Matjaž Čuk: 17. oktobra 2012, (50.) etapa Shera (2160 m) - Masa (2790 m)
Čudna so pota domačinov in uganka vasi Masa ...
Ups, konec je "počitka". Pred nami je spet običajen dan. Kaj običajen, vodič mi obljublja hudo naporen dan!
Osem ali devet ur bomo hodili jutri! mi je dejal včeraj popoldne, ko smo ležali v Sheri. Pripravljen sem. Fizično itak nikoli ni problem, treba je "poštimati" v glavi.
Trda tema je še, ko vstanem. Iščem primeren prostor za stranišče. Takrat, ko ga ni prebava dela kot šus! Vsak dan!
Odhajamo brez zajtrka. Vodič pravi, da je tu težko, da bomo jedli nekje na poti. Pot se počasi, komaj opazno vzpenja ob reki. Dolgo časa ni ničesar, po uri in pol pa le pridemo do prvih hiš. Ustavimo se na zajtrku. Prvič nas pobožajo topli jutranji sončni žarki, ki blagodejno vplivajo na naše počutje v tem mrzlem jutru.
V naslednji vasi, kjer naj bi jedli kosilo, menda ni nikogar! poroča vodič po pogovoru z domačini.
Ali kupimo nekaj hrane za na pot? sprašuje.
Prav, kupimo! odgovorim.
In kupi za vsakega dvoje piškote.
Z nami že nekaj časa hodi mlad fant.
Kam gre ta fant? vprašam vodiča.
V Burtibang! odgovori.
A danes? nejeverno vprašam.
Ne, ne, jutri! odgovori.
Do kam pa danes? sem še radoveden.
Danes pa v Dhoropatan. zaključi pogovor.
Hmm ... Kako v Dhoropatan, razmišljam. Čudno. To je tako, kot bi šel okoli riti v "varžet". Po mojih zapiskih in zemljevidu zavije pot navzdol v Burtibang v vasi Masa, tri ure pred Dhoropatanom. On pa gre tako okoli? Običajno hodijo domačini po najkrajši poti!
Zakaj gre naokoli v Dhoropatan? vprašam vodiča.
Domačini hodijo vsi po tej poti! je kratek odgovor.
Nič mi ni jasno. Vas Masa, kjer naj bi danes prespali, je sila skrivnostni kraj. Nekateri niso še nikoli slišali zanj, nekateri pravijo, da tam ni nikogar. Popolna zmeda. Pojma nimam, kje bomo danes spali, še manj, koliko časa bomo še hodili.
Po uri in pol pridemo do naslednjih hiš. Če me oči ne varajo vidim dim. In tam, kjer je dim, so ljudje. V bližini zalaja pes. Čudno. Sosedje iz prejšnje vasi so rekli, da tu ni ljudi ...
Pa so bili. In tudi kosilo smo dobili, ekspresno. Občutek imam, da sta mož in žena skuhala dal bhat zase, pa smo ga potem mi pojedli.
Kakorkoli že, siti odhajamo naprej. Smo na višini 2700 metrov, to je višina našega današnjega cilja. Opravili smo z vzponom, zdaj bomo hodili večinoma po ravnem. Pot je lepa široka ter udobna in poteka večinoma po gozdu. Vsenaokrog, daleč, daleč, do kamor seže oko so gore. Spodaj je reka, po pobočjih nad njo vodi pot. Nikjer ni izhoda, počutim se kot v kletki. Kot da nekaj dni ne bomo prišli ven iz tega začaranega kroga. Pa vendar Masa, ta skrivnostna vas, kjer naj bi pot zavila navzdol ne more biti tako daleč. Hodimo že pet ur in dolina se enkrat mora odpreti?!
Reka naredi velik ovinek v levo. Pot se ji zelo približa, a na obeh straneh so še vedno visoka pobočja. Po dolgem času srečamo človeka. Vodič vpraša, koliko je še do vasi Masa. O Masi ne ve ničesar, pravi pa, da je le še ura hoda do Dhoropatana.
Čez eno uro se ustavimo pri prvih hišah. Tole pa prav gotovo ni Dhoropatan, si mislim in vprašam vodiča, kam smo prišli.
Do vasi Masa imamo še uro hoje, Dhoropatan pa je še naslednje dve naprej! prevede odgovor domačina.
Kako tri ure do Dhoropatana, če je možakar še uro nazaj trdil, da je do tja le uro hoda??? vrašam.
Vodič le skomigne z rameni. Čisto v istem položaju je kot jaz, saj je tudi on prvič tu.
Po kratkem počitku se odpravimo naprej. Točno v eni uri smo na cilju. Prva uganka, vas Masa je razrešena. Masa je čisto običajna nepalska vas, kjer živijo vse leto ljudje in kjer nam je uspelo brez težav najti naš nocojšnji dom.
Jutri bo razrešena še druga – kje je izhod iz te kletke, dolge začarane doline.
Popoldne je mrzlo, zato ga preživimo v postelji, pod toplimi odejami.
Le večerja nas spravi ven, nato pa spet nazaj ...
Hoja 7 ur. Vreme dopoldne sončno, čez dan delno oblačno, občasno spremenljivo oblačno. Temperatura zunaj 2,0 °C, v sobi 9,9 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Masa (2790 m).
Matjaž Čuk