Matjaž Čuk: 11. oktobra 2012, (44.) etapa Khara (1265 m) - Radi (995 m)
Ko bi bil nekaj (deset) let mlajši, bi tudi jaz ...
Jutro je jasno.
Končno se je reka le pričela malo hitreje spuščati. Poleg sence, ki jo dajejo visoka pobočja nad njo, koristimo še senco gozdov. Ko po uri hoda pridemo na sonce, gozd izgine. Zanimivo, prej dvojna senca, zdaj ko bi si želeli gozda, ga ni več. In kot nalašč se je pot, ki je do sedaj vodila navzdol, ustavila na višini tisoč metrov in nikakor noče pod to mejo. Več kot pol ure se borimo s to višino. Ko že kaže, da bo padla, se vedno najde kak rob, le deset ali petnajst metrov višje – dovolj, da meja ostane nepremagana. Končno le popusti in prvič na moji poti smo na trimestni nadmorski višini.
Torej padli smo pod tisoč metrov. Še cel kup ravnin moramo prehoditi, da po slabih dveh urah pridemo v veliko vas Kalimati.
Tu ne vedo ničesar o naši nadaljni poti.
Gremo naprej. Dalli, težko pričakovani in nedosegljivi včerajšnji cilj je "pari", torej na drugi strani reke. In kar dobrih petdeset metrov višje, da ni prehitro in prelahko.
V preprosti čajnici si privoščimo prvi današnji počitek. Mlado dekle nam skuha izvrstne špagete in nas usmeri na pravo pot. Seveda le kam drugam kot na žgoče sonce izpod prijetne sence, kjer smo uživali zadnje pol ure. Po dolgi ravnini prispemo do mostu čez reko Thulo Bheri – na drugi strani je še ena ravno takšna.
Vročine se lotim z že preizkušeno taktiko iz reke Karnali – glavo pod mrzlo vodo in mokro brisačo za vrat. Drži pol ure, dokler se glava in brisača ne posušita.
Malo pred poldnevom prispemo v veliko vas Radi. Še pred kosilom se odločim, da bomo danes tu tudi ostali. Pred nami je vzpon na 2180 metrov visoki prelaz in v tej popoldanski pripeki se mi ne gre gor. Že sam pogled na makadamsko cesto, ki se položno dviga po odprtem pobočju, je nesimpatičen. Veliko lepši je pogled na razposajene otroke, ki goli ali v kopalkah skačejo in uživajo v bližnji reki. Tudi jaz bi, a sem mogoče že prestar za takšne vragolije ... Je pa lepo poslušati prešeren smeh, ki odmeva po vasi.
Popoldne lenarim v sobi. Okrog treh se z nosačem le odločiva, da greva na potep po vasi. Vodič je že zdavnaj odšel v "life".
Vas ni nič posebnega. Kot vsaka velika nepalska vas. Veliko je trgovin, lokalnih gostiln, žal tudi pijanih ljudi. Kot vsepovsod po svetu se nekateri ne morejo upreti skušnjavi opojnih hlapov.
Čisto na koncu vasi si privoščiva čaj. Prikupna mladenka nama postreže vsakemu skodelico dišečega napitka za bore 4 cente ...
Ob štirih sva nazaj. Le nekaj minut kasneje se prismeje vodič. Bogve kje je bil? Nisva ga videla, čeprav sva prehodila celo vas ...
Zvečer jem po dolgem času dva kosa, bolj shiranega piščanca. Nekaj mesa se je držalo kosti, ravno toliko, da ne pozabim, kakšnega okusa je. Zalijem ga s kozarcem rakšija.
Po večerji gremo kmalu v posteljo.
Jutri bomo zgodaj vstali. Čaka nas naporen dan.
Hoja 4 ure. Vreme sončno, cel dan, vroče. Temperatura zunaj 17,9 °C, v sobi 21,7 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Radi (995 m).
Matjaž Čuk