Matjaž Čuk: 10. oktobra 2012, (43.) etapa Daha (2090 m) - Khara (1265 m)
Turist gre mimo, ups, to moram pa videti!
Zjutraj je čisto, umito jutro. Brez enega samega oblačka. Kot da se ne bi nič zgodilo.
Tisti s trdnim spancem niti ne vedo, da se je kaj dogajalo. Le posamezne lužice izdajajo, da je nekaj vendarle bilo.
Prav vesel sem, da smo se zbudili v jasno jutro. Vedno imam rajši sonce, čeprav vem, da bo danes vroče in nam bo morda zagrenilo popoldne. Brez sonca ni življenja, topline, senc, lepote – dan je pust in dolgočasen. In vseeno raje malo potrpim, si nekajkrat obrišem znoj s čela, kot da bi gledal v sive, turobne oblake.
Danes nas prvi sončni žarki ujamejo že pred osmo, a užitke hladne sence koristimo v presledkih vse do devetih.
Pot je čisto drugačna kot včeraj. Širne gozdove in dolino brez življenja zamenjajo slikovite vasi, živo zelena riževa polja, nasadi ječmena, ajde in koruze. Otroški živžav odmeva iz raznobarvnih hiš. Pestrost pokrajine dopolnjujejo preprosta živahna oblačila nepalskih deklet. Nič ne stoji, vseskozi se nekaj dogaja. Vsakdo nekaj dela ali nekam hiti, od najstarejšega do najmlajšega.
Hodimo ob reki Sama Khola, o kateri še predvčerajšnjim ni nihče ničesar vedel ali so navajali čisto drugo ime. Danes se je izkazalo, da moji zapiski le držijo. Pot je lepa in udobna, a iz minute v minuto postaja bolj vroča. Sence ni, tudi oblakov ne. Hodimo že peto uro in komaj čakamo na počitek, da bomo lahko sedli, kaj pojedli in popili. Gremo mimo nekaj hiš, vodič sprašuje – tu ni ničesar za nas.
Točno opoldne le prispemo v veliko vas, Sephu Khola (1490 m). Dobimo hrano, ribo za priboljšek in predvsem pijačo. Privoščim si vodo, v katero stisnem sok limone. Nič me ne zanima več, niti ne skrbi, kaj se bo zgodilo. Predsodkov pred nepalsko vodo ni več.
Težko je spet vstati in oditi na vroče sonce, a moramo naprej. Seveda, nič ni nujnega, jutri je nov dan, a če želim kam priti, je treba hoditi. In tudi malce potrpeti, četudi je včasih težko in bi človek kje kar obsedel.
Popoldanska hoja je enolična, v glavnem navzdol. Reka se tako obupno počasi spušča, da se mi zdi, kot da ne bomo nikoli prišli do vasi Dalli, ki naj bi bila naš današnji cilj. V zadnjih dvajsetih kilometrih smo se spustili za borih dvesto metrov na višino 1300 m, kje je šele 900 ...
Po skoraj dveh urah od kosila prispemo do gruče hiš. Vodič ima prislonjen nahrbtnik, zraven je tovor nosača, torej, bomo tu prespali. Sedem ur hoje, čisto dovolj je bilo za danes ...
Vas se imenuje Khara.
Prijetno popoldne in večer preživimo pri številni nepalski družini. Tudi naša soba je čisto OK.
Ko zaide sonce je presenetljivo sveže za to višino. Vodič povpraša po komarjih.
Bili so, a so odšli! odgovori gostitelj.
Noč je mirna, precej mirnejša od včerajšnje.
Hoja 7 ur. Vreme sončno cel dan, popoldne vroče. Temperatura zunaj 16,1 °C, v sobi 18,0 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Khara (1265 m).
Matjaž Čuk