Slovenske novice - Drago Perko: ... medaljo za zasluge
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Bojan Pollak je bil član treh mednarodnih odprav
Danes predava in nesebično širi bogato znanje
KAMNIK • Čeprav je Bojana Pollaka poklicna pot peljala tja do morja, je ostal zvest goram. »Gore imamo na dvorišču,« pove in spoštljivo usmeri pogled tja gor v Kamniške Alpe. Rad ima ta svet. Rojen je bil leta 1943 v Volčjem Potoku. »Ko sem bil star tri leta in osem mesecev, smo šli z očetom na Kamniško sedlo, mama je bila v 8. mesecu nosečnosti. Iz Bistrice do vrha sem hodil sam, saj je trajalo, a sem prišel. Po poti sem sprožal kamne v dolino. Ata je nekaj časa tole gledal, potem pa dejal, naj neham, da me bo čiribindi na vrat zagrabil. Od takrat nisem več tega počel,« se svojih planinskih začetkov spominja Pollak. Po končani gimnaziji se je tudi z nekaj sreče vpisal na fakulteto v Zagreb in v letu 1967 dosegel naziv univerzitetni diplomirani inženir ladjedelstva na fakulteti za strojništvo in ladjedelstvo v Zagrebu.
»Že kot otrok sem spuščal ladjice po potoku Mlinščica, risal pa sem načrte za ladje,« se spominja. Leta 1968 se je zaposlil v ladjedelnici Uljanik in istega leta šel služit vojaški rok. Delo v ladjedelnici je nadaljeval 1969.: razvil je razna pomagala, uvedel nove materiale za škopce in razvil nov sistem prilagodljivih gradbenih odrov, kar je bila popolna novost v tem delu Evrope. Ker v Pulju ni bilo dovolj stanovanj za mlade družine, sam pa bi prišel na vrsto šele čez šest, sedem let, se je 1971. vrnil v Kamnik, kjer je najprej delal v industrijskem kombinatu Svit kot vodja proizvodnje keramike, nato pa do svoje upokojitve v letu 2006 v podjetju Titan. Pollak je član PD Kamnik je od leta 1955, 1961/62 – član UO PD Kamnik, alpinist od leta 1966, bil je tudi načelnik AO Kamnik, vmes je postal alpinistični inštruktor in gorski vodnik. Od leta 1975 je bil tudi gorski reševalec. Po letu 1991 je preusmeril dejavnost v usposabljanje vodnikov PZS, kjer je sooblikoval tudi politiko vodništva (prostovoljnega v okviru PZS in poklicnega v okviru ZGVS). Vodil ali sodeloval pri vodenju je več kot 1000 tur. Poleg rednega sodelovanja v alpinistični šoli (od leta 1974 do 2021. – njegova »učenca« sta bila tudi Marko Prezelj in Tomaž Humar) je od leta 1991 deloval na številnih tečajih in seminarjih, kjer je nesebično razdajal svoje bogato znanje in izkušnje.
Rivalstvo z Ljubljančani je preteklost
»V Zagrebu sem začel s planinstvom in alpinizmom, bilo je leta 1966. Takrat me je
Janez Vrhovec, ladjedelec iz Celja, vzpodbudil, da se pridružim Akademskemu planinskemu društvu Velebit. V Zagrebu so organizirali alpinistično šolo. Prijavil sem se. Na Hrvaškem so bili precej organizirani, v Sloveniji take šole še ni bilo, več je bilo aktivnosti po alpinističnih odsekih,« nadaljuje Bojan. V preteklosti je plezal s številnimi, zelo rad pa je imel ob sebi danes žal že pokojnega
Miroslava Pleška. »Super soplezalec je bil,« spoštljivo začne Pollak. »Če želiš z nekom plezati, moraš biti zelo toleranten. Upoštevati moraš soplezalca, ga sprejeti takega, kot je, on pa tebe. Lahko sta oba precej enakovredna ali pa nekdo odstopa. Ko si plezal s
Stanetom Belakom - Šraufom, si točno vedel, da gre on vedno naprej,« navrže Bojan, kako pomembno je, da v steni vse teče, kot je treba. Bojan je plezal je v Sloveniji in vseh republikah bivše Jugoslavije, poleg tega še v Avstriji, Italiji, Švici, Franciji, na Poljskem, Kirgiziji in Nepalu. Do 31. 12. 2018 je imel opravljenih 2520 alpinističnih tur, od tega okoli 130 prvenstvenih (tudi slapov). Bil je član treh mednarodnih odprav – na Kangbačen 1974, na Makalu 1975 in na Sagarmato (Mount Everest) 1979. »Najljubše smeri nimam. Mogoče mi je v spominu najbolj ostala prva zimska ponovitev Zajede v Šitah. V preteklosti je vladalo veliko rivalstvo med kamniškimi in ljubljanskimi alpinisti. Ko so v Ljubljani prebrali, kaj nam je uspelo, so menda sedeli za mizo, podpirali glavo in rekli: pa ravno Kamničani so morali tole zlesti,« smeje pripomni Bojan, ki pravi, da tega rivalstva že vrsto let ni več.
