Boris Štupar 23.11.2014 20:59 2029 0

Prisojnik - 23.11.14

Igor Zlodej: Letos nisem bil preveč priden, ampak vseeno se je nabralo do danes 170 dni v gorah. Za tako okroglo cifro se seveda spodobi na kakšno lepo goro.

In sem se odločil za naš primorski Prisojnik.
Ko sem se v temi pripeljal na Vršič je bil gor le en avto. Hitro se preobujem in opremim in že jo v soju čelne svetilke ubiram proti Sovni glavi. Vse je bilo shojeno, tako, da sem si rekel: "pa kaj bo avtocesta na vrh".
No k sreči so očitno bili le sprehajalci, saj niti na Sovno glavo, ki je na pol kopna ni prišel nihče.

Pred Gladkim robom zagrizem gor v grapo. Nekje na sredini odložim palice in si nadenem dereze, ter spremljajočo opremo. Ko pridem zgoraj ponovno na pot, se je že skoraj zdanilo. Z vsakim korakom drugi svetlobni akordi. Najvišji so zadoneli na Jalovcu, pa potem na drugi strani na Krnu, zadnjega je sonce poljubilo Bavški Grintavec. Lepa so jutra ob jutrih v gorah.

Prav tako lepe in dobre so bile snežne razmere. Mimo "okna" grem po že dolga leta znanem zimskem prehodu na greben, ter potem v nadaljevanju večinoma v okviru markirane "Grebenske poti" na vrh. Pravi zimski raj se je ponujal v najlepši podobi in korak je kar sam zastal ob pogledih na to gorsko lepoto.
Na vrhu se vpišem. Je koristno, če slučajno izgineš v kaki grapi ali plazu, razen, če greš z ljubico ali ona z ljubimcem, se ni priporočljivo vpisovati .

Sestop opravim po "južni" poti. Oba prehoda v "grapo sta nekoliko sitna, sicer pa nič posebnega. Tudi naprej do Vršiča razen, da je sonce toplo grelo, ni kaj dodati. No čreda gamsov in kozorogov je mirno mulila jesensko travo in se za vsiljivca še zmenila ni.