Franci Ekar: Hvala, da ste se zbrali nocoj, da planinsko in slovesno počastimo ...
Franci Ekar na slovesnosti BESEDA NA VRHU, Ljubljana, Cankarjev dom, 18. februarja 2005
Spoštovani urednik Planinskega vestnika gospod Habjan, Uredniški odbor, pozdravljena nekdanja urednika Planinskega vestnika gospod Cilenšek in gospod Raztresen, dragi ljubitelji gora, planinskega sveta, spisja, besede in pesmi, spoštovani cenjeni gostje, ki ste zanesljivo enako veliki prijatelji gorske narave, njeni varuhi in skrbniki, kot še posebej iskalci gorskega miru, tihožitij, čustev in doživetij. Vsem lep in iskren pozdrav ter prisrčen planinsko - vestniški večer v besedi in pesmi.
Hvala, da ste se zbrali nocoj, da planinsko in slovesno počastimo rojstni dan najstarejše slovenske revije in najstarejše planinske revije v svetu - Planinskega vestnika, »rojenega« pred stodesetimi leti, ko so takratni slovenstvu in goram predani domoljubi na 8. februarja dan v Ljubljani natisnili in izdali prvo številko »Planinskega vestnika«, planinskega glasila »Slovenskega planinskega društva. Zanesljivo ta mrzli sneženi februarski dan ni bil izbran naključno, ampak na dan, ko je pred šestintridesetimi leti umrl slovenski poet večnosti dr. France Prešeren - torej na dan »prešernovstva«.
Nastajanje slovenskega planinstva, še posebej domoljubnega se je odvijalo v Prešernovi »okolšni« Stola, ko so Piparji prav na Stolu podali zadnjo misel in odločitev, da Slovenci potrebujemo lastno Slovensko planinsko društvo. Ni bila po naključju pred petindevetdesetimi leti zgrajena koča na Stolu in poimenovana po Prešernu. Zgrajena je bila z namenom utrjevanja narodnega boja za ohranitev in trdno utrditev Slovenstva. In pra«pisno« slovensko planinsko glasilo naj bi imelo poslanstvo s planinskimi vsebinami: krepiti slovenstvo in krepiti ter ohraniti slovenski jezik.
In priznati moramo, da brez kulture ni pravega, popolnega planinstva, kajti v svetu med vrhovi je mnogo shajališč častilcev narave, zvestih planincev, literatov, slikarjev… V osrčju gora se srečujemo s duhovnostjo in pridobivamo nove moči in voljo za naprej, za razvoj telesa in duha. Gore postajajo tako vse bolj simboli kulture, sreče, radosti in veselja. Zavetrje gora smo in še vedno potrebujemo in iščemo še posebej v trenutkih stiske, pa tudi v trenutkih delitve sreče in veselja. Vez, prepletenost, spojitev med goro in človekom postaja vedno bolj neločljiva, nujna in potrebna, da ustvarjalno preživimo in živimo spremenjene navade današnjega časa, saj v ritmu, ki ga novi časi prinašajo, hlastamo tudi za gorskimi užitki.
Vsak dan se srečujemo z vprašanji in iskanjem rešitev, moči in vplivnosti, kako ohraniti in obvarovati gorski planinski svet pred nasiljem sodobnega brezobzirnega »menegmenta», ki išče le trenutno zadovoljstvo, profitni efekt, ko ga preteklost, kulturna in naravna dediščina in usoda prihodnosti ne zanimajo in ne obremenjujejo. To je tudi trenutek in čas prisotnosti uničujoče brezdušne robotizacije. Želimo, da bi se za slovensko planinstvo ponovilo »sveto« leto 1895, leto rojstva Planinskega vestnika, postavitve Aljaževega stolpa na vrhu Triglava, ki je dopolnil in okrepil slovensko planinstvo in državnost ter postal in ostaja simbol slovenstva. Leto, ko so prvič zapeli Aljaževo-Zemljičevo pesem »Oj Triglav moj dom«, ki je himna slovenskih planincev.
