GRZS - Boštjan Fon: Med letošnjimi vajami modula A sta kot gosta postaje GRS Tržič pod Zelenico sodelovala tudi dva bosanska gorska reševalca
Na široko so jima vrata odprli še v Jeseniški splošni bolnišnici, pa poklicni gasilci GARS Jesenice so jima potresli dlan in razkazali svojo tehniko - »Če mi bo kdo od mojih še kdaj poskušal prodati štos, da so Slovenci hladni in nedostopni, mu jih bom pošteno napel!«
Naravnost iz Sarajeva pod mejni prehod Ljubelj sta se pripeljala Fahrudin Dobrača, vodja varovanja Kliničnega centra Sarajevo in Jadran Ombašić, pripadnik bosanskih oboroženih sil, oba gorska reševalca in člana Kluba spasavalaca 2000, enega izmed devetih ustanovnih članov bosanske gorske reševalne zveze. »Prijetno naju je presenetilo vabilo Blaža Belharja, načelnika postaje GRS Tržič za sodelovanje na helikopterski vaji modula A, ki ga po najinem vedenju morajo opraviti vsi slovenski gorski reševalci. Slovenci ste za nas, iz nekdanjih republik skupne države, precej spredaj tako po znanju kot sami opremljenosti, hkrati pa sva tako jaz kot kolega ter vsi gorski reševalci iz Bosne pri vas ali s Slovenci na našem terenu imeli vedno odlične izkušnje,« je povedal Dobrača.
Dan pred vajo sta se bosanska gorska reševalca podala na ogled helioporta na strehi garažne hiše ob Splošni bolnišnici Jesenice, ki sta si ga ogledala ob spremstvu vodje tehnično vzdrževalne službe Francija Galjota. »Ko v območju sarajevskega kliničnega centra napovedo pristanek helikopterja, moramo zaustaviti celoten promet v kar velikem obsegu, zato je rešitev, kot sva jo videla na Jesenicah, za nas idealna. Takšen transport bolnikov s plovilom do bolnice ali premestitev kam drugam je velik presežek,« je dejal Dobrača in dodal, da tudi v Sarajevu načrtujejo izgradnjo helioporta na eni izmed stavb kliničnega centra.
Sledil je ogled vojaške bolnišnice Role 2LM MTF, ki nadomešča prostore urgentnega bloka jeseniške bolnišnice v času gradnje, dlan so jima nato potresli poklicni gasilci iz Gasilsko reševalne službe Jesenice, sledil je ogled prostorov jeseniške postaje GRS, zvečer pa sta se simpatična Bošnjaka znašla na prijetni domači zakuski kar na domu predsednika Gorske reševalne zveze Slovenije Igorju Potočniku. »Če mi bo kdo od mojih še kdaj poskušal prodati štos, da so Slovenci hladni in nedostopni in da se radi držijo zase, mu jih bom pošteno napel,« je dejal Ombašić in dodal: »Nobenega Bošnjaka nisem srečal, pa sem se počutil kot doma.«
»Prijetno sem bil presenečen nad odzivom strokovnih služb. Nihče ni kompliciral, vsak nama je skušal podati čim več koristnih informacij, lahko sva fotografirala tako sklope kot podrobnosti, ki ju bova predstavila tako na najinih delovnih mestih kot v našem klubu reševalcev. To so smernice kako naj bi delali naprej,« je povedal Dobrača. »Ob srečanju s tržiškimi gorskimi reševalci, pa čeprav smo se videli prvič, je bilo prijetno, zopet kot v Bosni. Kot da smo stari "jarani". Saj veste, kaj to pomeni po naše? Pa še vsak, ki je govoril z nama, se je potrudil, da je govoril vsaj kolikor toliko po bosansko in sva res lahko izvedela veliko brez težav s prevodom,« je dejal Ombašić.
Kratko teoretično osnovo jima je ob ugasnjenem plovilu podal upokojeni major ter velik vojaški strokovnjak za helikoptersko reševanje in gorsko reševanje Matija Perko, sledil je skupni "brifing" ob napotkih enega prvih mož za helikoptersko posredovanje v gorah iz Letalske enote policije Roberta Kralja ter Tonija Smoleja, predsednika komisija za letalsko reševanje pri GRZS. »Strahu pred poletom nimam, ker ga je odgnala radovednost,« je bil iskren Dobrača pred vstopom v plovilo, ki je poneslo prvo skupino reševalcev pod Zelenico. V realnih razmerah, torej v goratem strmem bregu, vremenskih pogojih in še ob tem, da nosila niso bila prazna, na njih je ležala Dragi Kos, soproga gorskega reševalca Matjaža Kosa, se je izvajala vaja modula A. »Tuji gorski reševalci z udeležbami na vajah pri nas ne morejo pridobiti licence za delo v njihovih domovinah, toda ponudimo jim lahko vse naše znanje ter tehniko, saj imamo skupno poslanstvo - pomagati človeku, ki potrebuje pomoč,« je razložil načelnik postaje GRS Tržič Blaž Belhar.
Bosanska gorska reševalca sta med delom ostala na snežnem plazu pod Zelenico in med čakanjem na poziv k vstopu v plovilo srečala tudi na avstrijsko gornico s psom, ki ju je povprašala za pot v dolino. »Po moje se bom s psom prej razumel kot s Korošico,« se je zasemjal Ombašić, ki ima doma kar štiri pse, dva lovska in dva reševalna. Ko je gornica na njunih rokavih opazila znak, kjer je med drugim pisalo tudi Sarajevo, se je prešerno zasmejala in pričela pogovor v angleščini. »Pa saj tudi če bi govorila kitajsko, bi jo zastopila in ona naju, ko bi nazaj govorila po bošnjaško. V gorah se vsi razumemo!« je bil iskren Dobrača.
»Takoj po koncu vaje je težko strniti vse vtise, ki sva jih bila deležna ob obisku v Sloveniji. Menila sva, da bova ob strani vpijala strokovnosti s področja gorskega reševanja, pa sva si lahko nabrala še drugega znanja ter stikov, ki so nama jih ponudili Slovenci. Naš predsednik Pašaga Grbo je obljubil, da bo kaj kmalu organizirana pri nas večja vajo gorskega in urbanega reševanja, kjer bi radi gostili izjemne reševalce iz Slovenije. Stiki z njimi so za nas velika stvar, imajo obilo izkušenj in jih rade volje posredujejo naprej,« sta povedala gorska reševalca Dobrača in Ombašić, ob tem pa pritegnila, da imajo v njihovem klubu reševalcev včlanjenih poleg petindvajsetih Bošnjakov tudi pet tujcev - pet Slovencev!
Besedilo in fotografije: Boštjan Fon