Vzajemna - Ivanka Korošec: Jože Dobnik - Prinašalec novic
Jože Dobnik je bil predan poštni delavec, spoštovana avtoriteta v vodstvu pošte, nestor planinstva v PTT, pisec planinskih vodnikov, potopisnih, spominskih in drugih člankov v različnih glasilih, avtor scenarijev in fotografij, sodelavec televizijskih oddaj, fotograf z nešteto fotografijami in diapozitivi. Zdaj jesen življenja preživlja v domu starejših občanov MGC Bistrica v Domžalah, kjer je nadvse zadovoljen. Prijazen je in odprt, rad se J pogovarja in takole je v pogovoru zajel svoje bogato in razgibano življenje,
Mlada leta
»Moj oče Roman Dobnik je bil finančni preglednik. Kot državnega uslužbenca so ga večkrat premeščali. V Sevnico je prišel iz Brežic, kjer je spoznal Antonijo Verstovšek in se z njo leta 1920 poročil. Rodil sem se jima 24. septembra 1921, kasneje pa še moji sestri Anica in Marica. Oče je pred upokojitvijo služboval v Slovenskih Konjicah, kjer sem tudi hodil v osnovno šolo. Po upokojitvi leta 1932 se je naša družina preselila v očetovo rojstno hišo na Činžat, pošta Fala,« pripoveduje Jože Dobnik.
»Preselitve iz živahnega okolja v pohorsko samoto se nismo preveč veselili. Činžat je bil takrat majhna vas in le malokdo je slišal zanjo. Poznali pa so jo planinci, ki so skozi vas hodili na Klopni vrh.«
Po končani osnovni šoli se je vpisal in uspešno končal 1. državno deško meščansko šolo v Mariboru. To štiriletno obdobje mu je ostalo v spominu predvsem po vožnji z vlakom in po razredniku Ivanu Šumljaku, ki je bil zaveden Slovenec, ljubitelj Pohorja ter odličen profesor. Želel je nadaljevati šolanje na srednji kmetijski šoli v Križevcih na Hrvaškem, da bi kasneje lahko dobil zaposlitev na posestvu falskega graščaka. »To so bile sanje, ki pa se niso uresničile. Bil sem zavrnjen brez vsake obrazložitve in treba je bilo poiskati drugo pot.«
V SLUŽBO NA POŠTO
»V otroških letih sem se rad igral poštarja, pisal razglednice in pisma, delal znamke in jih lepil na pošiljke, žigosal z žigom, izrezanim iz radirke, in jih dostavljal staršem in sestrama. To je pustilo sled, ki me je pripeljala v službo na pošti.« Napisal je prošnjo in po dolgem čakanju mu je Poštna direkcija oktobra 1938 odgovorila, da lahko nastopi brezplačno vežbanje na pošti Sv. Lovrenc. V uro oddaljeno pošto je hodil na delo peš dvakrat na dan.
Za to, da bi ga sprejeli na plačano delovno mesto, takrat ni bilo nobene možnosti. Tako je postal vežbanec, dekletom pa so rekli vežbanke.
Upravnik, ki je fanta ali dekle učil, ni imel z njim nobenih izdatkov. Ni mu bilo treba dajati nagrade za brezplačno delo, ne skrbeti za hrano in stanovanje, ne plačevati zdravstvenega zavarovanja. Za to so morali skrbeti starši. Po dveh letih so opravili izpit in postali so PTT-odpravniki. Prevzeli so lahko vodenje kakšne manjše pogodbene državne pošte, lahko so bili pomočniki upravnika na večjih poštah, nekateri pa so imeli srečo in jih je direkcija redno zaposlila na državnih poštah. Kar precej odpravnikov je tudi več let čakalo na prvo redno zaposlitev.
