direktno gor na Veliki vrh. Do Škrbine, ki je najnižja točka grebena, sledijo še Toplar, Kofce gora, Malo Kladivo in mogočno Kladivo, s katerega se po ozkem grebenu spustiš do Škrbine, kjer naju je že čakal šerpa in spremljevalec Marjan s težkim nahrbtnikom. Skupaj smo nadaljevali po Košuti. Po vrsti si sledijo Pungrat gora, Pišenca, Klada, Tegoška gora, Užnik ( s katerega smo lahko opazovali plezalce na ferati na sosednjem severnem spektakularnem skalnem stolpu Cjajniku), Perilnik, Macesje, Ostrv in še kralj Košute - Košutnikov turn. Odsek med Perilnikom in Turnom je kar zahteven in ni za tiste, ki imajo probleme z višino. Spustili smo v smeri Gamsovk, stopili na njen zahodni stranski vrh, Zahodna Gamsovka pa je kot rečeno ostala pobožna želja. Vratolomen in strm spust do idilične planine Zgornja Dolga Njiva, kjer sta čakala šerpi Lea in Janez. Spet dopolnitev zalog, Marjan se je poslovil in odšel z njima v dolino, midva pa strmo navzgor na Obliče in Tolsto Košuto. Še posebej Vzhodni Oblič ima kar zahteven pristop, ki sva ga opravila z vzhodne strani. Preden sva se vrnila dol na planino še skočiva na Malo Košuto in že je tu kosilo. Juha, mesna rižota, zelenjavna rižota, solata in druge dobrote nama je postregla Anda, ki sicer rada hodi v Himalajo in ve, kako se temu streže. S polnimi trebuhi sva nadaljevala na Plešivec in Pečovnik, po spustu v smeri Komatevre pa naju je na stari, skoraj porušeni graničarski karavli gostil šerpa Klemen. Nato sva se po zelo strmem jugozahodnem razu prebila in zadnje metre tudi dobesedno preplezala Virnikov Grintovec. Šlo je za las. Spustila sva se po običajni poti v smeri Jezerskega. Tam naju je za hip pozdravila Anita. Nato sva prešla mejo, ker naju je tam čakal domačin Iztok in nama pokazal pristop na Roblekov vrh, potem pa naju je še spremljal po avstrijski strani v smeri Pristovškega Storžiča. Pred zaključnim vzponom smo se poslovili in odhitela sva na vrh. Tam sta se nepričakovano prikazala Klemen s hčerko Nino ( Klemen je vrhunski gorski tekač, turno smučarski reprezentant in dvakratni rekorder SPP), ki sta naju prišla bodrit. Vesela sva bila presenečenja. Po lažji ferati smo se spustili v smeri Jezerskega vrha, nasproti nam je prišla še Anita in ob 20.40 sva zaključila etapo. Osvojila sva še 26 vrhov, vse skupaj sva jih imela na kontu že kar 78. Ostalo jih je torej zgolj še 25 za zadnji dan. Toda vremenska napoved je slaba, zelo slaba. Anita naju je odpeljala na zaslužen počitek na Jezersko, saj so nama rezervacijo nočitve na Pavličevem sedlu neprofesionalno stornirali, ker jo nisva dovolj zgodaj potrdila. Kako naj bi že ob opoldne vedel ali nama bo uspelo zvečer priti do Pavličevega sedla?
