Žarko Rovšček: ... psihologa Bogdana Žorža v Tolminu: Gore – vir telesnega, duševnega in duhovnega zdravja

13. februarja: PD Tolmin je v zimskem ciklusu predavanj gostilo psihologa in planinskega prijatelja Bogdana Žorža, ki je predstavil temo: Gore – vir telesnega, duševnega in duhovnega zdravja.

Vajeni smo dobrega obiska zveste planinske publike na zimskih predavanjih v Knjižnici Cirila Kosmača, vajeni zanimivih, tudi bolj poetičnih potopisnih prikazov z enkratnimi fotografijami. Tokratni naslov je obetal strokovno »resnobnost«, morda zato celo slabšo udeležbo, a je število udeležencev preseglo običajna pričakovanja organizatorja. Očitno sta bila tema in predavatelj dobro izbrana.
Bogdan Žorž je v smislu trditve antičnega misleca Plutarha - »Človeški um ni posoda, ki jo je treba napolniti, je ogenj, ki ga je treba prižgati!« -, ki jo je citiral v svojem predavanju, dodobra razvnel žar poslušalcev.

Čeprav gre med slovenskimi psihologi, pa tudi med planinci in gasilci, kjer je tudi aktiven, za znano osebnost, naj ga tistim, ki ga manj poznajo, podrobneje predstavimo. Bogdan Žorž se je rodil 27. februarja 1948 v Dornberku na Vipavskem. Po končani gimnaziji v Novi Gorici je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in diplomiral leta 1971. Več let je delal v Centru za socialno delo občine Nova Gorica, pozneje pa ga je tudi vodil. Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. V to problematiko se je poglabljal tudi na podiplomskem študiju. Leta 1995 je zaključil drugo stopnjo podiplomskega izobraževanja iz ene od znanih humanističnih smeri psihoterapije, gestalt psihoterapevtski smeri. Je član Evropske zveze za gestalt terapijo in predseduje Slovenskemu društvu za gestalt terapijo. Ima evropsko diplomo iz gestalt psihoterapije ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije. Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Od leta 1998 v Čepovanu nad Novo Gorico skupaj z ženo vodi zasebni zavod, ki se ukvarja z otroki, mladostniki in družinami v stiski. Bogdan Žorž je priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Omenjamo zgolj knjižna dela. Pri Mohorjevi družbi je v redni zbirki leta 2001 izdal knjigo Biti z naravo, leto pozneje pa še slovito Razvajenost: rak sodobne vzgoje, ki je mnogim odprla nova obzorja in poglede na odnose med generacijami (ponatisi 2006, 2007, 2009). Sodeluje tudi pri reviji Ognjišče kot pisec zelo brane rubrike. Omeniti velja še naslednja knjižna dela: Stiska je lahko tudi izziv (gestaltistični pristop za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski, Educa 1997), S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg (Ognjišče 2005, ponatis 2006), Svetovati ali poslušati : priročnik za samopomoč in svetovanje v vsakdanjem življenju (Celjska Mohorjeva družba -CMD, 2005, s ponatisom 2009), Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo (CMD 2006, ponatis 2008), Sodobno suženjstvo : sodobne zasvojenosti (Ognjišče 2008), Pisma mojim mladim prijateljem (Ognjišče 2009), Vzgoja za svobodo - vzgoja za odrekanje (Ognjišče 2010).

