“Po nekaj trenutkih navdušenja in jokcanja nastopi trenutek praznine”

Katarina Oblak: Pred 45 leti je alpinistoma Nejcu Zaplotniku in Andreju Štremflju uspelo tisto, kar dotlej v Jugoslaviji ni uspelo še nikomur. Tisto, kar je do takrat uspelo le 83 ljudem po vsem svetu. Povzpela sta se na vrh Mount Everesta, najvišje gore na svetu, in spisala nov mejnik slovenskega alpinizma.

Vrhunskega alpinista Andreja Štremflja smo za domačo kuhinjsko mizo ujeli konec aprila, še zadnji trenutek, preden se je znova odpravil v Nepal, v zavetje veličastne Himalaje. Tokrat je tja, na zadnjo aprilsko soboto, pospremil otroke, vnuke in nekaj drugih članov razširjene družine Nejca Zaplotnika. Soplezalca in prijatelja, s katerim sta se tistega opevanega 13. maja, davnega 1979, držala za ramena in točila solze. Za vso odpravo. Za vso Slovenijo.

Trinajstega maja mineva 45 let od vašega prvega vzpona na Mount Everest. Kako daleč se danes zdi 13. maj 1979? Kako živi so še spomini?

Neskončno daleč. Zdi se, da je bilo to v nekem drugem življenju. Star sem bil 22 let. Takrat sem komaj začel živeti. Ko je sin prebral knjigo, ki sem jo napisal, me je vprašal: “Ati, si ti živel v nekem drugem stoletju?” Daleč je, ja. Ampak spomini so še zelo živi. Večina slabih trenutkov z odprav sicer zbledi, ne zdijo se tako grozni, kot so takrat bili, tisti dobri pa ostanejo in so še vedno zelo močni.

“Sediva pri Kitajski piramidi in ne veva, kaj bi,” sta po uspešnem vzponu po radijski liniji sporočila ekipi, ki je nestrpno pričakovala vaš klic. Kaj se dogaja v človeškem telesu, ko po zahtevnih pripravah in nečloveških naporih ne nazadnje stopi na “vrh sveta”?

Veselje, najprej veliko veselja. Svoj uspeh sva doživljala kot uspeh celotne ekipe, ki je več tednov garala na gori. Po nekaj trenutkih navdušenja, trepljanja po ramenih in jokcanja nastopi trenutek praznine. Na hribu smo se veliko pogovarjali. Tudi o tem, kaj vse smo pripravljeni žrtvovati za to, da bi prišli na vrh – prst na nogi, prst na roki … Absurdne stvari. Samo o tem, kaj bomo delali, ko bomo prišli na vrh, pa nikoli. Niti besede. To željo je verjetno vsak skrival zase in jo gojil v svoji domišljiji.

V razmerah, kot sva jih imela midva, je veselje zelo kratkotrajno. Ko sva naredila nekaj fotografij, nastopi streznitev. Priti je treba še dol.

Sestop ni bil preprost, kajne?

Odločitev, kje in kako bova sestopila, sva pustila za na vrh. Nisva želela, da naju pred tem to obremenjuje. Vrh je sicer cilj, ampak pravi cilj je preživetje. Ko si na vrhu, si šele na pol poti. Včasih še manj. Tudi takrat je bil sestop dramatičen. Vmes sem padel, stemnilo se je, nisva točno vedela, kje je tabor.

Pa večer pred tem? Kaj se plete človeku po glavi, ko leži stisnjen v majhnem šotoru visoko nad 8.000 metri in čaka jutro, ko bo krenil proti najvišjemu vrhu na svetu? 

Tako visoko možgani ne delajo tako kot v dolini. Ne funkcioniraš normalno. Vse funkcije so upočasnjene. Ko je kisika premalo, je organizem zelo racionalen. Določene funkcije izklaplja. Že pripraviti se do tega, da vzameš gorilnik, ga prižgeš, vzameš posodo in jo napolniš s snegom ter čakaš, da se sneg stopi v vodo, ki bo tvoja pijača, je napor. Potrebuješ neskončno energije, mi pa smo bili zelo utrujeni. Pogovarjali smo se le o tem, kaj je treba pripraviti, kdaj bomo odšli. To ni sproščen večer, ker veš, kaj te čaka zjutraj. Vse je bilo na kocki. Bili smo naslednji na vrsti, da pridemo na vrh. Tako priložnost imaš samo enkrat v življenju in tega smo se zavedali.

Laična javnost ponavadi vidi le visoko stegnjene roke v zrak, nasmejane in ponosne obraze. Kaj vse se v resnici blešči v zamrznjeni solzi sreče, ki sta jo potočila na vrhu?

