Matjaž Čuk: 10. septembra 2012, (13.) etapa Kharpu (2120 m) - Simikot (2950 m)
Konec skrivnostne poti - prišli smo v mesto Simikot ...
Jutro je oblačno.
Pred nami je še zadnje dejanje "skrivnostne" sedemdnevne poti iz vasi Kolti, zaključni vzpon v mesto Simikot. Sedaj jo dobro poznamo. Poleg naše poti sta vsaj še dve možnosti – pot okrog ob reki Karnali in pa direktna pot iz Koltija na sever, ki ostaja moja želja in izziv za prihodnja leta.
Dan začnemo zgodaj. Hoje je danes morda še najmanj, le dobre tri ure so nam obljubljali, a vzpon je strm in brez sence in močno sonce bi nam utegnilo zagreniti dan.
Pol ure še sledimo reki Karnali, nato pa zavijemo desno v stransko dolino. Lepa pot vodi mimo osamljenih hiš, v eni od njih se ustavimo na čaju.
Pred nami je sedaj od daleč vidno strmo pobočje, ki ga lepa steza premaguje v številnih serpentinah. Iz čisto oblačnega jutra, ko je kazalo celo na dež, se je v dobri uri prav za nas prismejalo sonce, ki želi biti naš zvesti sopotnik pri hoji navkreber. Tako je prav vsak dan, ko se začnemo vzpenjati. Mi smo ga malce manj veseli. Saj ne, da bi se ga branili – upam, da nam bo sijalo tudi takrat, ko bo mrzlo in si ga bomo želeli in ga potrebovali.
Sploh nam je bilo vreme v preteklih dneh zelo naklonjeno. Od monsuna, ki sem ga pričakoval, je bilo bore malo. Mokri smo res bili, a ne od dežja, pač pa od vlage, soparnosti in vročega popoldanskega sonca.
Steza pripelje na greben odkoder je lep pogled v dolino. Vzpona pa še ni konec. Še dobre pol ure imamo do prvih hiš.
Simikot, velika nepalska vas ali malo mestece je eno najnedostopnejših pomembnih krajev v Nepalu. Z ostalim svetom ga povezuje morda komaj pol kilometra dolga pristajalna steza, ki je prav letos dobila pomembno pridobitev, asfalt. Na njej pristajajo manjša letala, seveda v veliki odvisnosti od vremena. Peš je do sem od zadnje ceste vsaj deset dni hoda.
Številne trgovine ponujajo čuda stvari, v glavnem je to poceni roba iz bližnjega Tibeta. Po glavni ulici se sprehodimo do vrha mesta – a glej ga zlomka, hotela za nas ni. Vodič pravi, da ni nikjer prostora. Čudno, menda ne bomo tu spali v šotoru? Po petnajstih minutah se le najde nekdo, ki nas pelje v stransko ulico, kjer imajo prosto sobo.
Popoldne mi mine hitro. Malce počivam, izberem odvečno opremo, ki bo ostala tu, pišem dnevnik. Napolnim vse baterije, celo internet se najde. Zelo počasen, a dovolj, da pregledam pošto in nekaj domačih strani.
Danes bomo spali v posteljah s pravimi rjuhami.
Moj strah, ali bomo prišli in kako bomo našli pot v Simikot, se je izkazal za odveč.
Hoja 3 ure. Vreme zjutraj oblačno, čez dan delno jasno. Temperatura zunaj 19,5 °C, v sobi 21,1 °C. Prenočevanje v hotelu, v mestu Simikot (2950 m).
Matjaž Čuk