Predvidoma zadnji dan sva startala na istem mestu, kot sva ga končala, na Jezerskem vrhu, celo še pet minut kot običajno. Toda še preden sva dosegla zaselek Bela pod Pavličevim sedlom, do kamor se je treba spustiti daleč v dolino z Jezerskega vrha in je na samo 800 metrih nadmorske višine, naju je že začel močiti dež. Brez nahrbtnikov in z dežniki sva hitela proti Pavličevem sedlu in spremljevalnemu avtu. Tam sva se opremila s pelerinami in vsem potrebnim, vzela nahrbtnike in dežnike, se poslovila od Anite in odšla v neprijetno in mokro goščo. Če sva v prejšnjih treh dneh hodila večino časa pa markiranih planinskih poteh, po dobro uhojenih graničarskih poteh, po očiščenem mejnem pasu, po skalovju, po kamenju, je bilo sedaj tega nepreklicno konec. Odsek od Pavličevega sedla do Olševe je grozen. Poti ni, orientiraš se zgolj po mejnih kamnih, kar je zelo zamudno, včasih očiščen mejni pas je sedaj v glavnem zaraščen, sploh v tem letnem času, ponekod je tudi neprehoden zaradi podrtih dreves, predvsem pa imaš praprot najmanj do pasu ali pa so zelo visoke trave, če pa še dežuje, piha veter in temperatura vztrajno pada, potem je to smrtonosen koktajl. Mokra do kože sva bila v trenutku, s pelerinama sva se komaj prebijala po izjemno strmem pobočju od Rigeljskega vrha navzgor na Sadovnikov in potem še na prav tako strm Covnikov vrh. Kasneje so Borovnikov, Pastirkov, Kolarjev in Strevčev vrh popolnoma neizraziti in sploh ne veš, kdaj si zares na vrhu. Pred Potočko zijalko, ki je na začetku grebena Olševe, naju je zaradi popolne premočenosti in padca temperature že tako zelo zeblo, da sva samo še razmišljala, kam se rešiti, da se ne podhladiva. Edina možnost je bila, da se čimprej spustiva precej dol z grebena v Podolševo na turistično kmetijo Rogar, čeprav to ni bilo v planu. Nekako sva uspela priklicati tudi najinega šerpo Rolanda, da se ni povzpel in naju ni čakal v Potočki zijalki. Dobili smo se pri Rogarju, kjer smo potem skupaj preživeli 4 ure na toplem in na suhem, nama so oblačila in ostalo nekako posušili, v mokrih spodnjicah in sposojenih majicah pa sva si z Janezom za mizo v jedilnici privoščila kmečki narezek in požirek žganega. Dež sicer ni ponehal, še vedno pa je rosilo in pršelo. Končno smo krenili v smeri Potočke zijalke, toda že na Obel kamnu, ki je najzahodnejši vrh grebena Olševe, smo bili spet mokri in tudi temperatura na skoraj dva tisoč metrih je bila zelo nizka. Na Govci, najvišji točki Olševe, smo se ustavili za sekundo in v teku nadaljevali s spustom, tudi zato, da bi nas manj zeblo. Vse skupaj je bilo eno samo mučenje, brez trohice užitka. Prebili smo se do Govševe planine, ki je izhodišče za drug, prav tako grozen odsek, skoraj na las podoben tistemu med Pavličevem sedlom in Olševo. Nekako smo preživeli Kosov, Kukužev, Jelenov in Mozganov vrh, vmes pa je še Snežnik, torej pet neizrazitih vrhov med Olševo in Peco in se spustili ob 17.40 na planino Luža na avstrijski strani. Popolnoma premočeni in povsem premraženi, tresli smo se kot kuzle. Dež je končno povsem ponehal. Na planini nas je pričakal vrhunsko pripravljen šerpa in kuhar Nejc, ki nas je nasitil z odličnimi testeninami in slaščicami, predvsem pa še prej preoblekel v suha oblačila in obutev. Sam sem imel na sebi tri majice, jakno in trojne nogavice. Kljub temu nas je še vedno zeblo tako zelo močno, da druge rešitve kot, da se čimprej zatečemo v planinsko zavetišče pri Kumru v Koprivni, ki je čisto blizu, sploh ni bilo. Konec že tako zgodaj in to še pred grebenom Pece!? Ta dan sva kljub silnemu trudu osvojila zgolj 14 vrhov. Po eni strani razočaranje, po drugi pa veselje, da si živ, na toplem in na suhem. Pri Kumru so dobro poskrbeli za naju, odpočila in naspala sva se, v ponedeljek zjutraj pa nisva hitela kot ostale dni, saj nama je ostalo samo še 11 vrhov. Celo turistični zajtrk sva si privoščila.
