Matjaž Čuk: 26. septembra 2012, etapa Rodikot (2410 m) - Puma Lekh (3060 m)
Puma Lekh, vas, ki jo bo vodič pomnil celo življenje ...
Z običajnim zajtrkom začenjamo pot.
Najprej strmo navzdol po ozki stezički do reke, potem pa – ja, spet navzgor! Danes precej, precej težje ...
Utrujenost od včerajšnje dolge poti je prišla za nami. A nič ne pomaga. Naslednji prelaz Apsia Lekh, tisoč metrov nad nami, je današnja visoka ovira.
Noge le stežka premagujejo strmino, nekako nočejo navzgor. Počasi, res zelo počasi, pa bo šlo. Strmina se bo unesla kot vedno in mi bomo prišli na vrh. Le da morda malo težje, kot zadnje dni.
Po prvem strmem vzponu lepa pot preči hudo travnato strmino. Poševno sonce vrtoglave strmali naredi še grozljivejše. Čez most prečkamo reko in nato vstopimo v senco gozdov. Strmina se poveča in spet grizemo počasi v breg. Na razpotju zgrešimo pravo pot, zato se po polju in šavju dvigamo nekaj deset metrov. Le malo višje prispemo do prvih hiš, še pol ure naprej je naslednja vas. Vodič zaman povprašuje po "hrani" – hrana tu pomeni riž – za kosilo dobimo le juho.
Pot se za nekaj časa položi, nato pa še enkrat strmo dvigne. Ko prispemo na rob in mislimo, da smo že na prelazu, nas preseneti še zadnja strmina, sto metrov po vročem soncu. Apsia Lekh, neugledna, komaj 3200 metrov visoka pregrada, je bila danes za nas kar zahteven cilj.
Odločimo se, da bomo prespali v prvi vasi na drugi strani. Melcham je danes za nas predaleč. Ne za naše noge, ampak za našo glavo.
Puma Lekh je slikovita, a sila skromna nepalska vasica, ki čepi na razglednem pomolu, visoko nad dolino. Šteje kakih trideset hiš. V eni od njih je vodič našel naš današnji dom. Starejša ženica, ki nas gosti, je povedala, da riža tukaj nimajo in da lahko dobimo le mleko in čapati. Tudi sobe nimajo, spali bomo na strehi, pod milim nebom.
Vodič je ves nesrečen. A ne zaradi sobe, to ga še najmanj briga. Žuli ga, ker nimajo riža in ne bo dobil "hrane". Celo popoldne je slabe volje.
Pred vročino se umaknemo v skedenj. Ležimo in se pogovarjamo. Iz luknje, čisto blizu mene prileze na plano siva, debela miška. Ups, prijateljica, si prišla pogledat, kdo je prišel na obisk? glasno vprašam. Moja fanta pa v smeh.
V tem mesecu smo si pridobili številne prijatelje. Miši, komarje, tečne muhe, vroče sonce, reko Karnali Nadi. Vse to so naši prijatelji.
Sonce je zašlo in treba bo poskrbeti za večerjo. Kupimo dvajset jajc. Nosač je odšel v kuhinjo, kjer bo spekel čapatije in zavrel mleko.
Kako pripravljena jajca bi jedel? me vpraša vodič.
Jaz, najraje ocvrta! odgovorim.
Vodič oddide v kuhinjo. Čez nekaj minut se vrne.
Žal ne bo mogoče. Tu nimajo niti kapljice olja! mi sporoči.
Torej oba zelo dobro veva, kakšna jajca bomo jedli ...
Kuhalnik že brni. V posodo roma vseh dvajset jajc. Trda tema je že, ko nosač prinese velik lonec z mlekom, v katerem je nadrobljen čapati. Ravno, ko se bašemo z zadnjimi jajci, pride stara ženica.
Kaj bi rada? vprašam vodiča.
Prišla je povedat, da je dobila riž. odgovori.
Ha, ha, zdaj, ko smo se najedli kot boben, ha, ha! še dolgo v noč odmeva naš smeh.
Po večerji si z vodičem posteljeva posteljo pod milim nebom. Nosač bo spal na stelji v skednju.
Kdo bo ugasnil luč? sprašujem vodiča, ko gledava točno v polno luno.
Bog, odgovori.
Ob polnoči me zbudi lajež psa. Poskušam zaspati nazaj. Obračam se. Ne gre. Že tretjo uro laja isti pes, brez prestanka. Ne morem razumeti, kako more tako dolgo lajati. Proti jutru le zaspim.
Ob petih je konec. Zbudi me prvo ropotanje vaščanov, ki so začeli svoj delovni dan.
Vasico Puma Lekh si bom zapomnil po slabem spanju pod milim nebom in po tem, da je to prva vas v Nepalu, kjer ni bilo mogoče dobiti riža.
Vodič jo bo ohranil v večnem spominu. Tudi čez petdeset let, ko bo že vse pozabil, se bo spomnil, kje ni dobil "hrane" ...
Hoja 5 ur. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 7,1 °C. Prenočevanje pod milim nebom na strehi nepalske domačije, v vasi Puma Lekh (3060 m).
Matjaž Čuk