Za razglede na vrhu je potrebna volja in pot.
Pred sončnim vzhodom pripeljem na Vršič, ki v jutranji senci ima že nekaj obiskovalcev. Parkiram ob veliki luži, kjer je še prosto mesto in se pripravim na turo.
S prelaza stopim mimo Tičarjevega doma po cesti in pridem do označenega razpotja pri tabli s pogledom na Ajdovsko deklico v steni Prisojnika, kjer grem desno na stezico, po kateri dosežem vrh Sovne glave z manjšo čredo ovac. Modro nebo z nekaj koprenaste oblačnosti in dobra vidljivost na gore so odlična vzpodbuda za hojo. Z vrha naredim nekaj korakov do vznožja vzpetine, kjer je razpotje med potjo skozi prednje okno in pristopi preko melišč zahodnega pobočja Prisojnika. Tokrat stopam preko melišč s pogledi na gore nad zadnjo Trento, kjer senca počasi polzi po pobočjih navzdol. Prijetno je hoditi v jutranjem hladu in ko sem na drugi strani melišč, se pot nekoliko vzpne, prestopim na južna pobočja, kjer se odcepi Grebenska pot na Prisank in po kateri se nameravam vzpeti na vrh.
Hodim po strmem travnatem pobočju in izza gorskega obzorja me dosežejo prvi sončni žarki vzhajajočega sonca. Dosežem skalnati rob in grebenska pot se združi s potjo skozi okno, ki je tik pod menoj. Pogledam skozi okno in ne vidim nobenega planinca, ki bi se vzpenjal po Kopiščarjevi poti. Sedem in užijem tišino in mir. Pot nadaljujem po in ob grebenu, večkrat poprimem za skalo, pletenice in kline, se vzpenjam na vrhove grebena in fotografiram gore v okolici kot tudi gorsko cvetje, ki raste v skalnatih razpokah. Pred seboj zagledam planinko, ki počiva in se predaja vetru, ki je zapihal preko grebena. Pozdrav in že sem mimo. Stopam dalje po grebenu in navzdol, da grem potem navzgor in vse to se nekajkrat ponovi. Srečam planinca, ki ga morda čaka prej videna planinka, kdo ve? Pot preide na južna pobočja, kjer se priključi Slovenska pot. Še kratek sprehod po pobočju in sem po nekajurni hoji na vrhu 2547 m visokega Prisojnika, ki se dviga nad Vršičem, dolinami Velike pišnice, Krnice in Mlinarice s pogledom na številne vršace Julijskih Alp. Na vrhu sta planinca in družbo mi dela še planinska kavka, a le kratek čas. Odleti potem, ko zaužije nekaj hrane.
Pogled potuje od Vošce in Trupejevega poldneva na Vrh nad Rudo in Frdamane police s Špikom. Nad Veliko dnino se vzpenjajo Mala in Velika Martuljška ponca, v zatrebu doline je Oltar in na drugi strani markantna Škrlatica. Pobočje Prisojnika pada preko Zvonikov in Zadnjega Prisojnika v Škrbino, nad katero je Razor in za njim očak Julijcev. Zahodno od Razorja je Planja s svojim Utrujenim stolpom, pod njo pa greben z Goličico. Nad Trento se pne v nebo Plešivec s Trentskim Pelcem in Srebrnjakom, za katerim je Bavški Gamsovec. Navidezna pot po vrhovih me vodi na Pelc nad Klonicami, pod katerim je zavetišče pod Špičkom in preko obeh Ozebnikov na Jalovec z Goličico, od koder gre greben vrhov od Šite in Travnika z Mangartom v ozadju in vseh treh Mojstrovk do Šitne glave in nazaj na prelaz in vrh Vršič. Ostane še pogled na kopico znanih in neznanih bolj oddaljenih vrhov, ki jih je moč videti z razglednega Prisojnika.
Čas hitro teče. Predahnil sem, pojedel nekaj dobrot in se odžejal, planinca sta medtem odšla in še sam stopim na pot. Z vrha grem po pobočju do stičišča poti, kjer ob pletenici pričnem spust po Slovenski poti. Prehitim planinca in srečam vzpenjajoče. Pot je prijetna in ni zahtevna, nekajkrat poprimem za varovala, vseskozi imam lep pogled na gore nad Mlinarico.
Prečim nekaj grap, spustim se preko skalnatih skokov, ustavim se na razgledni glavi, vidim kopico gorskega cvetja, srečam še nekaj pohodnikov in prehodim južna pobočja Prisojnika ter se vrnem do stitišča z Grebensko potjo, kjer južno pobočje preide na zahodno. Spustim se nazaj na melišča, jih prečim in že sem na Sovni glavi, kjer ni več ovac.
Še nekaj minut hoje in sem v živ žavu prelaza. Parkirišče in cesta sta polna avtomobilov in čas je, da mesto prepustim drugemu ter se odpeljem v dolino.