Nato je bil sprejet na začasno službovanje na pošti Maribor 1, kjer je v upravnikovi pisarni 31. maja 1940 položil prisego ob križu in svečah, da bo svojo službo opravljal točno in vestno po zakonih in zakonitih naredbah. »Bilo je zelo slovesno. Ko sem to pripovedoval doma, so imeli starši solzne oči. Moja začetna plača je bila za tretjino večja kot očetova pokojnina. Očetu, mami in sestrama sem na stojnicah na Glavnem trgu kupil majhna darila, sebi pa prvo boljšo obleko.«
Delovna mesta in zadolžitve so se večkrat menjavale, potem pa je prišla vojna.
Okupacija in izgnanstvo
Osmega aprila zjutraj in dopoldne je nemška vojska zasedla Maribor. Slovenske pošte ni bilo več. Nova oblast se je takoj lotila dela. Začele so se aretacije Slovencev. »Desetega julija 1941 so me gestapovci odpeljali, prav tako stričevo družino. Peljali so nas v meljsko vojašnico, od tam pa z vlakom mimo Zagreba do Slavonske Požege. Tam je bilo ustaško taborišče, Nato so nas preselili v razne kraje v NDH, dvesto pa tudi v Bosansko Gradiško.«
V izgnanstvu je imel več različnih služb, vse od popisovalca kmetijskih pridelkov, prepisovalca zemljiške knjige do uradnika v skladišču tobaka. »V izgnanstvu so se stkale marsikatere prijateljske vezi; prijatelj Grahor s Fale mi je že tedaj obljubil, da bo moja poročna priča na morebitni poroki. Kasneje je obljubo tudi izpolnil.« Osvoboditev je dočakal v Osijeku, kjer so mu ponudili delo v okrožnem narodnoosvobodilnem odboru v oddelku za prehrano. Vendar se je, takoj ko je bilo mogoče, vrnil v Slovenijo.
Končno svoboda
»V Mariboru je bil pogled na porušene zgradbe grozljiv. Spomin na utrip nekdanjega življenja v njem je bil boleč. Prosil sem za sprejem v službo na pošti. Določili so me za začasnega vodjo pošte Dravograd. Da smo jo sploh lahko odprli, so iz Ljubljane pripeljali steklo za šipe, ročno blagajno, napisno ploščo, obrazce, pisarniške potrebščine.« Direkcija mu je odobrila opravljanje strokovnega izpita in opravil ga je z odliko.
»Povojna leta so prinesla druge skrbi. Celodnevni delovni čas, prostovoljno delo, sestanki, živila in tekstil na karte so slehernika tako zaposlovale, da so zamrle in umrle mnoge vezi, stkane v hudih časih. Tudi moje z Bosansko Gradiško in ljudmi, ki so mi bili blizu.« Decembra 1946 je dobil mesto vodje pošte v Velenju. Spoprijel se je z organizacijo dostave, saj je bila v slabem stanju.
Naslednje leto je z dekretom poštne direkcije postal PTT-uradnik VII. položajne skupine. Sledila je premestitev na dravograjsko nadzorno pošto, kjer je spoznal Pavlo, svojo bodočo ženo, ki je bila doma iz Zgornje Savinjske doline.
Kljub izgnanstvu in državni službi v javnem interesu je moral od oktobra 1947 do novembra 1951 odslužiti vojaščino. Med tem pa so se zgodili tudi lepi osebni dogodki: Pavlin obisk, poroka z njo, rojstvo sina, obiski na njenem in njegovem domu, številna pisma.
DO UPOKOJITVE
Po prihodu od vojakov je dobil službo na okrajni pošti Šoštanj, kar mu je zelo ustrezalo, saj je bilo to v bližini ženinega doma. Tu sta se jima rodila še hči Meta in sin Andrej.