Pripadam generaciji, ki uživa, da se “matra”. Za nas je bilo to normalno. To smo vzeli v zakup. Seveda je bilo ogromno težkih trenutkov in preizkušenj, preden sva prišla na vrh. Za fotografijo, ki se danes zdi najlepša, je bilo potrebnega ogromno psihičnega in fizičnega napora. Vsaka fotografija ima zato neskončno vrednost. Ampak večina tega ne vidi. To je skrito. Mogoče ravno zato toliko alpinistov dobro piše. Na papir zlijemo tisto, česar nihče ne vidi.

Andrej Štremfelj je velik del svojega alpinističnega življenja pustil na papirju, v avtobiografski knjigi z naslovom Kristali sreče. Še pred tem, leta 2020, pa je izšla knjiga Objem na vrhu sveta, ki sta jo napisala skupaj z ženo in alpinistko Marijo Štremfelj.

Kaj je prvi uspešen vzpon na najvišjo goro sveta takrat pomenil za Jugoslavijo?

Za politiko je vsak športni uspeh dobrodošel, ker je to promocija za državo. Za narod pa … to je bila verjetno najbolj medijsko pokrita odprava vseh časov. Še branjevke v Sarajevu so se pogovarjale o nas. Novice z odprave so takrat prvič v zgodovini prihajale v domovino vsak dan, saj sta bila z nami dva radioamaterja, ki sta vzpostavila zvezo s Slovenijo. Prišla sva na vrh in čez eno uro so doma že vedeli, da nama je uspelo.

Veličina uspeha pa s sabo najbrž prinaša tudi odgovornost in določeno breme …

Za nas bremena takrat ni bilo. Samo plezali smo. To so bili zlati časi alpinizma. Vodja odprave, nekaj posameznikov na Planinski zvezi Slovenije (PZS) in nekaj ostalih članov, ki so bili vključeni v organizacijo, si je belilo glavo s financami, pa tem, koliko hrane potrebujemo in kako jo bomo spravili gor. Oni so imeli veliko odgovornosti in skrbi. Naša naloga je bila le, da splezamo na vrh. Lepo je bilo.

Kako močna je želja mladega alpinista, da se pridružite odpravi, ki je skušala postaviti nov mejnik za jugoslovanski alpinizem?

Želja je bila velika. Ogromna. Vsi smo sanjali o Everestu. Priti na vrh je bila le pobožna želja, o kateri sem sicer razmišljal, nisem pa bil nikoli prepričan, da mi bo to tudi uspelo.

Odprava leta 1979 je takrat štela 25 članov. Vrh ste osvojili štirje člani in vodja šerp, ki se je nato smrtno ponesrečil. Verjetno si ga je (približno) enako močno želel osvojiti tudi preostanek odprave. Čeprav jim to ni uspelo, so se nesebično veselili skupaj z vami.

Danes je nemogoče narediti odpravo, kjer 20 ljudi dela za to, da pride eden na vrh. Nemogoče, ker je egoizem po vsem svetu tako v porastu. Takrat je bilo to mogoče. Imeli smo zahteven cilj in zelo dobrega vodjo, ki sta bila sposobna pripraviti ljudi, da smo delali po principu “vsi za enega in eden za vse”. Nato se je začelo kalkulirati in takrat se veselje konča. Ko gredo danes plezat po dva ali trije, je to spet drugače. Točno vedo, da bolj, kot si bodo pomagali, več imajo možnosti, da preživijo in pridejo na vrh. V alpinizmu je prijateljstvo in tovarištvo na visokem nivoju, kljub temu da smo egoisti.

Po drugi strani pa danes na komercialne odprave v Himalajo in na Everest hodijo ljudje, ki nimajo tega vgrajenega v svojo osebnost. Prihajajo iz drugega sveta, kjer se neprestano kalkulira, in to počnejo tudi v Himalaji. Stopajo čez osebo, ki umira in je niti pogledajo ne, ampak pustijo, da umre. Njihov cilj je vrh in ne zanima jih, kaj se dogaja okoli njih. Dolinsko ekonomsko razmišljanje, kjer je egoizem v ospredju, so prinesli v Himalajo.

Dva dni za uspehom Zaplotnika in Štremflja so se vrha veselili še dva člana odprave Stane Belak – Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu. Slednji se je pri sestopu smrtno ponesrečil. Proti vrhu so bili namenjeni še Ivan Kotnik, Vanja Matijevec in Borut Bergant, vendar so namesto na vrh odhiteli na pomoči navezi, ki je sestopala.