Predavatelj je številne zbrane, med katerimi je bilo največ ljubiteljev gora, nagovoril na preprost način: »Ko govorim o tej temi, mi prihajajo misli iz srca, ker združujem lepo in koristno. Odnos do gora je treba ponuditi otroku zelo zgodaj.« Segel je tudi v svojo mladost in nadaljeval: »Naj orišem pot, ki je mene pripeljala do izkušenj. Name je najprej odločilno vplival Ivan Bric – Branko, ljubitelj gora, fotograf, član UOPD Nova Gorica in oskrbnik koče na Trstelju, predsednik planinske skupine Dornberk. Bil je inkasant za vodarino, ki je hodil po hišah in tako imel stalen stik z ljudmi na terenu. Mimogrede je staršem namignil, češ ali bi vaš otrok šel z nami na ta ali oni izlet. Znal nas je na preprost način pritegniti v ljubezni do narave in gora. Kasneje, v osemdesetih letih, pa sem že kot psiholog na centru za socialno delo začel z novimi oblikami dela. Leta 1989 sem na planini Razor organiziral prvi poletni tabor za otroke z motnjami vedenja in osebnosti (MVO) in sicer tako, da sem se sam s celo skupino vedenjsko problematičnih otrok priključil rednemu planinskemu taboru. Ta izkušnja me je obogatila in ugotovil sem, da je to prava stvar.« Leta 1992 je Žorž pridobil prazen dijaški dom v Čepovanu in začel z načrtnim in dobro pripravljenim strokovnim delom. Lokacija ni bila slučajna. Vztrajal je namreč, da mora biti tak center v samotnem kraju, blizu naravnega okolja, z možnostmi sprehodov v bližnjo in daljno okolico. Ob rednem programu so izvajali še tabore z obveznimi izleti v okolico (Čepovan, Soča, Podmelec itd.), hribe, mišljenimi kot duhovni tabori. »V sredini programa smo vedno izvedli tudi daljši pohod s prenočevanjem zunaj (na seniku ali kar na prostem). Tak neposredni stik z vsem, kar narava ponuja, terja določen napor, nudi pa veliko več kot samo hojo ali izlet za kratek čas. Prenočevanje zunaj predstavlja vrhunec duhovnega doživljanja. Po povratku nobena skupina ni bila več ista, vse je bilo drugače. Skrbeli smo, da je bil pohod eno resno doživetje. Nismo samo vstali in šli brez besed na pohod. Vedno smo se zbrali v krogu, obrazložili cilj, upoštevanje načel pohodništva, opravili pregled opreme. Vseskozi smo vključevali tudi različne vaje, igre, ki so bile zabavne in sprostilne. Vsaka igra je vključevala neka pomembna vzgojna sporočila. Učinek v naravi je veliko večji. Tam je tako, kot bi šlo zares.«

Žorževo zanimanje je že kmalu pritegnila tudi knjiga Josepha Cornella, Približajmo naravo otrokom (izšla pri Mohorjevi družbi). Cornell je bil po izobrazbi biolog in so ga pritegnili v program povečanja obiska mladih v enem izmed kanadskih narodnih parkov. Zanimiva je tudi knjiga Cornella in Deranje: Potovanje v srce narave. Založba Mohorjeva družba mu je omogočila tudi srečanje z obema. Spoznal je, da razmišljata podobno kot sam in tako se je razvilo sodelovanje. Napisal je celo prvi članek o svojih izkušnjah za Cornellovo glasilo, ki izhaja na Japonskem v (za naše pojme) zelo visoki nakladi nekaj milijonov izvodov. Prejel je nekaj odmevov. V knjigi Biti z naravo (2001) je strnil izkušnje iz najbolj doživetih vaj in delavnic v stiku z otroki. Narava pomeni več kot le stik z naravo. Je človekova učiteljica, prijateljica, zdraviteljica in duhovna vodnica. Vedno nam je na razpolago. V njej je lahko človek sam, a nikoli osamljen. Sama od sebe nudi občutek prijateljstva. Od nekdaj so v njej iskali ljudje zelišča, ki neposredno zdravijo. »Narava ne zdravi samo telesne, ampak tudi duševne tegobe. Vemo, kako nas napolni z življenjsko energijo izlet v naravo. Včasih se tega zavedamo, včasih ne. Večja je odprtost za reševanje problemov. Narava nam je lahko tudi duhovna vodnica. Narava ne dela selekcije, kakšna je moja vera; krepi duhovnost. Zahtevnejše ture v gore ali v naravo ljudi zbližujejo.«

V nadaljevanju se je predavatelj osredotočil na to, kako pomembna je celostnost (holizem ) v gledanju na človeka: človek živi in deluje kot neločljiva, povezana celota, v kateri posamezni »sestavni deli« nenehno vplivajo drug na drugega. Človek vedno deluje kot celota. Telesna, čustvena, socialna, intelektualna, občestvena in duhovna razsežnost delujejo med seboj. Človek je socialno bitje – potrebuje neko človeško okolje. Pomembna je tudi intelektualna razsežnost – želja po spoznavanju, razum znanja, ki izhaja iz človeške radovednosti in potrebe po znanju. Občestvena ali odnosna razsežnost poudarja, da je človek bitje, ki je zmožno zelo tesnega odnosa z drugimi, kar presega čustvenost. Pri tem je važna zmožnost vzpostavljanja odnosov. Duhovna razsežnost je zmožnost človeka, da si postavlja vprašanja, ki obrazložijo temelj njegovega bivanja. To so posredna ali transcendentna vprašanja. Na ta vprašanja ni odgovora in presegajo zmožnost spoznanja.