Prvi vzpon na Ramtang Čang
Pollak je šel trikrat na mednarodne odprave, prvič leta 1974. 5. JAHO bila peta jugoslovanska alpinistična odprava v Himalajo, ki je trajala od 4. avgusta do 9. novembra 1974. Cilj je bil 7902 metra visoki Kangbačen. Člani so bili Tone Škarja (vodja), dr. Jože Andlovic (zdravnik), Zvone Andrejčič, Stane Belak, Danilo Cedilnik, Janez Dovžan, Janez Gradišar, Franc Jeromen, Zoran Jerin (novinar), Marjan Manfreda - Marjon, Bojan Pollak, Radovan Riedl (TV-snemalec), Roman Robas, Miha Smolej, dr. Peter Soklič, Peter Ščetinin in Tone Trobevšek. Na tej odpravi je Pollak opravil prvi vzpon na Ramtang Čang (Wedge vrh (6.802 m).
Šesto jugoslovansko alpinistično himalajsko odpravo Makalu 1975 so sestavljali: Janko Ažman, Stane Belak - Šrauf,
Zoran Bešlin,
Danilo Cedilnik -
Den,
Janez Dovžan,
Boris Erjavec,
Viktor Grošelj - Viki,
Tomaž Jamnik - Mišo,
Stane Klemenc,
Ivan Kotnik - Ivč,
Aleš Kunaver – vodja,
Janez Lončar - Šodr, Marjan Manfreda - Marjon, dr.
Damjan Meško – zdravnik, Bojan Pollak -
Bojč,
Milan Rebula - Bistri, Radovan Riedel – televizijski snemalec, Roman Robas - Romi,
Jože Rožič -
Joža,
Dušan Srečnik - Zobi in
Nejc Zaplotnik.
Pollak je bil tudi član odprave, ki je leta 1979 osvojila Mount Everest! Člani: Tone Škarja (vodja),
Tomaž Jamnik, Stane Belak, Bojan Pollak, Roman Robas,
Štefan Marenče, Stane Klemenc, Viki Grošelj,
Zvone Andrejčič,
Borut Bergant,
Franček Knez, Ivč Kotnik,
Marjan Manfreda,
Vanja Matijevec,
Dušan Podbevšek,
Andrej Štremfelj,
Marko Štremfelj, Nejc Zaplotnik,
Jože Zupan,
Stipe Božić,
Vlado Mesarić,
Muhamed Gafić,
Muhamed Šišić, zdravnika dr.
Evgen Vavken in dr.
Igor Tekavčič ter spremljevalna ekipa v postavi:
Slavko Vajt (snemalec),
Matjaž Culiberg in
Slavko Šetina (radijska tehnika) ter novinarja
Marjan Raztresen in
Vlado Kovačević ter slikar
Franc Novinc.
Hrana v sodih
Pollak pove, da je o članih odprav odločala Komisija za odprave v tuja gorstva, zadnje besedo pri sestavi pa je imel vodja. »Vsak je imel svojo nalogo, eni so skrbeli za opremo, drugi za transport, jaz sem bil zadolžen za prehrano,« pove Pollak. Že doma je pripravil jedilnike, za vsak dan do baznega tabora pa se je vedelo, kaj se bo jedlo. »Izračunali smo, da vsak član odprave potrebuje med 1,5 do 2 kilograma hrane na dan. Doma smo zapakirali sode za vsak dan, v vsakem od sodov so bile vse sestavine, ki jih je kuhar rabil, da je pripravil obroke. Bistveno je bilo, da se hrana ni preveč razlikovala od take, ko smo je bili vajeni doma. Spomnim se, kako je Šrauf na Makaluju rezal bržolo in jedel česen,« pove Pollak. »Na vrh nisem nikoli prišel, ni mi bilo dano. Sem pa vesel, ker je odpravi uspelo. Tu je bil kolektivni uspeh, tako kot pri košarki. Pri vseh teh odpravah, kjer sem bil poleg, ni bilo vnaprej določeno, kdo bo dosegel vrh. Bilo pa je pravilo, da so iz baznega tabora šli prvi na pot tisti, ki so se najboljše počutili,« dodaja Pollak. Osemkrat, zadnjič 2010., pa je potoval v Nepal, kjer je sodeloval pri izobraževanju vodnikov Nepalske planinske organizacije (NMA), od tega enkrat kot inštruktor in sedemkrat kot vodja tečaja. Pollak je bil za svoje delo tudi nagrajen, tako mu je leta 2016 predsednik RS Borut Pahor podelil medaljo za zasluge za vsestranski prispevek k razvoju slovenske planinske šole v Nepalu.
Še danes jo rad mahne do Velike planine. V petek, na dan srečanja, je tam slikal sončni vzhod. Pravi, da hodi počasi. Vesel pa je, ker mladi nadaljujejo bogato tradicijo prednikov, tu imamo v mislih predvsem trojec Metod Humar, Tone Škarja, Pavle Šimenc. »Vesel sem, ker vidim, da jim je ostal ta odnos do gora. Hkrati pa imajo tudi občutek in zavedanje, da so dobili določeno znanje, ki ga danes nesebično dajejo, ne pa prodajajo. To je tisto bistvo, ko nekdo nekaj dela s srcem in ker ga veseli. Če se dela za denar in se zadeve preveč profesionalizirajo, se hitro izgubi bistvo, esenca,« preudarno in srčno sklene Pollak.
DRAGO PERKO