Peti dan sva startala s planine Luža proti Peci šele ob 7.05. Na grebenu Pece so zvrstili: Veška Kopa, Bistriška Špica, Križnik, Končnikov vrh, Velika Glava, Kordežova glava in Mala Peca. Mimo Koče na Peci sva se konkretno spustila v dolino v Park Kralja Matjaža, kjer so nama postregli z odličnim kosilom. Preko Pikovega, kjer je bila koča zaprta, sva se spustila v Črno. Dolgo časa sva hodila po asfaltu od Mušenika preko Žerjava do Jazbine, kjer je izhodišče za zadnji pravi vzpon ( kar 1.200 višinskih metrov) na Uršljo goro. Neverjetno, kakšen preobrat, ko sva hodila po asfaltu je bilo izjemno vroče, prejšnji dan pa bi se skoraj podhladila.
Vzpenjala sva se mimo Koče na Naravskih Ledinah, takoj zatem osvojila stoti vrh – Naravski vrh, se vzpela še na Plešivec, ki je najvišja točka Uršlje gore. V koči še zadnji sendvič iz nahrbtnika, potem pa hitro dol v smeri Kala, kjer sva stopila še na Mali vrh in na zadnji vrh – Plešivško kopo ( Kozarnico). Ob 18.45 pa nama je že mahala Anita pred Poštarskim domom v Selah pri Slovenj Gradcu. Cilj je bil dosežen, z Janezom sva odlično sodelovala in se dopolnjevala, predvsem pa timsko delovala za uspeh. Vsekakor so k uspehu pripomogle tudi najine dolgoletne izkušnje na različnih ultraških projektih.
Kaj še reči za konec? Sanje so uresničene, prečenje osrednjega grebena je bilo enkratno doživetje, zelo sem užival vse dni, razen nesrečne nedelje. Predvsem tudi to, da najina pot ni bila dolga samo 120 kilometrov, kot se navaja v publikacijah glede dolžine verige od Trbiža do SG. Upoštevati je namreč treba, da sva opravila kar 103 vzpone in 103 spuste, kar močno podaljša razdaljo. Nekatere pristope tudi nisva opravila z zahodne strani, ampak sva kakšno goro skoraj obkrožila in opravila pristop z južne ali z vzhodne strani. S športno uro sem sicer beležil podatke, zadnji peti dan pa mi je že dopoldne zaradi popolnoma izpraznjenih baterij odpovedala v smislu merjenja, potem pa mi še ni uspelo prenesti podatkov, upam pa, da še ni vse izgubljeno in da obstaja še kakšna rešitev. Po mojem občutku in po najinih zmožnostih, koliko km sva sposobna premagati dnevno, je skupna razdalja zanesljivo kar nekaj preko 200 km. Povsem zanesljiv podatek, ki sem ga dnevno beležil, pa je, da sva premagala najmanj za cca 16.000 višinskih metrov vzponov. Na praktično vseh vrhovih, razen na nekaterih povsem neizrazitih in nezanimivih v nedeljskem dežju in mrazu, sva se tudi slikala. Janez je fotke že objavil na spletni strani hribi.net (trenutne razmere/ Karavanke/tema).
Posledice? Kolikor vem, Janez ni nič omenil, da bi kaj imel. Sploh pa je to mašina – stroj za neprekinjeno hojo. Prav zastrašujoče in spoštljivo. Poimenoval sem ga - tovariš K24!
Pri meni je bilo pa takole: oba mezinčka na nogah sta bila v prav ubogem stanju, še posebej tisti na desni nogi, zredil sem se za 4 kile, ker sem imel noge prav nesramno otekle, ampak vse to se je že zdavnaj uredilo. Zgolj počeno rebro mi še intezivno nagaja, najbolj pa imam akuten problem v obliki abstinenčne krize, ki bo verjetno trajala vse dotlej, dokler ne bom spet na kakšni Ultri ...