Žurnal 24 - Matjaž Tavčar: Intervju Viki Grošelj
Slovenski alpinist Viki Grošelj je bil pred 30 leti del zgodovinske odprave, ki je osvojila vrh Everesta. Grošelj meni, da je bil podvig eden od največjih svetovnih dosežkov alpinizma.
Ob odpravi na Everest pred 30 leti vas je verjetno spremljal neverjeten naroden zanos? Kakšni so spomini?
Spomini so izjemni. Lahko rečem, da imam občutek, kot da bi se vse zgodilo pred 14 dnevi. Takrat je bila ena redkih priložnosti, ko nas je na vsakem koraku spremljala ne samo Slovenija, ampak celotna Jugoslavija. Dobršen del zanosa smo tako odnesli s seboj in na koncu se je izkazalo, da nam je to zelo koristilo in pomagalo pri neverjetnem dosežku.
Nam lahko na kratko opišete, kako je odprava potekala, kakšno je bilo vzdušje, bilo je tudi nekaj zapletov predvsem ob sestopu z gore?
Zapleti so nas spremljali ves čas. Gledano skozi moderne oči alpinizma, smo se gore lotili nekoliko okorno. V odpravi je bilo 25 plezalcev, 25 šerp, imeli smo 20 ton opreme, ki jo je bilo treba spraviti pod goro, kar je bil logistično zelo velik zalogaj. Šele danes se je izkazalo, da je bila ta odprava eden od največjih dosežkov na samem Everestu. Svetovni himalajski strokovnjaki so si enotni, da je naša Jugoslovanska smer najtežja od vseh 11 smeri, ki so bile do danes preplezane na najvišjo goro sveta. Z goro smo se borili celih 45 dni, po njej napeli 11 kilometrov vrvi, postavili pet višinskih taborov. Zapleti so se začeli ob zadnjih poskusih proti vrhu. Prva dva vzpona nista bila uspešna. Prvič sva poskusila z Marjanom Manfredo, vendar sva ob sestopu oba težko ozebla in morala sva se vrniti v bazni tabor. Naslednja naveza plezalcev Podbešek in Robas prav tako ni uspela, ker sta imela v gori orientacijske težave. Šele nato sta prišla na vrsto Zaplotnik in Štremfelj, ki sta prispela na vrh. Veliko olajšanje in veselje smo občutili šele v trenutku, ko sta se plezalca vrnila v tabor 4.
Drugi vzpon se je končal s tragedijo. Stane Belak, šerpa Angh Phu in Stipe Božić so bili ob sestopu nekoliko počasnejši in v bivaku na višini 8400 metrov je šerpa padel iz zahodne stene in se smrtno ponesrečil. Ta tragedija je vrgla hudo senco na celotno odpravo. Čeprav šerpa ni bil iz Slovenije, smo ob smrti občutili, kot da se je ponesrečil nekdo od nas.
Lahko kot izkušen alpinist opišete razliko med današnjo opremo in opremo, ki ste jo uporabljali pred 30 leti?
Oprema je strašno napredovala, saj so lažji materiali, bolj izpopolnjeni, hrana je vrhunska, meteorološke napovedi so izjemno natančne. Mi se takrat s tem nismo obremenjevali. Oprema, ki smo jo imeli, je bila tisti hip najboljša na svetu. Ko pa opazujem zdajšnje odprave, ki poskušajo osvojiti goro, je opaziti drastičen korak nazaj v pojmovanju, kako se lotiti gore. Takrat je bil izziv splezati na vrh po neki novi, prvenstveni smeri, raziskovali smo pot, sami napeljevali vrvi. Pred 30 leti smo bili edina odprava pod Everestom, medtem ko jih je danes tam 25 in nihče niti pod razno ne razmišlja o kakšni drugi smeri kot prvopristopni, po kateri bi prišel na vrh s pomočjo kisika, ki ga lahko uporablja že od baznega tabora naprej. Moje mnenje je, da se Everest počasi spreminja v Triglav. Tako se ubija duh pustolovščine, ki človeka žene k novim dosežkom. Everest se spreminja v nekakšen adrenalinski park.
Ste eden izmed redkih Slovencev, ki ste osvojili tudi K2. Lahko opišete občutek, ki se naseli v človeka, ko se znajde v brezizhodnem položaju, v objemu mraza, noči in utrujenosti?
Alpinist predvsem ne sme dvigniti rok in se predati. Alpinizem je šport, kjer ni odstopa, saj je odstop drugo ime za smrt. V tem kritičnem trenutku je treba nekaj narediti, ali splezati smer ali pa se vrniti v bazni tabor. Šele ko si pod goro na varnem, lahko začneš razmišljati, kaj se je dejansko zgodilo. V trenutku akcije je treba stvari izpeljati resno in pametno, tu ni prestavljanja. Psihična pripravljenost je 80 odstotkov vsega, fizika pa le 20.
Veljate za starega himalajskega mačka. Kateri vzpon si štejete v največjo čast?
Najlepši in najdramatičnejši podvig za Slovenijo in zame je bil vzpon prek južne stene Makaluja. To je bilo leta 1975, ko smo Slovenci tudi prvič ujeli stik z nekim himalajskim vrhom. Takrat sem bil začetnik med osemtisočaki. Uspelo mi je priplezati na vrh in nisem si mogel želeti več. To je bila tudi osnova za Everest in vsa nadaljnja plezanja v Himalaji. Vzpon je bil zgodovinski mejnik svetovnega himalajizma.