Nedelo, Kje so - Grega Kališnik: Rok Benkovič, smučarski skakalec kani biti študirani alpinist
Pri enajstih je začel skakati na smučeh, že deset let starejši oznanil, da ima dovolj, še slaba tri leta pozneje smo si odgovorili na vprašanje, kje je. Rok Benkovič iz Kamnika je leta 2005 v južnonemškem Oberstdorfu postal svetovni prvak na srednji skakalnici, nato si je z ekipo priskakal bron. Kot mladinec je bil na SP leta 2003 tretji.
A ker oziroma ko ga zadeva ni več privlačila stoodstotno, se je v rosnem obdobju kariere odločil za odhod. Kljub tedaj nepreštevnim ugibanjem o vzrokih zdaj ponovi: »Ni bilo več zabavno, nisem več užival.« Številni so upali, da si bo premislil, a si ni. Motivacija se je sesula nekje na doskočišču. In odločitve mu po toliko (malo) letih ni bilo nikoli žal. Kakor mu ni žal let, ki jih je preskakal.
Ga je morda utrudil naslov svetovnega prvaka? Povsem nepričakovan, saj je imel dotlej na tekmah svetovnega pokala v žepu »tako rekoč vse uvrstitve od četrtega do 30. mesta«. Nobenih stopničk, v Nemčiji, na najpomembnejši tekmi, pa skok na vrh: »Ne, nehal bi tudi, če ne bi bil svetovni prvak.«
Z marsičim je mogoče zapolniti čašo praznine, ki se ti ponuja na pladnju po radikalnem rezu, pokopu nečesa, kar si pol življenja počel vsak dan. Rok Benkovič, na prvi pogled bi še vedno zlahka jadral tam zgoraj, o letih po poletih: »Lani sem opravil maturo. Vpisal sem se na elektro, pa to ni to. Nameravam študirati multimedijo.«
In šport? »Seveda smučarske skoke spremljam, tudi sicer če ne grem predolgo ven, postanem živčen.« Pozimi smuča, alpsko in turno, pripravljenost ohranja s tekom in hojo v hribe. Pa smo v hribih. Mladenič je opravil tečaj v AO Domžale in je alpinistični pripravnik: »Nikakor mi ni dolgčas, veliko se dogaja!« Stoodstotno, morda kakšno stopnjo manj, ga je zgrabil alpinizem. Povezava s 
skakanjem? »Niti ne pretirana,« odvrne, »pri skokih je šlo predvsem za hitrost, v stenah je ta glavna višina.« Ga je glede na dolgoletno zračenje kdaj strah v vertikali? »Nihče v visoki steni ne more reči, da je popolnoma miren.«
Verjetno ni najlaže, če te slava ujame ob prvem koraku iz najstništva. Takole po srednjeročnem spominu brskaje, se mi svetlika, da je v tistih letih deloval izrazito zrelo. Vsaj mirno. Potrdi: »Uspeh me ni spodnesel. Seveda mi je godila velika pozornost, je že v redu, če ljudje cenijo tvoje uspehe.« Takrat bi bil raje manj opazen, a prepoznavnost je sčasoma vzel nase. In oboževalska pisma? Nekoč jih je bilo na kupe. »Še vedno sem ter tja kakšno zaroma v moj nabiralnik.« A te zadeve, kot takrat, uredi mami.
Kratko sladko kariero je prestal brez poškodb, še najhuje si je nekoč nabil peto na motorju. Ki ga zdaj nima. Kakor nima več pitona, je šel na oni svet.
Čeprav od prelomne odločitve ni bil na zaletišču, ne ponuja zarečenih hlebcev, prej nasprotno. »V svoje veselje bom gotovo še skočil.« A ne tako kot Janne Ahonen, ki ga je pred skoraj petimi leti navzgor gledal s tretje stopničke, potem je šel v pokoj, zdaj pa ga spet spremljamo med tazaresnimi orli.
Nak, Rok kani biti študirani alpinist. Med drugim.
Grega Kališnik