Iskanje izročila: Planinci, ki stopajo (se vozijo) proti Raduhi na pot iz Luč, se znajdejo na razpotju, ki je imelo včasih lepo znamenje. Danes je na tem razpotju že cesta in le malo dlje stoji novo nabožno znamenje.
Zgodbo o tem starem znamenju, je zapisala Milena Moškon v Planinskem vestniku:
Proševo razpotje pod Raduho
V naših gorah in dolinah je še danes več znamenj lesenih in zidanih, majhnih in velikih. Nekatera znamenja čudovito harmonirajo z okolico, druga pa s svojim neestetskim videzom kvarijo lepoto narave. Včasih stoje taka znamenja ob poteh, kjer se je zgodila nesreča, včasih pa tik pred vasjo: tako kužno znamenje naj bi zadrževalo strašno nalezljivo bolezen, ki je razsajala v bližnji okolici.
Najpogostejša pa so znamenja na razpotjih. Pravijo, da so jih postavljali zato, ker je tam rado strašilo. Vsi strahovi so s časom izginili, znamenja pa so ostala kot odraz bližnje ali daljne preteklosti, kot spomin na bolj ali manj mikavno zgodbo …
Proševo razpotje sem prvič opazila, ko sem se po strmem svetu med osamljenimi kmetijami vračala z vrha Raduhe preko koče Na Loki v Luče. Po prijetni poti z lepim razgledom na Ljubno in dalje sem se spuščala v dolino. Na razpotju blizu Gabrževe domačije sem zagledala na deblu podobo, slikano na les. Natančno sem jo začela ogledovati. Mnogo barve je že izpral dež posamezne koščke lesa je že odnesel veter. Ostalo je le še toliko, da sem spoznala lestev, petelina in dva nenavadna plesalca. V svoji radovednosti sem si s pomočjo lastne fantazije izmišljala najrazličnejše zgodbe, ki naj hi bile upodobljene na tem koščku starega lesa.
Pa sem kaj kmalu spoznala, da so vsa prizadevanja zaman, zato sem se rajši napotila k bližnjemu kmetu, kjer mi je stari oče brez vsakih premišljevanj začel pripovedovati zgodbo o lestvi, petelinu in plesalcih ...
Včasih je bilo v kvatrnem tednu prepovedano vasovanje pri dekletih. To prepoved so radi izkoriščali strahopetci, ki si drugače niso upali privoščiti takih podvigov - to pa le iz strahu, da jih domači fantje ne bi pretepli. V navadi je namreč bilo, da so smeli fantje vasovati le v domači vasi, nikakor pa ne v sosednjih. Zato so vsako noč hodile okrog fantovske »patrole« in iskale skrite vasovalce, nad katerimi so se kar s silo maščevale. V prepovedanem tednu teh »patrol« ni bilo in noči so minevale brez vsakih pretepov in ljubavnih podoknic ...
Završki hlapec (slovel je kot boječ vasovalec) se je na tak teden dalj časa skrivaj pripravljal. Iz viter si je spletel čisto nove cokle, jih opremil z debelimi lesenimi podplati ii si naročil novo obleko. Na vsak način je hotel svoji izvoljenki ugajati in doživeti uspeh v ljubezni ... V mesečnem večeru se je podal z lestvijo na hrbtu proti Rakovi domačiji. Ko se je ves zaljubljen približeval Proševemu razpotju, je že od daleč zagledal moško postavo v »lajbču« z zelenim klobukom in kozjimi nogami. To je bil pravi »bergmandelc«. Hlapec pa si je dajal korajžo, češ to so le sence. A že v tistem trenutku ga je zgrabila krepka moška roka s tako silo, da so se kar iskre pokazale. Ubogega prestrašenega hlapca je začel vrteti z naglico v plesnem ritmu in ga nikakor ni hotel izpustiti iz rok. Zraven pa je ves čas pel: »Putika moja tak dolgo ne poje, ljubica tvoja pa sama leži.« To je pomenilo, da ples ne bo končan in tudi vasovanje ne bo opravljeno,dokler ne bo petelin zapel jutranje pesmi. In sta plesala in plesala po ostrem pesku in grobem kamenju, petelin pa ni hotel zapeti. Hlapec je bil že ob cokle in na nogah so se pojavile boleče rane. Ko se je začelo daniti in je petelin zmagoslavno odpel jutranjo pesem, je ostal hlapec čisto sam, od strahu povsem onemogel, s krvavečimi ranami na nogah. Do vasovanja mu tedaj ni bilo več in le s težavo se je vračal domov ... Potem se je ulegel v posteljo, povedal svoja doživetja domačim in za vedno zaspal. Gospodar pa je naročil domačemu slikarju, da je zgodbo naslikal. 
Podoba še danes kot spomin na ta dogodek visi na Proševem razpotju, zgodba pa živi kot narodopisna pravljična mikavnost med ljudmi.
To je bilo v sredi 19. stoletja in pravijo, da se potem ni nikdar več zgodilo kaj podobnega in da so se od tedaj fantje dolgo držali predpisov, kdaj smejo vasovati.
Milena Moškon
PV 1958
Ljudje, ki jih povprašate o tem znamenju in se spomnijo izročila vam povedo zgodbo, ki je dokaj podobna zapisu. Povedo pa vam tudi to, da je znamenje nekoč, pred več leti, odnesel moški za katerega so domnevali, da je restavrator in da bo razpotno znamenje le obnovil. Žal se to ni zgodilo. Moški znamenja ni vrnil, a morda se bo kdaj le našel kdo, ki ve kaj več o tem. Gospa Nataša Žmaher iz Pokrajinskega muzeja Celje nam je v pomoč poslala fotografijo, ki jo v muzeju hranijo kot dokument.
Boris Štupar