Delo – Gorazd Humar: Tiho je v 97. letu starosti od nas odšel velik inženir, gradbeni strokovnjak, graditelj mostov, odličen učitelj in pedagog, estet, predvsem pa velik človek.
Tiho je v 97. letu starosti od nas odšel velik inženir, gradbeni strokovnjak, graditelj mostov, odličen učitelj in pedagog, estet, predvsem pa velik človek. Prof. Svetko Lapajne je bil človek, ki se ga bodo še dolgo spominjale številne generacije slovenskih arhitektov, ki jih je kot profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani učil statike in gradbene mehanike. Spominjali se ga bomo tudi mnogi slovenski gradbeniki, kajti navdihoval nas je z izvirnimi pogledi, prijemi in rešitvami številnih tehničnih problemov v gradbeni statiki in pri konstruiranju mostov. Z drobno, a žilavo postavo, skoraj vedno oblečen v nekoliko ohlapne hlače, je z bogastvom znanja gradbeništva, vedno zbujal veliko spoštovanje, tudi v poznih letih življenja, ko je še vedno ustvaril kaj zanimivega.
Prof. Svetko Lapajne se je rodil daljnega leta 1911 na Dunaju v Avstriji. Njegov oče je bil pravnik, sam pa se je odločil za študij gradbeništva in leta 1935 je v Ljubljani že diplomiral. Njegov stric, znameniti konstruktor planiških skakalnic Stanko Bloudek, ga je povabil k sodelovanju pri gradnji skakalnic. Večkrat se je srečeval tudi z arhitektom Jožetom Plečnikom. Druga svetovna vojna mu ni prav nič prizanesla, že leta 1941 ga je pripeljala v ujetništvo nemške vojske, kasneje pa še v ujetništvo bele garde in italijanske vojske. Takoj po kapitulaciji Italije je šel med partizane v dolenjske gozdove, kjer je kmalu zgradil nekaj provizoričnih lesenih mostov. Konec vojne pa je pričakal v Beogradu, kjer je nekaj časa delal na vojnem ministrstvu.
Po vojni se je spet povsem posvetil gradbeništvu. Že leta 1949 je izšel njegov gradbeni priročnik o uporabi Crossove metode v statiki. Knjiga je takoj postala uspešnica na območju cele Jugoslavije. Vendar so največja ljubezen prof. Lapajneta bili prav mostovi. V Sloveniji je sprojektiral vsaj 80 mostov, v Švici, kjer je živel in delal nekaj časa, pa je pustil svoj pečat na 14 mostovih. V Sloveniji je bilo njegovo najbolj poznano delo 180 m dolgi Stiški viadukt na stari avtocesti Ljubljana–Zagreb. Značilnost tega viadukta je bila izredno vitka razponska konstrukcija, položena na stebre brez prečnih nosilcev. Lepota in eleganca tega viadukta je pritegnila oblikovalce nove poštne znamke s podobo Stiškega viadukta, ki je bila v Jugoslaviji v uporabi kar 15 let. Sodeloval je z mnogimi znanimi slovenskimi arhitekti, z Edom Mihevcem in še posebej z Borisom Kebetom. Skupaj sta zasnovala ločno konstrukcijo stavbe, imenovane Karlovška vrata v Ljubljani, ki je posebne oblike in rešuje več zahtevnih konstrukcijskih problemov. Prof. Svetko Lapajne je s svojim inženirskim delom vedno sledil načelu, ki mu ga je že mlademu položil Stanko Bloudek – vse konstrukcije morajo biti enostavne in dobre (»ajnfoh in fajn«).
Ravno snovanje in gradnja enostavnih, estetskih in funkcionalnih gradbenih konstrukcij je bila odlika prof. Lapajneta. Imel je izreden naravni občutek, podprt s širokim inženirskim znanjem, za potek notranjih sil v gradbenih konstrukcijah. Tehtno in argumentirano je znal obrazložiti, kako odlično je arhitekt Jože Plečnik znal oblikovati svoje mostove, posebej še most pred Trnovsko cerkvijo v Ljubljani, na katerem je uravnotežil nepravilno obliko loka mostu s kamnito piramido v sredini loka. Prof. Svetko Lapajne je vedno poudarjal, da dobra gradbena konstrukcija nastane le, če je dobro premišljena in dobro zasnovana. Statični računi naj le preverijo njeno nosilnost in izbor dimenzij. To filozofijo konstruiranja v gradbeništvo je številnim slovenskim gradbenikom na več poučnih in praktičnih primerih vsajal na mnogih strokovnih kongresih, ki se jih je udeleževal še v pozni starosti. Njegovi napotki so bili vedno univerzalne vrednosti, zato ga lahko štejemo tudi kot enega pomembnih ustvarjalcev slovenske gradbene kulture in gradbene estetike 20. stoletja.
Gorazd Humar,
univ. dipl. inž. grad.