Matjaž Čuk: 8. oktobra 2012, (41.) etapa Munesangu (2780 m) - Tamtu (3065 m)
Tu bi prej srečal medveda kot turista ...
Spal sem kot angelček. Deset ur. Zjutraj bi še, priznam. A moram vstati.
Danes sem zadnji. Moja fanta se že bašeta s tsampo. Standardna juha za zajtrk, še nekaj požirkov vročega čaja in gremo.
Petnajst do sedmih zapuščamo glavno pot, ki vodi v Dolpo in odhajamo novim pustolovščinam nasproti. V naslednjih dveh tednih bomo hodili po poti, ki jo pozna le redkokateri turist. Iz mesta Jumla vodijo poti čez pokrajino Dolpo v nižine le preko visokih prelazov. Eden izmed njih je skrivnostni Chakhure Lagna (4050 m), zadnji visoki prelaz na moji poti. Malo, zelo malo podatkov mi je uspelo zbrati o njem. Zemljevidi se temu območju izogibajo, tako da bomo prepuščeni lastni iznajdljivosti. Upam, da bomo našli zapleteno pot v Baglung.
Jutro je jasno in mrzlo. S pospešenim korakom se grejemo po senčni poti. V dobre pol ure smo pri prvih hišah vasi Napani, še enkrat toliko potrebujemo skozi razpotegnjeno vas do zadnje hiše.
Zdaj gre zares. Udobne, položne poti je konec. Strme serpentine zavijejo v gozd. Veliko podrto drevo na sončku je primeren prostor za prvi počitek danes. Nato pa spet navzgor, strmo, strmo. Po dveh urah vzpona pridemo iz gozda na plano. Pokažejo se prvi snežni vrhovi. Globoko pod nami je dolina iz katere smo prišli, nad nami pa so širne planjave. Še naprej grizemo po strmi poti navzgor. Razgledi so vse lepši. Na grebenskem robu se prvič pokaže prelaz. Ups, kako daleč je še ...
Pobočje se je sedaj povsem položilo. Široka pot vodi daleč, daleč proti oddaljenem robu, kjer slutimo vrh. Počasi izginjajo kilometri pod našimi nogami, tista točka tam zgoraj je vse bližje. Že smo na poslednji strmini, ki se mi je zdela še uro nazaj, ko sem jo prvič zagledal, tako neskončno daleč.
Točno po petih urah stopimo na prelaz Chakhure Lagna (4050 m). Razgled na vse strani je čudovit. Kanjiroba je glavna gora, ki pritegne poglede nase. Idilo moti le močan veter, ki piha naravnost v obraz.
Pot navzdol je razločna in dobro vidna. Kamnito in malce dolgočasno pot si popestrim z gamsjo stezico, ki vodi po strmem, valovitem grebenu in je mestoma zračna in izpostavljena. Po pol ure se združi z glavno potjo, po kateri prideta vodič in nosač.
Sedaj se spuščamo skupaj. Pod nogami se melje kamenje, utrujeni smo že, treba je paziti na vsak korak. Hodim počasi in previdno. Hiške, ki so bile z grebena čisto majhne, so vsako minuto večje. Če so spodaj ljudje, bo to naš današnji dom. Sedaj smo že tako blizu, da vidim dim in slišim govorjenje.
Ob dveh smo na cilju. Vodič potrdi, da se tu da dobiti večerjo in streho nad glavo.
Dovolj je bilo za danes, odločim. Ostali bomo tu.
Popoldne se pooblači. A meni je to prav malo mar. Želel sem si lepega vremena čez ta prelaz in dobil sem ga.
Pred večerjo z vodičem pijeva rakši. Paše. Zaslužila sva si ga. Dolg, zanimiv in naporen dan je za nami.
Lačen sem. Danes nismo še nič konkretnega jedli. Komaj čakam na dal bhat.
Večerja pade na plodna tla. Zalijem jo z dvema skodelicama vročega domačega čaja. Z nosačem vztrajava na toplem ob ognjišču do osmih. Vodič je odšel takoj po večerji spat.
Hoja 7 ur. Vreme jasno, popoldne delno oblačno, občasno pretežno oblačno, zvečer jasno, vetrovno. Temperatura zunaj 5,2 °C, v sobi 9,8 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v kraju Tamtu (3065 m).
Matjaž Čuk