Ob teh svečanih spominskih dogodkih pa tudi ne smemo mimo trideset letnice prvega slovenskega pristopa na himalajski osemtisočak »Makalu«..
Spoštovani in dragi prijatelji gora,
Planinski vestnik se je dokazal, kot učinkovit stodesetletni ambasador, povezovalec planinstva in slovenstva. Dokazal se je v preteklosti, saj so že davnega leta 1934 zapisali, da »list uživa splošno priznanje pri nas in v inozemstvu«; opravičuje sedanjost in zagotavlja prihodnost. Planinski vestnik je tako postal eden največjih spomenikov slovenskega planinstva. Ostaja zvest, strokoven, usmerjevalen in poučen; ostaja v funkciji aktivno učinkovitega planinskega pospeševalca, usmerjevalca, mentorja in učitelja. Planinski vestnik ni širil polemičnosti. Cenil in še posebej spoštoval pa je dostojanstvo različnosti, predvsem pa, da je »gora« v razmišljanju, naporu in znoju vedno v popolni enakosti zbliževanja do vseh enaka.
Spoštovano uredništvo, urednik Planinskega vestnika,
trdno smo prepričani, da bo prihodnost vestnika trdna in zanesljiva, kar se je vse skozi potrjevalo tudi zadnjih pet let, ko so nastale času potrebne spremembe, in ko se Planinski vestnik bori za mesto, ki mu po vrednotah in poslanstvu pripada v kulturnem »finančno« delitvenemu državnem kolaču. Planinski vestnik ni samo sopotnik članstva, ampak tudi njegovo ogledalo. Zatorej moramo prav planinci nadaljevati osveščenost in si prizadevati, da Planinski vestnik najde svoje mesto v vsakem planinskem okolju – tako družinskem, kot delovnem in ne samo v matični domovini, ampak tudi pri Slovencih po svetu - na vseh kontinentih tega »modrega« planeta, kar je še posebej pomembno za ohranjanje slovenskega jezika in neposrednega stika z matično domovino.
Ob trenutku spomina na rojstvo planinskega glasila, na postavitev Aljaževega stolpa na vrhu Triglava in prvega slovenskega pristopa na himalajski osemtisočak Makalu, se v imenu Planinske zveze Slovenije zahvaljujem vsem, ki so in ustvarjate naše planinsko glasilo in vsem njegovim zvestim bralcem ter vsem ljubiteljem prečudovitih planin, ki vdano in požrtvovalno delate in ohranjate več kot stoletno planinsko tradicijo, ki znate preliti duha, voljo in energijo v dejanja, ki so in krepijo našo organizacijo in puščajo v njej trajne in neizbrisne sledi dejanj. Tudi zato je današnji dan praznik vseh, ki so in ste zapisani v kronikah o opravljenih prostovoljnih urah, preplezanih smereh, predavanjih, markiranih poteh...
Naj sklenem z besedami odgovornega urednika gospoda Habjana, ko nam je »zatrdil« in potrdil v zadnji jubilejni številki Planinskega vestnika, da bo vestnik zanesljivo izhajal tudi še čez 110 let. Zatorej srečno ob 220-letnici izhajanja Planinskega vestnika - glasila Planinske zveze Slovenije in »Slovenskega planinskega društva.« Hvala tudi vsem, ki vam planinstvo ostaja način življenja in vsem, ki ste pripomogli, da je Planinska zveza Slovenije s svojimi 245 polnopravnimi člani postala tudi mednarodno spoštovana organizacija, da je planinska beseda odmevna tako znotraj, kot tudi zunaj naših meja. Vzemite, da se del hvaležnosti organizacije do vašega dela, ki ste ga in ga boste opravili, skriva tudi v današnjih besedah. Srečno!