Manjše okrajne pošte so bile ukinjene 1. januarja 1956, ker so se združevale in tako je Jože prišel v Celje za pomočnika upravnika okrajne pošte. Nato so ga premestili v Ljubljano, kamor je z njim odšla tudi njegova družina. Postal je načelnik poštnega oddelka, kasneje pa pomočnik direktorja. Vsega strokovnega dela v teh letih pač ni mogoče opisati. Posebej pa je poudaril, da sta se v 60. letih prejšnjega stoletja zgodili za pošto dve pomembni revolucionarni stvari: uvedli so poštne številke za vso Jugoslavijo in prešli s prevoza po železnici in avtobusih na transport z lastnimi furgoni, kar je omogočilo avtomatizacijo poštnega prometa.
Tudi žena je bila zaposlena na pošti v Ljubljani, v upravi, otroci so tu končali šolanje, sinova sta končala fakulteti, hčerka pa je v službi na pošti ob delu doštudirala na višji PTT šoli v Zagrebu. Upokojil se je leta 1982 kot svetovalec generalnega direktorja v združenem PTT podjetju.
Planinstvo
»V Planinsko društvo sem se vpisal že 1. januarja 1953 v Šoštanju. Predsednik planinskega društva PTT Ljubljana sem bil od leta 1959 pa vse do upokojitve. Tedaj me je Tomaž Banovec povabil k sodelovanju v Planinski zvezi Slovenije. Najprej sem bil štiri leta tajnik UO PZS, potem pa osem let podpredsednik. To so bila lepa leta, dobro smo se razumeli, veliko smo se družili. Z društvi pa tudi z družino smo veliko hodili na različne izlete po Sloveniji in tudi Jugoslaviji.« Njegovo delovanje je bilo nadvse uspešno, zato ni čudno, da so ga v društvu pozneje imenovali za častnega predsednika.
Napisal in uredil je vrsto planinskih priročnikov in knjig. Ob ustanovitvi »poštarske« transverzale leta 1969 je pripravil Vodnik po transverzali kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Tej prvi izdaji so sledile še tri, dopolnjene z novimi podatki.
»Prvi vodnik Po poti kurirjev in vezistov sem napisal po naključju. Založba je bila dogovorjena z nekom, da ga napiše, vendar svoje obveznosti ni izpolnil in po sili razmer sem prevzel to delo ter s pomočjo sodelavcev napisal začasni vodnik.«
Napisal je tudi Vodnik po planinskih postojankah v Sloveniji, v naslednjih letih pa so izšle še štiri dopolnjene izdaje. Povzetek je bil izdan tudi v tujih jezikih. Leta 1993 je izšel planinski vodnik Razširjena slovenska planinska pot, v letih 1994 in 1998 pa dve izdaji Slovenske planinske poti. »Naokoli sem hodil z diktafonom in fotoaparatom, tako da je vsak vodnik res verodostojen. Leta 2006 sem napisal še zadnji vodnik Po poti kurirjev in vezistov.«
Sodeloval je tudi pri snemanju filmov Razgledi s slovenskih vrhov. Posneli so 33 polurnih filmov. Leta 2011 je izdal knjigo Moja pot, v kateri je zajel svoje življenje do leta 1951. Sam jo je natipkal na pisalni stroj, saj je bil nekdaj vešč desetprstnega slepega tipkanja.
V JESENI ŽIVLJENJA
Mnogih njegovih nekdanjih sodelavcev in prijateljev ni več. »Menda sem eden najstarejših, saj korakam že v 97. leto.« Poleg dveh sinov in hčerke ima še štiri vnuke, vnukinjo in tri pravnukinje. Žena mu je pred osmimi leti umrla. Zdravje mu še dobro služi, le vid mu je opešal.
»Še leta 2014 sem lahko šel dve uri daleč, vse do Radomelj. Zdaj so se moji sprehodi skrajšali. S hčerko hodim na polurne sprehode.« Njegov spomin je briljanten, zato lahko upamo, da nam bo svoje spomine opisal še v nadaljevanju prve knjige.
Besedilo in foto: IVANKA KOROŠEC
foto še: arhiv Jožeta Dobnika