Vsak izlet v naravo (gore) je celosten projekt. Ne moremo iti nekam, ne da bi imeli vse potrebno s seboj. Gremo kot celota, nobene od naštetih razsežnosti ne pustimo doma. Pot in napor nam predstavljata izkušnjo, ne glede na to ali hodimo sami ali v skupini. Že Aristotel je dejal: »Kadar me boli prst na nogi, je moja duša v tem prstu.« Na pohodu ničesar ne moremo zanemariti. Če nas muči npr. žeja, mraz, vse to podredimo tempu, vendar moramo tudi v takem trenutku delovati kot celota. Planinarjenje omogoča krepitev prav vseh razsežnosti našega bivanja.

Doživetje na poti v gore nam omogoča intenzivnejše doživljanje vrednot. Danes niso v krizi vrednote, ampak človek, ki je na te vrednote pozabil. Bogdan Žorž se je v nadaljevanju svojega izvajanja posvetil vprašanju, kako približati vrednote mladim? Naštel je nekaj pomembnih in koristnih vrednot, ki se nam ponujajo na poti v naravo oz. v gorski svet: občudovanje lepot narave, krepitev telesne kondicije, soočanje s samoto, sprejemanje nepričakovanega ali neprijetnega, solidarnost (tovarištvo, prijateljstvo, spoštovanje) in zaupanje. V gorah ni blefiranja. Vse vrednote je možno vzgajati in krepiti.

Poudaril je: »Naravo smo odtujili človeku. Planinstvo lahko vrne človeku naravo in naravi človeka. Če hočemo prispevati h krepitvi celostnosti in vračanju človeka naravi, potem se je treba truditi, da na poteh v naravo krepimo človekovo doživljanje. Zato bodimo takrat odprti. Zgrešeno je iti v naravo samo kadar je lepo vreme. Izjemno doživetje je znajti se v gorah v slabem vremenu, pred prepreko, gaziti sneg itd.«

Veliko zanimivega bi še lahko spoznali ta večer v družbi s psihologom Bogdanom Žoržem. Njegova pripoved je na preprost način odkrila marsikatero podrobnost (pomanjkljivost) iz medčloveških odnosov, ki v današnjem materialistično naravnanem svetu žal niso največkrat glavni predmet našega zavedanja, še manj pa ustrezne pozornosti, a predavatelj je v prizadevanju, da ne bi preveč izrabljal zbranosti poslušalcev, disciplinirano upošteval odmerjeni čas in zaključil: »Izkušnje z otroci z motnjami vedenja in osebnosti so bile zame pomembne in so utrdile moja spoznanja. Otroci v osnovi niso problematični. Problem je v tem, da na poti njihovega odraščanja niso poskrbeli za njihovo celostnost. V naravi jih je narava prebujala veliko bolj intenzivno kot terapevtske tehnike. Prišli so do nove, njim neznane izkušnje. Taki otroci so po starših prihajali iz vseh okolij, izobrazbenih oz. poklicnih. Nekaj pa so imeli vsi skupnega. V funkcioniranju vzgoje jim je nekaj manjkalo in sicer celostnost, zmožnost poznavanja eden drugega itd. Take okoliščine najdemo vsepovsod, celo tam, kjer družine navzven normalno funkcionirajo.«

Prav gotovo je med različnimi predavanji, ki jih organizira PD Tolmin, dobrodošlo tudi tako, na videz bolj strokovno, po vrsti tematike pa povsem v skladu s tistim, kar se nas v vsakdanjem življenju dotika in je del nas samih. K temu nas je prepričal predavateljev poljuden slog približanja strokovne teme, potrdila pa tudi številna udeležba poslušalcev.

Žarko Rovšček