Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (117)
O Belski kočni, Remšeniku, Lenartu, Lepeni, Koprivni in Lobniku; o dolinah, ki vrtajo v karavanško skalovje na vzhodno stran od Bele proti Peci
Kar ne morem iz teh Karavank! Povsod se ponuja nemalo komaj znanih dolinic in po njih stranpota do zanimivosti in lepot ter pomladnih prelesti. Preden predstavim legendarno Železno Kaplo, naj ne manjka opis štirih dolin med njo in mejnim Jezerskim vrhom.
Jezerski vrh/Seebergsattel (1218 m) je koroško izhodišče označene poti na Pristovški Storžič/Kärtner Storschitz (1759 m), ki je s svojo vzhodno steno zelo lepa, s svojo grebensko zavarovano potjo kar zahtevna in zaradi svoje lege izjemno razgledna gora. Z Jezerskega vrha vodi pot najprej do lovske koče, potem pa čez Pastirkov vrh na južni greben gore.
Na tem Storžiču, ki je od meje le pičel kilometer, stoji velik kovinski križ s še vedno kar izzivalnim napisom, obrnjenim proti nam: »Kärnten – frei und ungeteilt. 10. X. 1920–1962«. Navsezadnje pa je bila Koroška vendarle razdeljena: Mežiška dolina in Jezersko sta pripadla Jugoslaviji, Kanalska dolina pa Italiji. Križ sicer ne kazi panorame niti ne moti družabnosti večine planincev z obeh strani, ko se srečajo na vrhu.
Paulitsch ne, Lesnik ja
Z Jezerskega vrha se k Beli spusti zelo dobra in kar položna cesta, ki se po 16 serpentinah privije v dno doline. Spodaj, kjer se začno nizati domačije dolge obcestne vasi Bela/Vellach (840 m), je takoj odcep desno v Belsko kočno. Že po 400 metrih se na levo vzpne dobra cesta na prisojno pobočje mejnih hribov, ki ločujejo Belsko kočno od Matkovega kota.
Cesta objame Lesnikovo domačijo (1200 m) in čez Pavličevo sedlo/Paulitschsattel (1339 m) skoči na Solčavsko. Desetletja so odpirali ta prehod, pa ni bilo prave volje, zlasti ne na koroški strani. Kmet Paulitsch, mimo katerega je že bil na preval speljan dober kolovoz, ne bi prenesel, da bi mimo njega drvela motorizacija, Lesnika pa to ne moti.
Po Belski kočni, ki se kakor klin, najjužnejši kotiček Avstrije, zajeda med Jezersko in Solčavsko, vodi kolovoz prav do zatrepa pod Savinjskim sedlom (2011 m). Kočna je zaprta za motorni promet, saj je naravni rezervat.
Okna oziroma Vrata nad Marjeto
Bela je še do prvih let po drugi vojni veljala za zdraviliški kraj (Bad Vellach); ob izviru mineralne vode je stalo skromno zdravilišče, ki so ga opustili.
Malo niže se nad cesto dviga Pavličeva peč, kjer je na gladki navpični skali 12 metrov visoka podoba varuha popotnikov sv. Krištofa; naslikal ga je mojster Primož Haberle leta 1863.
Ko so potem že mimo prve hiše Železne Kaple, se pri Podobnikovi gostilni na desno odcepi cesta v dolino in vas Remšenik/Remschenig (850 m). Na vrhu doline stoji ljubka, prastara, v jedru še romanska cerkvica sv. Marjete (925 m). Na njeni južni steni je freska sv. Krištofa (1910), delo slikarja M. Skuka. Do tja se je mogoče pripeljati z avtom, čeprav na zadnjem kilometru straši prepoved, vendar je nihče ne upošteva.
Nad cerkvico se kažejo slikovita severozahodna ostenja Olševe (1929 m), njen skrajni zahodni vrh Obel kamen (1911 m), ki straži nad Potočko zijalko onstran meje. Na njegovem ovršju je troje Vrat, naravnih oken. Označena pot, ki pleza v to skalovje, je precej zahtevna, a je zadnja leta, ko meja ni več ovira, kar dobro shojena.
Tam, kjer teče mala Sava!
