Matjaž Čuk: 15. oktobra 2012, (48.) etapa Tribeni (1470 m) - Kol (2050 m)
Tudi "superman" je samo iz mesa in krvi ...
Jutro je lepo in sveže. Počutim se dobro, zato po zajtrku odhajamo na pot.
Zapuščamo reko Sano Bheri, ki odhaja daleč navzgor v višave Dolpa, kjer izvira. Tudi mi gremo v gore, po dolgem času. Nekaj dni bomo sedaj sledili ožji, a bolj poskočni gorski rečici Uttar Gangi, ki se tik za vasjo Tribeni izliva v Sano Bheri.
Strma steza se vije po poraščenem pobočju. Počasi grizem v strmino. Res počasi. Vedno začnem počasi – ko se telo ogreje, stroj prične mleti. Žal danes ni tako. Mučim se navzgor, nekaj ne štima. Ni tiste lahkotnosti, moči. Zaostajam za vodičem. Kljub temu, da ne hodi hitro, ga ne morem ujeti. Ne vem kaj je narobe. Premišljujem zakaj nisem pravi, a odgovora ni.
Po dveh urah hoje se pobočje položi. Vodič in nosač me čakata na počivališču. Kake pol ure naprej je velika vas.
Z menoj nekaj ni v redu. Gremo v vas. Tam bomo naredili počitek in se odločili, kako naprej. povem vodiču.
Prav. odgovori.
Do vasi je komaj stometrski vzpon, jaz pa sopem, kot da bi premagoval "nevemkaj" ...
Ustavimo se pred hišo sredi vasi. Ne vem, če je vodiču uspelo najti hotel – trenutno me to prav nič ne zanima, saj imam sam s sabo dovolj problemov. Postalo mi je slabo, gre mi na bruhanje, a ne morem. Na stopnicah sedim kot kup nesreče, obupno se počutim. Kadar je meni slabo sem zelo bogi. Raje imam, da me kaj boli ... Pa ne bi zdaj dolgočasil o teh mojih "problemih". Vsako bolezensko stanje je težko in ga ljudje različno prenašamo, eni bolje, drugi slabše.
Po pol ure mi je malce boljše. Nosača prosim, če mi napihne mojo podlogo, rad bi nekam legel. V petih minutah je vse nared. Pomagajo mi po nerodnih stopnicah v drugo nadstropje, kjer je v sobici postelja. Sicer prekratka, kot ponavadi, a zame ta trenutek nekaj najlepšega na svetu. Uležem se in pokrijem s toplo spalno vrečo. Ups, čisto drugače, kot še pred nekaj minutami ...
Čez slabo uro pričnem razmišljati, kaj se danes dogaja z mano. Nič takšnega nisem pojedel. Če bi bila zastrupitev s hrano, bi bruhal.
Pomerim vročino. 37,6 sredi dopoldneva?! Že včeraj sem malo slutil na to. Popoldne bo slabše.
Naročim liter in pol mojega domačega čaja. Takoj vzamem dva lekadola. Še dva zvečer in zjutraj, potem pa upam, da bom spet zdrav ...
Lani sem jo na težkem, 62-dnevnem trekingu, brez enega samega dneva počitka - odnesel čisto brez vsakih težav. Letos pa ... No, naj tudi moja fanta vidita, da nisem "superman", da sem tudi jaz iz mesa in krvi.
Popoldne mi je že dolgčas in tudi malo lačen sem že, kar je dober znak. Vstanem in stopim na bližnjo teraso, da sploh vidim, kam sem prišel.
Kol je velika vas. Pravzaprav največja od vseh, kar smo jih obiskali letos. Ljudje se ukvarjajo s poljedelstvom in predvsem živinorejo. Toliko živali na kupu še nisem videl. Kokoši, ovce, govedo, koze, pujsi ... Prav pri vsaki hiši. Vas je imela menda nekoč elektriko. Sedaj ne dela, ostali so le drogovi in žice. Precej hiš nima niti solarnih celic. V celi vasi ni niti enega samega stranišča. Vas pa je dolga in hiše se držijo tesno skupaj. Sila nerodna reč ... Upam le, da bom imel nocoj s prebavo mir.
Družina, pri kateri bivamo malce po nesreči, saj bi morali danes v Shero, je zelo gostoljubna in prijazna. Zelo lepo so me sprejeli, kljub bolezni.
Za spomin naredim fotko moje bolniške postelje.
Sredi popoldneva pojem nekaj koščkov jabolka, nato grem spet počivat. Proti večeru me še malce kuha, upam, da bosta še dve dozi Lekadola in vroč čaj zadosti. Večerjam mojo juho in pol krožnika riža.
Še pred temo grem v posteljo. Noč je dolga in nemirna. Koncert vaških psov je večglasen in neprekinjen. Ko mi uspe zadremati pa me mučijo neke bedaste sanje.
Je že tako. Kadar pride eden, jih je vedno več na kupu ...
Hoja 3 ure. Vreme sončno, popoldne delno oblačno, vetrovno. Temperatura zunaj 10,6 °C, v sobi 14,8 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Kol (2050 m).
Matjaž Čuk