Najvišji vrh sveta ste osvojili pri rosnih 22 letih. Ste imeli kdaj težave z občutkom, da ste že dosegli tisto največ, kar se v alpinizmu doseči da?

Ne, nikoli. Dve leti pozneje smo imeli velik cilj – razvpito južno steno Lotseja. Vedeli smo, da bo to bistveno težja naloga. Motivi so vedno bili. Vsaka generacija jih ima. Morda so vmes kakšne luknje, ampak potem se počasi spet izkristalizira. Izzivov v alpinizmu nikoli ne zmanjka, ker imamo ljudje neverjetno domišljijo. Bistvo alpinizma so raziskovanje, avantura in lepota. Vse to še vedno imamo. 

V obdobju, ko sta osvojila vrh Everesta, je podobno uspelo nekaj deset drugim, danes, 45 let pozneje, so številke precej drugačne in dosegajo več sto posameznikov. Številni strokovnjaki in alpinisti opozarjajo na nevarno gnečo ob vznožju najvišjega vrha na svetu. Kako danes proti Himalaji pogledujete sami?

Leta 1979 so v Nepalu izdali dovoljenje za obisk Everesta dvema odpravama. Eni spomladi in eni jeseni. Nato je vrsta postajala vse daljša. Nepalci so ugotovili, da lahko več zaslužijo, če izdajo več dovoljenj. Vodniki so ugotovili, da se da na Everest pripeljati tudi nekoga, ki ni stoodstoten alpinist. Da je to dober zaslužek. In tega je bilo vse več. V knjigi, ki jo piševa z Marijo, se sprašujem, ali bo še ostal kakšen osamljen kotiček na zemlji ali bomo čisto vse priredili za množice.

O tem sva se na zadnjem pohodu z Marijo (ženo) veliko pogovarjala. “Kaj sedaj? Kako naprej?” Težko je biti pameten. Težko je postaviti mejo, kdo gre lahko na Everest in kdo ne. Takoj, ko mejo postaviš, se vprašaš, zakaj je meja postavljena ravno tam.

Zakaj je dren? Ker so danes na prelazih na poti na Everest stopnice in jeklenica. Podobno je na Triglavu. Če danes šerpe na Everest ne bi vsako leto potegnile fiksne vrvi od baznega tabora do vrha, ljudi ne bi bilo toliko. Ker ni toliko sposobnih. So pa ljudje sposobni plačati visoke zneske.

Meje, o katerih razmišljate, torej danes niso več sposobnosti in vložen trud, pač pa denar?

Točno tako. Letos sva hodila na Aconcaguo, ki je visoka nekaj manj kot 7.000 metrov. To je višina, kamor normalno razvit človek z neko pripravo pride. Danes na vrh hodijo ljudje s kisikom. Če bi to videli himalajski pionirji, bi se obračali v grobu. Razmišljam, ali bo to prišlo tako deleč, da bodo do vrha speljali zobato železnico.

Andrej Štremfelj se je na vrh sveta povzpel še leta 1990, skupaj z ženo Marijo Štremfelj. Še danes sta zapisana v zgodovino kot prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na Everest

Kaj je tisto, kar vas nostalgično vleče v preteklost in kaj tisto, zaradi česar z veseljem zrete v prihodnost alpinizma?
Skušam se rešiti te nostalgije. Ko vodim ljudi pod Everest, se sprašujem, ali imam pravico iz svojega vidika nostalgično pogledovati nazaj, kako je bilo takrat lepo. Dejstvo je, da tamkajšnji domačini danes veliko lažje živijo. Nisem pa sicer prepričan, da so bolj srečni.

Še vedno vidim prihodnost v alpinizmu. Občudujem fante, kaj vse so sposobni splezati. Alpinizem mora napredovati, sicer bi bil dolgčas. Vendar pa s pravo mero.

V svoji knjigi zapišete “še dobro, da nisem vedel, kaj vse me še čaka, sicer bi šel kar domov”. Pa danes, ali bi se še enkrat podali na odpravo, pa čeprav bi vedeli, kaj vse vas čaka?

Če bi vedel, da bom prišel na vrh, zagotovo. Pa tudi, če tega ne bi vedel, bi šel, ja. Ne v današnjem času, ker je tam preveč ljudi in mi ni zanimivo. Če pa bi lahko s čarobno palčko naredili Everest spet tako prvobiten, kot je bil takrat, bi tudi zdaj rekel: “Ja, grem.” Čeprav bi vedel, da bo v pretežni meri trpljenje. Sicer pa tudi veliko lepih stvari, ki so še lepše in slajše, če se prej trpi.