Z vrha Remšenika se vzpne hribovska cestica, zaprta za javni promet, ki po številnih serpentinah pleza proti meji. Tam stoji pod Kolarjevim vrhom (1509 m) cerkvica sv. Lenarta v idiličnem gorskem okolju na višini 1334 metrov. Obdana je z verigami, saj je sveti Lenart tudi zaščitnik jetnikov.
Tja in naprej na našo stran Olševe je speljana označena planinska pot, ki se že pri drugem kilometru iz Remšenika odcepi desno pri prijazni slovenski gostilni Kupic. Pot steče v kratko, a lepo tesen ob potoku Sava.
Tudi če ne boste rinili k Lenartovim verigam, priporočam postanek pri Kupičevih in sprehod ob koroški Savi.
Križ, zvezda in polmesec pod Lužo
Na drugo stranpot – v Lepeno – vstopimo že v Železni Kapli pri toplicah. Po dolini je na dolgo, široko in visoko raztresena vas Lepena/Leppen (850 m). Dobra, v glavnem asfaltirana cesta drži daleč v karavanško osrčje, kar deset kilometrov na preval Luže (1315 m) ob zahodnem pobočju Pece.
Zgoraj sta po samotah raztreseni vasici Prisojna Koprivna/Koprein-Sonnseite (1010 m) in Koprivna pod Peco/Koprein-Petzem (1108 m).
Malo pod prevalom stoji ob cesti lesena cerkvica miru, večversko svetišče. V moderno zasnovani notranjosti je velik oltar, nad katerim so trije verski simboli: križ, judovska zvezda in islamski polmesec.
Cerkvico je postavil leta 1994 umrli domačin Florijan Sadovnik. Zaobljubil se je, da bo to storil, če se bo srečno vrnil iz ujetništva, kjer je imel za sotrpine ljudi različnih veroizpovedi.
Zločin tik pred svobodo
Malo pod Sadovnikovo cerkvijo stoji nad cesto obnovljena domačija Piršmanovih s spominsko ploščo, ki pove, da so 25. aprila 1945 kertnerski esesovci zverinsko pobili vso družino – sedem otrok, starih od enega leta do 12 let, mater Ano in očeta Luko, 80-letno staro mamo Frančiško in teto Katarino; hišo so požgali, žrtve pa zmetali v ogenj.
V domačiji je tudi spominski muzej, ki širše predstavlja trpljenje koroških Slovencev pod nacizmom. Ob koncu tedna je navadno odprt; med obiskovalci sem nekajkrat opazil več Dunajčanov in Gračanov kakor Celovčanov.
Na vrhu prevala Luža je razpotje. Na sever v Globaško grapo zdrsne bolj slaba in ne najbolje zavarovana cesta, a podnevi še kar prevozna. Drži v devet kilometrov oddaljeno Globasnico v Podjuni.
Na jug pa zavije z zapornico prekinjen kolovoz, ki steče kilometer do planine Luža (1250 m), kjer poleti še pasejo. Tod drži iz Lepene planinska pot čez mejo v našo, mežiško Koprivno, kjer vabi planinska postojanka Kumerjevih pri Anini cerkvi s črno Marijo.
Zibel pisatelja, doktorice in partizanov
Za Marijino cerkvijo v Železni Kapli se v ovinku vzpne cesta proti vzhodu; dolga je sedem kilometrov in ob potoku Lobnici steče v vas Lobnik/Lobnig (855 m). Cesta se utrne na višini okrog 1100 metrov, kjer je izhodišče označenih planinskih poti na bližnja razgledna vrhova Ojstro (1577 m) in Topico (1649 m). Zlasti Ojstra ponuja širok razgled na Podjuno ter na Karavanke in Savinjske Alpe.
V Lobniku sta bila rojena prva slovenska znanstvenica z doktoratom, botaničarka Angela Piskernik, in pisatelj Florijan Lipuš, veliko ime slovenskega slovstva, pisec odmevnega romana Zmote dijaka Tjaža. Pred leti je prejel Prešernovo nagrado, v spominu pa ostaja njegov udarni govor na takratni proslavi, ko je trdo okrcal Slovence zavoljo neslovenstva na obeh straneh Karavank. Tu sta bila doma tudi vodilna koroška partizana: France Pasterk - Lenart in Karel Prušnik - Gašper.
Drago Kralj