GRZS - Boštjan Fon: ... Visoki vršaci ali nižje ležeče hribovje bo vabilo tudi ko bo vse okoli nas deviško belo. Kljub navidezni nedolžnosti se v zimskem času lahko ...
Podhladitev je ena najbolj grozečih nevarnosti v gorskem svetu, ki nas pričakuje v naslednjih mesecih - Vojaški gorski vodnik in gorski reševalec Raf Kolbl: »Naše vodilo naj bo dobra fizična pripravljenost, priprava na turo ter obvladovanje veščin bivakiranja s primerno opremo.« - Globoko podhlajen gornik, čeprav brez znakov življenja, ni mrtev, dokler ga ne ogrejemo in oživljamo do prihoda zdravniškega osebja!
Prihaja zimski čas, jesenskega smo že prehodili, preplezali ali se le sprehodili po planinah, hribih in gorah. Visoki vršaci ali nižje ležeče hribovje bo vabilo tudi ko bo vse okoli nas deviško belo. Kljub navidezni nedolžnosti se v zimskem času lahko pripeti dogodek, ki je v danih razmerah gorniku precej prej kot v toplejših mesecih življenjsko nevaren. Kaj storiti, ko se zgodi? »Predvsem ostanite mirni! Vsaka stresna situacija nekoliko ohromi naše zavestno delovanje zato je toliko bolj pomembno, da imamo nek generalni načrt postopkov že v glavi in delujemo čim bolj avtomatsko. Seveda je laže reči, kot storiti. Vendar se z dobro pripravo da marsikaj doseči,« svetuje vodnik z mednarodno licenco UIMLA Klemen Volontar, izkušen gorski reševalec - inštruktor in predsednik komisije za reševanje iz plazov pri Gorski reševalni službi Slovenije (GRZS).
Podhladitev je ena najbolj grozečih nevarnosti, ki jo bomo ob nenačrtovanih kriznih situacijah srečali. »Naše telo se prične ohlajati, ko je temperatura zraka okoli nas nižja od okoli 15 stopinj Celzija in naše telo oddaja toploto v okolje. Proces ohlajanja je odvisen od več dejavnikov, ki različno močno vplivajo na hitrost ohlajanja našega telesa,« razloži štabni vodnik Raf Kolbl, pripadnik natovega Centra odličnosti za gorsko bojevanje in inštruktor postaje GRS Jesenice s četrtstoletnimi izkušnjami vojaškega gorskega vodnika: »Oddajanje naše toplote v okolje se dogaja s konvekcijo - prevajanjem toplote na hladen zrak, ki je v stiku z našim telesom. Večja je razlika v temperaturi, hitrejši je ta proces. Znano vam je, da se v hladni vodi ohladimo precej hitreje, kajne? Ravno tako se hitreje ohlajamo v vetrovnem vremenu. Zaščitimo se tako, da preprečimo gibanje zraka tik ob telesu s slojnim, tako imenovanim čebulnim načinom oblačenja. Kondukcija je prehajanje toplote s predmeta z višjo temperaturo na predmet z nižjo temperaturo. To se dogaja, ko stojimo v snegu ali pa ko se oprijemamo hladnih in mogoče tudi mokrih skal. Zaščitimo se tako, da uporabljamo čevlje, nogavice, rokavice, kapo in druga oblačila z dobro izolativno zaščito.« Kot tretji način ohlajanja Kolbl navede radiacijo ali toplotno sevanje: »To je je fizikalna lastnost vseh teles, ki imajo toplotno energijo. Torej tudi človeško telo v okolico seva in s tem oddaja toploto. Četrti način je evaporacija ali uparjanje, življenjski proces v našem telesu. Z vdihavanjem se mrzli zrak v pljučih ogreva in vlaži. S tem se porablja precej naše toplote in kar je najslabše, se to dogaja prav v jedru našega telesa. Ker vsi gorski reševalci vemo, da se poškodovana oseba zelo hitro ohlaja, temu ob dojavi nezgode posvečamo veliko pozornost.«
Človek vzdržuje primerno telesno temperaturo na dva načina, zavedno s fizično aktivnostjo ter z oblačili in nezavedno, ko s padanjem temperature v jedru telesa nastopijo samoohranitveni procesi, kot je drgetanje, oženje kapilarnega sistema v udih zato da se prepreči prehod hladne krvi v jedro telesa, predvsem v možgane in srce, poveča se ritem dihanja. »Daleč najboljši način ohranjanja temperature poleg zaščite z oblačili in iskanjem naravnega zavetje je fizična aktivnost, saj dokler je človek aktiven, mu podhladitev ne more groziti,« razloži Kolbl, ob tem pa izvzame: »Seveda to ne velja za tiste, ki padejo v ledeno mrzlo vodo, ker je proces konvekcije hitrejši. V gorah nam podhladitev grozi takrat, ko človek ne zmore več, ko je telo povsem izčrpano. Nevarnost da se podhladimo je zelo velika tudi ponoči pri nenačrtovanem bivakiranju in z nezadostno zaščitno opremo.« Kot primarno preventivo gornikov v zimskih pogojih Kolbl izpostavi: »Naše vodilo naj bo dobra fizična pripravljenost in dobra predpriprava na zimsko gorsko turo ter obvladovanje veščin bivakiranja s seveda primerno opremo, ki jo imamo v nahrbtniku.«
Kljub navidezni nedolžnosti se v zimskem času lahko pripeti dogodek, ki je gorniku življenjsko nevaren
Ločimo tri stopnje podhladitve, ki so odvisne od temperature, ki jo merimo v jedru telesa in ne pod pazduho. »Pri lažje in srednje podhlajenih, kjer je temperatura v telesu nad 28 stopinj in je človek še pri zavesti pomagamo tako, da ga zaščitimo pred nadaljnjim ohlajanjem, mu pomagamo do koče ali drugega zavetišča ter mu nudimo tople napitke,« razloži Gorazd Bregant, gorski reševalec-letalec z izkušnjami medicinske stroke: »Globoko podhlajeno osebo, ta je v nezavestnem stanju, moramo oskrbeti precej bolj previdno, predvsem bodimo pozorni na dejstvo, da s sunkovitim premikanjem lahko globoko podhlajenemu povzročimo fibrilacijo - trepetanje srčne mišice, kar je zanj lahko usodno.« Tako podhlajenemu gorniku poskušamo pomagati na samem mestu z aktivnim ogrevanjem jedra telesa s Hieblerjevim omotom, ki je sestavljen iz odej in zaščitne folije. »In pa še najpomembneje: globoko podhlajen gornik, čeprav brez znakov življenja, ni mrtev, dokler ga ne ogrejemo in oživljamo do prihoda zdravniškega osebja!«, pove še Bregant. Zaključi Volontar: »Ne pozabite, ob nesreči v gorah pokličite 112, le pri reševanju zasutega v snegu, velja za majhno skupino, ne velja pravilo takojšnjega klica na 112. Najprej storimo vse, da osebo najdemo in ji omogočimo dihanje, šele nato sledi klic na 112. Najdba v prvih minutah je ključna za preživetje ob primeru plazu!«
Besedilo in fotografije: Boštjan Fon, Slovenske novice