Matjaž Čuk: 5. septembra 2012, etapa Saga Chour (1240 m) - Tirtha Sain (1310 m)
Pijem in pijem, a kot bi bil sod brez dna - vedno sem žejen ...
Danes prvič ponoči ni deževalo. Jutro je delno jasno.
Odhajamo prej kot zadnje dni, čeprav dobro vem, da bomo boj s soncem izgubili. Reka Karnali Nadi bo naša sopotnica naslednja dva tedna z nekaj dni naše nezvestobe, prav do meje s Tibetom.
Hitimo. Vsaka minuta šteje. Ogromna je razlika med senco in soncem. Tista svetla črta, meja med svetlobo in senco, neusmiljeno leze navzdol. Po uri in pol je dirka končana. Priznamo poraz.
Hoja ni naporna. Pot vodi v glavnem vodoravno, le tam, kjer so strme pečine se oviram umakne po naravnih prehodih. Na teh mestih je zanimiva in slikovita, mestoma vklesana v skale, s čudovitimi pogledi na reko globoko spodaj. Karnali Nadi zavija v desno, s severa priteče hudourniški pritok, pobočje se izravna. Na tem prijaznem kraju je našla svoje mesto velika nepalska vas, Kowari.
Ustavimo se na kosilu. Izborim si chowmine, kitajsko različico špaget. Prijetna sprememba je to. Dobim dve porciji, pa še okusno je. Moja fanta se seveda bašeta z dal bhatom, kot vsak dan.
Za dobro urico smo se rešili ubijajočega sonca, a kaj ko je sedaj še močnejše, mi pa moramo na pot. In nihče od nas ne ve, koliko časa bomo še hodili. Po mojem zemljevidu nas čaka hudo dolgo popoldne.
Iz prijetne sence preproste domače gostilne stopimo v vročo realnost. Najprej navzdol, čez viseči most, na drugi strani pa seveda spet navzgor, kot je to običajno v Nepalu. Gor in dol, dol in gor vodijo neštete poti. Na milijone kilometrov. Dežela rek, dolin in gora. In poti, ki jih je ustvaril človek, da bi se povezal z drugimi ljudmi, da ne bi ostal sam in izoliran. Vsepovsod, kjer je le mogoče, so kot lovke hobotnice razpredene te poti, ustavili jih niso niti najvišji prelazi.
Sonce žge neusmiljeno, mi pa hodimo in hodimo. Kapljice znoja polzijo povsod, s čela, z nosu, na oči. Huda žeja me muči že od prvega dne. Pijem in pijem, a kot da bi bil sod brez dna – vedno sem žejen. Kaj bi dal za hladno bistro studenčnico, a kaj ko je to v teh vročih krajih le pobožna želja!
Okrog treh popoldne se ustavimo v majhnem naselju, gruči skromnih hišk ob reki. Z užitkom počasi srebam čaj in sem vesel, da sem se lahko za trenutek umaknil vročemu soncu.
K meni prisede vodič in začne pogovor.
Tu sta dve poti, pravijo domačini. Zgornja čez prelaz Muni Lagna in spodnja po dolini ob reki Humla Karnali Nadi. me pouči.
Hmm, spodnja pot po tej vročini mi prav nič ne diši ...
Jaz bi šel raje po zgornji. odgovorim. Kaj pa vidva?
Tudi midva! pritrdi vodič.
Odlično, zmenjeno! Danes ostanemo tu, jutri gremo navzgor. zaključim kratek pogovor.
Zadovoljen sem. Prihranili smo si triurno današnje "mučenje" in vsem je prav. Pa še po poti, po kateri hodi le redkokdo in me zelo mika, bomo šli.
Popoldne je vroče in dolgočasno. Prevroče za delat – pisanje dnevnika ali učenje nepalščine. Zato ždim v senci in počivam.
Naša sobica je danes zelo majhna in topla. Uspe mi zaspati, a se še pred polnočjo zbudim ves premočen. Termometer kaže preko 28 stopinj. Premetavam se po postelji, nikakor ne morem zaspati nazaj. Moram ven na zrak.
Oddidem do bližnjega mostu. Topla oblačna noč je. Vse je mirno in tiho. Mala vasica spi. Rahel vetrič prijetno hladi. Skoraj uro sem zunaj. Nato grem nazaj v posteljo.
Zaspim in se zbudim ob štirih. Mama je že vstala in nam pripravlja zajtrk. V postelji polenarim do petih.
Hoja 7 ur. Vreme zjutraj delno jasno, čez dan jasno, zelo vroče. Temperatura zunaj 26.8 °C, v sobi 28,4 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Tirtha Sain (1310 m).
Matjaž Čuk