Matjaž Čuk: 2. septembra 2012, (5.) etapa Dhamkane (2260 m) - Kolti (1480 m)
Nepalec vedno uporablja najkrajšo pot ...
Jutro je oblačno, a ne dežuje.
Položna, široka pot nas vodi med žuborečimi potočki navzgor. Hodimo počasi. Vlažno je in soparno. Visoko nad dvatisoč metrov smo, a kapljice znoja kljub temu prav hitro pritečejo izpod čela. Danes nismo vprašali koliko je do vrha prelaza.
Dolge serpentine blatnega kolovoza sekajo številne bližnjice. Nepalec vedno uporablja najkrajšo pot. Nikoli nisem videl še nikogar, ki bi šel naokrog, pa naj bo bližnjica še tako strma in nerodna. Velikokrat bosi ali s preprostimi natikači nosijo svoje težke tovore po strmi stezi, medtem ko le nekaj metrov stran vodi udobna, položna pot.
Nad nami se svetlika, gozd se razredči, znamenje, da se bližamo vrhu prelaza. Še nekaj strmih metrov in po treh urah stopimo na prelaz Porakhe Lagna (2710 m).
Razgleda na visoke gore ni. Čas monsuna je in če bom želel videti skrivnostne zahodne nepalske gore, bom moral priti sem še enkrat. Letos so v ospredju drugi cilji in te kraje sem si izbral za pokušino, da vidim ali je nepalski zahod res tak bav-bav. Hodimo peti dan in brez posebnih težav naj bi danes prišli v vas Kolti. Domačini razumejo nepalsko, so prijazni in gostoljubnji in še vedno nam je uspelo najti hrano in prenočišče. Torej, nepalski zahod ni tak bav-bav in sem bom še prišel. Mnogo ciljev in izzivov me še čaka v teh skrivnostnih, neobljudenih krajih.
S prelaza se pot strmo spusti. A le za kratek čas. V čajnici ob poti si privoščimo okusna sveža jabolka, pravkar utrgana z drevesa.
Ko pridemo v prvo vas se pot položi. Tudi danes se ustavimo na kosilu. Čakanje nanj je čas za počitek in priložnost za moje učenje nepalskega jezika. A priznam, poti so dolge in naporne, vroče je in moja volja za učenje v tem času kar nekam izpuhti.
Po kosilu posije sonce. Vroče je kot v peklu. Za grebenskim robom nas preseneti stranska dolina, ki jo preskočimo kar po zraku – dolg eleganten viseči most se pne na drugo stran, več kot sto metrov nad reko.
Spet se spustimo navzdol, tokrat do manjše rečice, ki je brez mostu. Pravi užitek je bresti po hladni vodi z utrujenimi nogami. Človek bi ostal kar na sredi in užival ...
A resničnost je drugačana. Treba je obuti nogavice in težke čevlje in hajdi v strmi breg - v najhujši pripeki. Uf, kako kratka je pot od užitka do trpljenja! Pred nami so prve hiše, a še kar nekaj časa traja, da pridemo v razpotegnjeno vas Kolti.
Hiša, pred katero se bohoti tabla z napisom Shani Hotel in mamljivimi jedmi narisanimi pod napisom, bo nocoj naš dom. Razen solidne sobe s tremi posteljami in okusnega dal bhata od vseh teh "obljubljenih" dobrot ni bilo nič ...
Po večerji me vodič preseneti s prošnjo, da bi še jutri ostali tu. Nosač je dobil žulje na nogah že drugi dan, v tistem groznem deževnem dnevu in vsak dan je slabše.
Priznam, da mi prav nič ne diši ta nepredvideni počitek, toda nosača nujno potrebujem. Dobro ga poznam in vem, da ne bi stokal za vsako malenkost. Dolga je pot pred nami in če bi trmasto tiščal naprej, bi se mi to lahko kaj hitro maščevalo.
Torej, jutri je dan počitka.
Hoja 6 ur. Vreme zjutraj in dopoldne oblačno, popoldne delno jasno, ponoči dež, vroče in soparno. Temperatura zunaj 23,8 °C, v sobi 25,5 °C. Prenočevanje v hotelu Shani, v vasi Kolti (1480 m).
Matjaž Čuk