Matjaž Čuk: 8. decembra 2012, etapa Chyawabesi (320 m) - Tumlingtar (480 m)
Ne maram megle. Vse v njej je tako daleč, jemlje voljo ...
Enega krajših dni na trekingu začenjava zgodaj. Včeraj sva nalašč podaljšala načrtovano pot saj sem si v Tumlingtarju, na katerega me vežejo lepi spomini izpred mnogih let, ko sem tu pričel treking pod Makalu, zaželel prosto popoldne.
Razlog je preprost in življenski. Kraj leži na nizki nadmorski višini, tu je toplo, jaz pa imam umazane cunje in tudi topla voda v kopalnici bo prišla še kako prav.
Večerna megla se je zadržala celo noč in zavlekla v jutro. Vsaka stvar ima dve plati, dobro in slabo. Dobra je, da naju ne bo morilo sonce, ki zna biti v teh nižinah še kako močno, slaba, o njej sem že kar nekaj povedal, ko sva se prvič srečala z njo.
Ne maram megle. Vse v njej je tako daleč, jemlje voljo in energijo, ne vidiš nič. V megli so vse stvari na svetu enake, od največjih krasot do povprečnosti, da ne rečem grdih stvari. V naravi ni grdih stvari. So samo lepe in manj lepe. Grde so nekatere ponesrečene človeške stvaritve.
Megla bo najin današnji sopotnik.
Hodiva po širokem prašnem kolovozu tik nad reko. Pokrajina je pusta in dolgočasna. Tu nekje je verjetno najnižja točka najine poti, če ne bova šla ob reki Tamur še nižje.
Tako, kot sem imel o skrajnem zahodnem delu imam tudi tu sila površne in nezanesljive podatke. Opisi poti so stari, imena vasi približna, nadmorskih višin krajev ni. Tu ni gora, ni atrakcij, zato ni turističnih poti in posledično ni dobrih zemljevidov. Le kdo bi jih kupil? So le prastare karte, brez novih cest, ki tu v Nepalu rastejo čez noč, kot gobe po dežju. Bojim se, da se jim ne bom mogel v celoti izogniti ... Hmm, spet sem malo zašel s poti, a kaj, ko je ta še vedno pusta in dolgočasna in nimam kaj napisati o njej ...
Megla vztraja tudi ko se dvigneva dobrih sto metrov nad reko na široko makadamsko cesto, ki naju bo sedaj menda spremljala prav do konca, do Tumlingtarja. Samo piškave tri ure imava danes hoje a vleče se mi kot cel prejšnji teden skupaj! Končno so tu strnjene hiše in za ograjo letališče. Prišla sva v Tumlingtar.
Tri stvari pričakujem od tega kraja. Dobro sobo, elektriko za polnjenje telefonov in baterij ter vedro tople vode zame. Nisem zahteven. A marsikje na moji poti so bile to le pobožne želje.
Danes bom dobil vse troje. Dobro sobo že imam, elektriko tudi, vedro vroče vode so mi obljubili.
Najprej operem cunje, nato poskrbim za vedno lačni želodec, na koncu pa še zase. Sedaj sem prost.
Moja sobica, ki jo tokrat ne delim z nikomer, je prav prijetno gnezdece. Za pisanje dnevnika, gledanje fotk in videov, pošiljanje sms-ov ali preprosto lenarjenje.
Vodič še vedno toži nad bolečino v stopalu. Tudi danes je hodil s palico. Bojim se, da bo vsak nadaljni dan samo še slabše. Danes naj bi šel k zdravniku - a je sobota, v Nepalu dan počitka. Če do jutri zjutraj ne bo bolje, bo šel jutri. Na pot naj bi potem odšla šele po kosilu. To mi ne diši preveč, a mu moram to omogočiti. Lepo bi bilo, če bi skupaj končala začeto pot.
Nisem optimist. Ne verjamem v čudežno ozdravitev. Menim, da bi nujno potreboval tri do pet dni počitka, mirovanja brez hoje. Bomo videli. Če ne bo mogel nadaljevati poti, razmišljam, da bi jo končal sam. Vse druge možnosti so povezane z mučnim čakanjem.
Upanje umira zadnje. Držim pesti, da bi šlo na bolje.
Hoja 3 ure. Vreme dopoldne megla, popoldne delno jasno in spremenljivo oblačno. Temperatura zunaj 15,0 °C, v sobi 16,2 °C. Prenočevanje v hotelu Makalu, v vasi Tumlingtar (480 m).
Matjaž Čuk