Dotik: Ljudje govorimo različne jezike, vendar je govorica sveta ena sama, zato so sporočila narave v vseh jezikih enaka. V Glinščici gre za govorico vode, svojo zgodbo je vklesala v dolino.
Tri podobe v eni dolini - spodnja pot
Dolina pozna različne razsežnosti in elemente: kolesarji se nadihajo zraka na trasi nekdanje ozkotirne železnice, sprehajalci se prizemljujejo na romarski poti, element ognja izgoreva v mišicah alpinistov, element vode pa seže najgloblje od vseh. Sprehajalna pot nudi zgolj površni ogled doline in že se potopim v njene globine.
Še vem, kako se skače čez vodo, le nekaj občutka potrebujem, kako daleč doskočim. Na spletu se verjetno da najti opise pohoda ob vodi, v realnosti pa se človek zlahka znajde v vodi. Odklopim zaznave zunaj doline in ostajam ob vodi, z očmi tečem za njo, z ušesi ji sledim čez slapiče, z nogami sledim njenemu toku. Nobenega dvoma ni, da voda teče natanko po sredi doline, mene pa skale zanašajo po desni ali levi od nje.
Voda vedno izbere srednjo pot.
Srednja pot ni ravna, ravna se po možnostih, ki jih daje teren.
Bolj živa voda je, manj je premočrtna, bolj je polna življenja.
Voda ne razmišlja, vendar nosi v sebi spomin.
Voda nima oblike in vendar so slapovi lepi sami po sebi.
Voda je glasna in vendar ne vemo, kaj pripoveduje.
Voda je nekaj vedno mokrega, pa če nam je prav ali ne.
Ob tej očem odmaknjeni vodi se mir steka v srce.
Skačem čez vodo igraje kot voda skače čez skalne pragove.
Kjer voda teče počasi, lahko sam tečem hitreje.
Večkrat sem videl to smreko, mimo nje sem se spuščal k slapu, prvikrat me je očarala s svojo mirno obliko, tako neopazno se sklada s slapom. Nihče ne ve, kakšne so to antene narave za komunikacijo z vesoljem, kaj sprejemajo veje in preko korenin usmerjajo v zemljo, kakšne signale prevajajo v okoliški zrak.
Pod največjim slapom stojim, večina ga gleda zviška, šestič letos ga opazujem, in ko bo dolina povsem ozelenela, se vrnem. Danes se v njej pogovarjata voda in veter, slišim ju, vendar ju ne razumem. Morda se ne pogovarjata, verjetno se le skupaj igrata.
Dolino sem v obe smeri prehodil v rekordnem času, še nikdar nisem porabil celih petih ur. Ob vodi navzgor sem se stopil z okolico, z njo zlil v mislih, si ogledoval tolmune, opazoval vrtinčenje vode, poslušal slapiče, iskal pozabljene prehode, v vsem tem je bil nek neponovljiv smisel. Hoja ob vodi je bila garancija za dobro doživet izlet.
Vrnem se vedno drugje, tudi voda ne pride po isti poti nazaj. Enkrat izberem najlažjo, drugič spet najbolj sončno. V planinski koči si privoščim počitek. Gospa, zamejska Slovenka, pripoveduje znancu o novodobnih otrocih: "Nihče ne reče lepe besede, vsi gledajo v računalnik, ki ni resnično življenje, realnega življenja ne vidijo več, zaprejo se v machino." A ni povsem tako. Videl sem jih igrati se ob vodi in z njo, kako so se na šolskem izletu veselili naravno.
Iztok Snoj